Barbara Hieng Samobor: Smrtna tišina med predstavami potrjuje slabo slutnjo
Barbara Hieng Samobor se je rodila s kulturo, njen oče je bil Andrej Hieng, velikan slovenske umetnosti. In zdaj poleg moža Igorja Samoborja tudi njun sin Filip brusi gledališke deske. Sodelavke in sodelavci o njej govorijo spoštljivo, kar je velika čast. Opazujem jo, s kakšnim zanosom vsakokrat drvi v svoje gledališče. Njene besede so pomembne, o dejanjih pa govorijo predstave, ki so že davno onkraj mestnih zidov. Do kam seže njena vizija? Koga od nas bo jutri postavila na oder?
Najprej vas moram nekaj vprašati, kar me silno muči, namreč vaša predstava Praznovanje me je globoko pretresla. Te temne plati človeka, te najtemnejše ter te družinske skrivnosti in tragedije. In vsakič znova sprenevedanje matere. Kaj je z materami? Kaj nam manjka?
Resnično. To so mračne teme. Človek bi jih najraje kar odrinil. A nasilje nad otroki doživljam kot nekaj najhujšega, kar človek lahko stori drugemu človeku. MGL se je v svojih repertoarjih že nekajkrat spopadalo z motivom zlorabe. Pred vsako od teh programskih odločitev sem se spraševala »je tega res toliko, imajo strašljive statistike prav?« A smrtna tišina, ki med predstavami skoraj praviloma vlada v dvorani, potrjuje slabo slutnjo. Tega ni le veliko, tega je več kot veliko … Vprašali ste me, kaj je z nami ženskami, ki take zločine dopuščamo. O nesrečnih posameznicah, ki jih v premolčavanje pahnejo socialna stiska, popolna odvisnost, osamljenost in nepoučenost o vzvodih za pomoč … težko sodim, ker mislim, da nimam pravice in ne ustreznega znanja.
Menim, da je gledališče eden zadnjih krajev popolne svobode. Nove generacije iščejo svoj stil, nova izrazila, novo optiko gledanja. To je pogoj za napredek. Enako kot na primer v znanosti. Posvojiš stara odkritja in koplješ dalje. Vplivi se medsebojno oplajajo. Tako kot ste vi najverjetneje sprejeli glasbo, ki jo posluša vaš otrok, tako je vaš okus do neke mere vplival na otroka.
Tudi predstava Neznosno dolgi objemi je bila izjemno pretresljiva, lani ste režirali predstavo Neznanec, psihološki triler; kolegica, ki je bila v MGL, pa je bila dobesedno sesuta po predstavi Strah in beda Tretjega rajha. Ob tem se spomnim izjave dramskega igralca Bojana Emeršiča, ki je obiskovalkam/obiskovalcem svetoval: Če ste slabe volje, glejte tragedije, če ste dobre, pa komedije. Je to pravi odgovor? Ali pač je res čas tragedij, tukaj in zdaj?
Kolega Emeršič ima kar prav. Zamislite si dan, ko ste doživeli nekaj res slabega. Potrti ste in čudite se celo soncu, da v tem trenutku svetlo sije, ptičem, da veselo pojejo, celo glasba iz bližnjega lokala je v popolnem razkoraku z vašim razpoloženjem. Kakršnokoli »obračanje na hec« bi vas najverjetneje še dodatno potrlo. Nasprotno pa bi v zgodbi, ki sicer ni vaša, a je vaši podobna, morda našli nekakšno uteho, ključ za soočenje, možnost emocionalnega razprtja … To bi bil prastari mehanizem katarze, ki deluje tudi, kadar tega nočemo.
A v zvezi s komedijami še tole: banalna komedija je nekaj groznega, je sredstvo poneumljanja. Kakovostna komedija pa je težko dosegljiva in plemenita zvrst. Le redki režiserji in redki igralci imajo dar zanjo. Kakovostna komedija nosi v sebi oboje, tragično in komično. Vprašali ste me, ali je trenutno obdobje čas tragedij. Ob pogledu na dnevne novice to prav gotovo drži, kar pa se tiče repertoarja, je stvar nekoliko drugačna. Z velikim številom gledalcev se MGL uvršča med tiste dejavnike, ki vplivajo na razmisleke mnogih. Zato želim repertoar, ki nas bo navdahnil k izboljšavam, k akciji.
Živimo v nemirnem in nepredvidljivem obdobju, kaj menite, da tako zahtevne teme vzbudijo v človeku?
Vzbudijo naj razmislek. Pozitivno naravnano odločnost.
Oder se spreminja, kajne? Do neke mere to seveda razumemo, vaša dramaturginja Eva Mahkovic je pred časom dejala, da slovensko gledališče precej posega po novih generacijah, ki vnašajo svojo estetiko, vsebine in forme. Oprostite, kaj to pomeni? Ali oder ne kreira, je zgolj posnetek stanja v družbi?
Oder se v svojem bistvu ne spreminja. Menim, da je gledališče eden zadnjih krajev popolne svobode. Nove generacije iščejo svoj stil, nova izrazila, novo optiko gledanja. To je pogoj za napredek. Enako kot na primer v znanosti. Posvojiš stara odkritja in koplješ dalje. Vplivi se medsebojno oplajajo. Tako kot ste vi najverjetneje sprejeli glasbo, ki jo posluša vaš otrok, tako je vaš okus do neke mere vplival na otroka. A vrniva se v teater. Že Shakespeare je govoril o gledališču kot »ogledalu«. Hočeš nočeš – vsaka umetnina raste iz konteksta. A ne kot posnetek stanja v družbi, temveč kot refleksija.
