Letalska mehaničarka Rosana Kolar: To je bil klic in sledila sem mu

Po izobrazbi je diplomirana inženirka strojništva, ki v podjetju Adria Tehnika opravlja delo letalske mehaničarke. Da se bo izučila za ta poklic, se je odločila že v otroštvu, vendar pa pot do cilja ni bila lahka, saj je morala do njega priti po ovinkih. Rosana Kolar verjame, da nam življenje nikoli ne bo namenilo več, kot smo sposobni prenesti, in rada priskoči drugim na pomoč, ko je to potrebno. 

»Ko bom velika, bom letalska mehaničarka!« Tako ste mami naznanili že pri svojih enajstih letih. Kako to, da ste dobili idejo, da bi opravljali ta poklic, in kaj vas je pri tem delu tako prevzelo?

Idejo sem dobila ob branju predstavitev poklicev, ki sem jih zasledila v časopisih in revijah. Tam so bili predstavljeni tako tisti poklici, ki so del našega vsakodnevnega življenja, kot tisti, o katerih vemo bolj malo. Spomnim se, da je bilo v opisu poklica letalskega mehanika med drugim navedeno, da je zelo zahteven in ga je treba opravljati v vseh vremenskih razmerah. Nato sem prebirala še opise vseh drugih poklicev, vendar se mi je misel vedno znova vračala na tega, kot da bi šlo za neke vrste klic. Preprosto nisem mogla pozabiti nanj. Tako sem se odločila, katero delo bom opravljala. Pri nas šol za določene poklice, kot je poklic letalskega mehanika, ni, zato sem morala do svojega cilja priti po ovinkih.

Kaj vam je pri vašem delu najbolj všeč?

V bistvu delo samo. Ko že misliš, da nekaj veš, ugotoviš, da poznaš le majhen del celotne zgodbe. Ko se začneš poglabljati v vsako komponento posebej, še posebno v pravila, kako se jo vzdržuje, menja, servisira, se vedno naučiš nekaj novega. Delo vsekakor ni monotono.

Menite, da je ženskam, ki delujejo v poklicih, v katerih prevladujejo moški, težje? Ste imeli občutek, da se morate zaradi tega, ker ste ženska, pri svojem delu še bolj dokazovati?

Realno povedano nam je težje, saj moški razmišljajo na drugačen način kot ženske. Na začetku se moraš, glede na moje izkušnje, dokazati s svojim delom in karakterjem. Delam v ekipi, v kateri vsak član igra pomembno vlogo. Vsak se mora najprej dokazati, izkazati, da drugi ugotovijo, koliko je dejansko zanesljiv in katere so njegove pomanjkljivosti. Da ostali člani vedo, da bo sposoben, če ga pustijo samega, delo opraviti samostojno. Zanesljiv v smislu, da bo pripravljen pomagati, ko bodo prišle krizne situacije, ko bo treba delati pod časovnim pritiskom.

Rosana Kolar, letalska mehaničarka Foto: Jože Suhadolnik

Vam je katera od žensk, ki delujejo v znanosti, še posebno v navdih?

V sklopu sodelovanja v projektu izbora Inženirka leta 2022 sem pogosto dobivala vprašanja, kakšne so razlike med spoloma in zakaj v tehničnih vodah ni toliko žensk. To me je spodbudilo k temu, da sem se usedla pred računalnik in začela raziskovati. Ugotovila sem, da so ogromno pripomočkov, ki jih uporabljamo vsak dan, zasnovale ženske. Prav tako ženske stojijo za številnimi svetovno znanimi stavbami, vendar se o tem sploh ne govori. Mene veliko bolj kot posamezniki navdihujejo dejanja oziroma njihov doprinos k družbi, ne glede na spol in druge karakteristike ljudi, ki so jih zasnovali. Težko bi rekla, da imam katero žensko za vzornico. Sem namreč taka, da me v določenem trenutku nekatere stvari zelo zanimajo in se vanje poglobim, čez nekaj časa pa pozornost usmerim na kaj drugega.

Katere vrednote vas vodijo skozi življenje? Imate morda kakšno priljubljeno misel, skladno s katero delujete?

Nobene take misli ni. Trudim se biti prijazna in skromna. Zavedam se, da ti življenje nikoli ne bo dalo več, kot si sposoben prenesti. Če imam neko težko izkušnjo, stisnem in grem čez to, saj je vsaka stvar za nekaj dobra. Verjamem, da je treba pomagati ljudem, da je treba ohranjati dobre odnose. Že v otroštvu so mi polagali na srce: »Bodi prijazna. Ne zatiraj svoje jeze, ampak bodi prijazna. Če se z ljudmi ne strinjaš, jim to povej na kulturen način, potem pa se umakni.«

Rosana Kolar, letalska mehaničarka Foto: Jože Suhadolnik

Katere so po vašem mnenju ključne stvari, ki bi jih morali kot družba spremeniti, da bi vsi skupaj živeli v lepšem svetu?

Zdaj ko sem zaradi medijske prepoznavnosti po zmagi na izboru inženirke leta pogosteje v kontaktu z ljudmi zunaj svojega standardnega družbenega okolja, sem pozitivno presenečena, saj z mano navezujejo stik tudi moški, ki me sicer ne poznajo. Povejo mi, da so fascinirani nad delom, ki ga opravljam. Užalostilo pa me je, da so mi številne ženske, še posebno tiste, ki se trudijo nekaj spremeniti oz. so feministično naravnane, postavljale precej neumna in podla vprašanja, iz česar sta bila razvidna zavist in ljubosumje.

Mislim, da bi moral vsak pri sebi spremeniti to miselnost, saj ni treba, da smo zavistni. Vsi skupaj ustvarjamo doprinos k naši družbi ne glede na spol. Ženske in moški se med seboj razlikujemo v načinu razmišljanja, ampak nekje na pol poti, kjer se najdemo, smo sposobni skupaj ustvarjati čudeže. Delati bi morali predvsem na tem, da spreminjamo sami sebe. Še vedno imamo zelo stereotipne poglede na spola: ženska naj bi bila uspešna, če ima družino, moški pa, če lahko finančno poskrbi zanjo. Mislim, da je treba nekoliko spremeniti to logiko.

Kakšno je vaše zdravilo za odtujenost med ljudmi, ga poznate?

Ne poznam. Meni sicer pomagajo dober spanec, veliko kofeina in vitamin B (smeh).