Režiserka Urška Djukić: Morda bi morale moškim pomagati

Trinajstminutni film Babičino seksualno življenje sproža pogovore o bolečih temah, ki so bile dolgo zamolčane in potlačene. Zanj je režiserka in scenaristka Urška Djukić prejela že evropskega oskarja oziroma evropsko filmsko nagrado v kategoriji najboljšega kratkega filma, pa tudi cezarja za animirani kratki film, ki velja za francoskega oskarja oziroma najvišje francosko priznanje na področju filma. Čeprav lahko v njenem filmu slišimo zgodbe naših babic, Urška svojih ni poznala.

Film Babičino seksualno življenje ste zasnovali po zelo odmevni knjigi Milene Miklavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače in o tem dejali: »Izpisala sem si veliko stavkov, katerih težo sem začutila v želodcu. Nabrala sem si gradivo in ga počasi rezala stran kot kakšen kipar, da sem iz materiala izluščila bistvo. Ko smo našli prave starejše ženske, pričevalke, je sledilo snemanje njihovih glasov. S pričevalkami smo prilagodile besedila glede na njihovo interpretacijo,« ste povedali. Kako ste pridobili njihovo zaupanje, da so vam zaupale svoje zgodbe?

Ženske, ki so interpretirale scenarij, sem izbrala na podlagi njihovega glasu in njihovih igralskih sposobnosti. Želela sem, da so pričevanja slišati dokumentarno, realistično. Ko sem z eno od njih dlje govorila, je v nekem trenutku bruhnila v jok in mi zaupala svojo osebno zgodbo, ki je podobna zgodbam iz filma. Takrat mi je postalo jasno, da je to še vedno zelo živa tema in da je s tem povezano veliko potlačene bolečine.

Ste se v času priprav na snemanje pogovarjali tudi s starejšimi ženskami v svoji okolici? Denimo z babico, mamo, še kom? Kaj ste spoznali? Ste se zaradi tega z njimi zbližali?

Žal nisem nikoli poznala svojih babic. Ena je umrla, preden sem se rodila, z drugo pa nismo imeli stikov. Mislim, da mi je vedno manjkala ta izkušnja babice, da bi lahko opazovala, kako se vzorci prenašajo med več generacijami. Sem se pa veliko pogovarjala z ljudmi, ki so si ogledali film Babičino seksualno življenje in je v njih sprožil novo zavedanje. Najbolj sem vesela, ko mi ljudje povedo, da se jih je film dotaknil in da so se po ogledu iskreno pogovarjali o tej temi in tudi o tem, kako je bilo vse skupaj potlačeno, a čeprav splošno znano. V družbi je veljalo nekakšno neformalno pravilo, da se o teh stvareh ne govori, in tudi sram je mnogim preprečeval, da bi se iskreno soočili s svojo bolečino.

Urška Djukić, režiserka in scenaristka Foto: Blaž Samec

S socialno angažiranimi temami ste se začeli ukvarjati že kot dekle, v diplomskem delu z naslovom Čefurji v slovenskem filmu ste analizirali filmske reprezentacije jugoslovanskih narodov v slovenskih celovečernih filmih in v uvodu opisali, kako je soseda slovenskega rodu ozmerjala vašega očeta, češ, da je »neumni Bosanec« in naj se vrne, od koder je prišel. Se vam zdi, da ženske pogosteje kot moški v umetniških delih govorijo svoje zgodbe? Torej da čutijo, da lahko povedo zgodbo, če začnejo pri sebi? Medtem ko imajo moški občutek, da imajo pravico, da govorijo o vsem.

Tega ne bi delila glede na spol. Prej bi rekla, da nekateri ustvarjalci zmorejo biti iskreni, se poglobiti vase in si dovoliti čutiti vse, tudi žalost, ki je pomemben del življenja. Drugi pa bežijo stran od čutenja, iščejo harmonijo zunaj sebe in se s tem odmikajo od bistva človeške izkušnje. Če si upaš spoznati sebe, vse svoje rane, sence in potlačene strahove, boš lažje razumel človeštvo.

»Ženski glasovi so bili skozi zgodovino preslišani in zatrti, danes pa lahko spregovorimo o tem ter slišimo in razumemo, kako se je in se še vedno v tem svetu počuti 'druga', preslišana polovica človeštva,« tudi pravite. Kaj bi morala preslišana polovica najprej povedati?

Morda bi morale moškim pomagati, da se ne bi počutili ogrožene v enakopravni družbi.

Urška Djukić, režiserka in scenaristka Foto: Blaž Samec

»V zadnjih letih smo priča vzponu nazadnjaških idej po nadzorovanju in omejevanju ženskega telesa. Vsem postaja jasno, da je emancipacija žensk zelo krhek koncept in se lahko v hipu razblini. Ravno zato je treba o tem govoriti, se spominjati bolečin naših prednic in se ves čas boriti proti tovrstnim izkoriščevalskim konceptom, ki v svojem bistvu ne pripomorejo k družbeni blaginji,« ste dejali v enem od intervjujev. Vi o tem govorite s pomočjo svojega dela, kaj pa še lahko za to naredi vsaka od nas vsak dan sproti?

Predvsem bi se morale zavedati lastne vrednosti, ki jo imamo kot ženske in kot človeška bitja. Delati na tem, da ne dovolimo, da se drugi do nas obnašajo slabo. Postavljati jasne meje in verjeti vase. Vse to se sicer sliši logično in preprosto, a po več kot dveh tisočletjih sužnjelastniških odnosov je ženska samopodoba še vedno precej pod vplivom preteklosti, tudi če se tega ne zavedamo.

Trenutno snemate celovečerni film, vaš prvenec, ki na neki način nadaljuje zgodbo filma Babičino seksualno življenje. Ali zaradi uspehov v zadnjem času čutite ob ustvarjanju več pritiska?

Ja. Čutim pritisk in hkrati tudi večjo odgovornost, da s svojim delom dajem tisto, kar družba zares potrebuje.

Kakšno je vaše zdravilo za odtujenost med ljudmi, ga poznate?

Dober psihoterapevt. (smeh)