Opažam bistvene razlike med generacijami. Nekaj pa jim je skupno; vsi, ki se dandanes odločajo za študije umetnosti, že uvodoma sprejemajo življenje v socialni negotovosti. Kljub hrepenenju po izpolnitvi v izbranem poklicu so ti mladi ljudje tudi polni skepse. Rekla bi, da je skoraj pri vseh ob iluziji že zaznati deziluzijo. Pogosto jih vprašam, kaj je njihov cilj, njihov fokus. Najpogostejši odgovor je: izboljšati svet!
Namreč, ko smo nazadnje govorili z igralko Mileno Zupančič, nam je dejala, da nje prav nič ne fascinirajo odrska dejanja kot denimo razgaljanje telesa, ki je samo sebi namen, kakor tudi ne masturbacija, kar tako. Upam, da razumete, kaj želim vprašati. Pa sleng in naval preklinjanj. Gledališče je in naj ostane žlahtno, mar ne?
Vsaka generacija ima svoja najboljša leta, svojo izkušnjo drznosti, uporništva, svoja merila in navsezadnje svoj zaton. Glede na naravo delovnega mesta se trudim ohranjati širino, razumeti in sprejeti čim več. Če pa naj naštejem nekaj tistega, kar odbija mene, so to zagotovo primitivnost, egocentrizem, napadalnost, vseh vrst poenostavljanja in predvsem izključevanja drugačnih. Se pa popolnoma strinjam z vami: gledališče naj bo žlahtno. Žlahtno v poantah in v poslanstvu.
Ste tudi predavateljica na AGRFT, na študiju dramaturgije, tukaj neposredno srečujete študentke/študente? Zaupajte nam, kdo je ta generacija mladih ljudi? Kaj je njihovo središče zanimanja, življenja? Kaj je njihov fokus?
Profesorji z dramaturškega oddelka so mi kot gostji zaupali vsakoletno »delavnico« s slušatelji 2. letnika. Ta priložnost je zame radost in čast. Opažam bistvene razlike med generacijami. Nekaj pa jim je skupno; vsi, ki se dandanes odločajo za študije umetnosti, že uvodoma sprejemajo življenje v socialni negotovosti. Kljub hrepenenju po izpolnitvi v izbranem poklicu so ti mladi ljudje tudi polni skepse. Rekla bi, da je skoraj pri vseh ob iluziji že zaznati deziluzijo. Pogosto jih vprašam, kaj je njihov cilj, njihov fokus. Najpogostejši odgovor je: izboljšati svet!
Za vloge v predstavah angažirate tudi mlade igralke/igralce, pogosto še študentke/študente na AGRFT. Priložnost dajete samozaposlenim ustvarjalcem. Uvedli ste izobraževalne predstave za šole, za neposreden stik med ustvarjalci in gledalci ste poskrbeli s pogovori po predstavah. Junija lani ste nastopili svoj četrti mandat direktorice v gledališču, pred kakšnimi izzivi stojite?
Res je, hvala, da ste opazili. V obdobju krize, imenovane »bančna«, smo se v MGL odločili, da z možnostjo honorarnega dela poskrbimo za čim več mladih. Tega se držimo do danes. Angažiramo študente, absolvente, diplomante, v obliki t. i. rezidenčnega avtorstva naročamo dramska besedila .... Prav tako smo med karanteno vzdrževali redne stike z gledalci, kar je marsikomu pomagalo skozi obdobje popolne samote. Na to smo ponosni. V MGL že dolga leta igramo učne predstave, naš abonma Radovedni, ki poleg ogleda predstave imetnikom omogoča tudi pogovor z ustvarjalci, pa je med najbolj obleganimi. Vprašali ste me o izzivih novega mandata. Hm. Začel se je z okrevanjem gledališč po epidemiji, nadaljuje se z inflacijo. Bojim se, da bo mandat posvečen preživetju. Držite, prosim, pesti!
V očeh javnost ste predvsem režiserka in uspešna direktorica. Kdo je Barbara, ko ugasnejo soji luči na odru?
Menim, da je v ljudeh vedno več strahu. Sama nisem izjema. Javne nastope dokaj obvladam, ustrezajo mi artikulacija, argumentacija in organizacija, zmerni stres me stimulira in sebe ocenjujem kot borbeno osebo. A vendarle vse večkrat zahrepenim po občutku preproste varnosti, po popolnem miru in odklopu. Ob prostih večerih me lahko najdete v pižami, s knjigo v roki ali ob gledanju nadaljevank.
Če bi naročili gledališko igro o sebi, kakšen žanr bi bil? Koga bi si zaželeli za režiserja? Kdo bi vas upodobil?
Ha! Zdi se mi, da sem malo nagnjena k patetiki, zato bi naročila komedijo. Režiserja Diega de Breo, ki je resnično velik mojster tega žanra, pa bi prosila, naj izlušči in na oder postavi mojo smešno plat. Igralko bi seveda izbral on. In zelo me zanima, katero. Haha.
In osebno, kaj nam bi želeli sporočiti? V kakšno jutro bi se želeli zbuditi?
Realne želje so v trenutnem svetovnem kaosu nerealne. Zatorej: želim si, da bi mogočna čarovnica dvignila palico in vzkliknila: »Naj vsi hudobni takoj omedlijo!« V tako očiščeno jutro bi se želela zbuditi.
Kakšno je vaše zdravilo za odtujenost med ljudmi, ga poznate?
Splošno veljavnega zdravila ne poznam. Na intimni ravni pa: poslušaj, opazuj, pomagaj, pobožaj.
1. KDO: Barbara Hieng Samobor.
2. KAJ: direktorica MGL, ki razširja prostor.
3. ZAKAJ: ker ima v sebi veliko, bržčas vse, kar potrebuje vodja tako pomembne ustanove.
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
