Znanstvenica prof. dr. Maja Ravnikar: Narava bo preživela, vprašanje pa je, ali bomo tudi mi

Prof. dr. Maja Ravnikar je mednarodno uveljavljena biologinja. Vodi Nacionalni inštitut za biologijo (NIB) in je prejemnica Zoisove nagrade za vrhunske znanstvenoraziskovalne in razvojne dosežke na področju mikrobne biotehnologije, saj je prispevala k revolucionarnim premikom pri odkrivanju in proučevanju virusov, diagnostiki in odstranjevanju patogenih virusov. NIB je pomagala imenovati v konzorcij referenčnih diagnostičnih laboratorijev evropske skupnosti. Vodi evropski projekt odličnosti, Marie Sklodowska-Curie Innovation Training Network, namenjen doktorskemu izobraževanju 14 študentov, ki prihajajo iz Evrope in drugih delov sveta. Nedavno smo lahko prisostvovali odprtju prvega dela stavbe novega Biotehnološkega stičišča Nacionalnega inštituta za biologijo, drugi bo vseljen konec letošnjega leta. Gre za 30 milijonov evrov vreden projekt, ki ga prof. Ravnikarjeva uspešno pelje h koncu, Slovenijo pa uvršča še više na lestvici raziskovalnih skupnosti z izvrstno raziskovalno infrastrukturo.

Biotehnologija je vaša profesionalna ljubezen. Čeprav tudi vi pravite, da znanost ni škodljiva, a je lahko škodljiva njena uporaba, je predvsem na področju biotehnologije mogoče videti, kako zelo se ljudje bojimo tega, česar ne razumemo. Kako vi razumete ta strah?

Strah pred neznanim je naraven, v zgodovini nam je pomagal, da smo kot vrsta obstali. Ko smo ob novih tehnologijah negotovi, nam to kaže tudi, kako pomembno je razumevanje, kaj prinašajo. Treba je pretehtati med pozitivnimi vidiki in tveganji, saj vseh posledic, ki jih novosti prinašajo, ne moremo vedno predvideti. Pomembno pa je, da znanstveniki primerno sporočamo svoja dognanja družbi. Nedavno me je izjemno presenetila popolnoma zgrešena izjava, da virusi niso infektivni, ker niso živi. Te in podobne razprave so nam pokazale, da kot družba o znanosti vemo zelo malo. Nič čudnega, da imamo zato do cepljenja tako velik odpor. Prepričana sem, da v medijih namenjamo premalo časa predstavljanju naravnih fenomenov, razvojnih dosežkov, novih tehnologij. Za šport in kulturo si brez težav odtegnemo uro svojega časa. Zakaj si je ne bi tudi za znanost? Zato smo se na inštitutu odločili, da organiziramo okrogle mize in pospešimo komuniciranje znanosti. Lani smo organizirali odmevno strokovno konferenco V vrtincu sprememb, razpravljali smo o podnebnih spremembah, biološki raznovrstnosti in vodi. Pred kratkim smo razpravljali o rabi kanabinoidov pa o celičnih terapijah raka. Lani smo izdali čudovito strokovno monografijo Neverjetna, ki opozarja na presunljivo raznolikost Slovenije.

Kako vi razumete pojem naravnega v odnosu do razvoja novih tehnologij?

Nove tehnologije so lahko čistejše in bolj naravne. Če primerjam denimo konvencionalno kmetijstvo z integriranim ali biološkim, lahko ugotovimo, da se premikamo v smeri bolj naravnega. Prepričana sem, da bo v prihodnosti tudi genska tehnologija našla pot v do narave prijaznejšo pridelavo rastlin. Pri zmanjšani uporabi pesticidov, ki jo predvideva nova evropska uredba, ki je v pripravi, pa je izredno pomembna preventiva pri zagotavljanju zdravja rastlin. To pomeni, da bo treba diagnostiki rastlinskih bolezni nameniti bistveno več pozornosti. S tem področjem se ukvarjamo na NIB. Še mnogo bolj kot do sedaj bo pomembno pravočasno najti okužbo na polju, sejati zdravo seme, slediti uvozu rastlin in razvijati nove metode za nove povzročitelje bolezni. Če k temu dodamo še nove načine kmetijske tehnologije, ki bodo omogočili zmanjšano uporabo pesticidov, postane jasno, da brez novih tehnologij ne gre. Pomembno pa je, da se pri novih znanstvenih odkritjih in tehnologijah ne sledi slepo nepreverjenim dejstvom v spletnih medijih, četudi so všečna, temveč se zavedamo pomembnosti tehtnega premisleka na podlagi znanstveno preverjenih podatkov.

Maja Ravnikar, direktorica Nacionalnega inštituta za biologijo Foto: Leon Vidic

Zakaj potrebujemo banko semen?

Priča smo enemu izmed največjih izumiranj živalskih in rastlinskih vrst. Ne dogaja se pred našimi očmi in ne tako hipno, kot se je recimo zgodilo po padcu meteorita v zgodovini Zemlje ali eksploziji 5000 m visokega vulkana v Tanzaniji, ki je ustvarila kotlino Ngorongoro. V trenutku je prišlo do velikega izumrtja rastlinskih in živalskih vrst. Čeprav izumiranje vrst danes ni tako očitno, ni nič manj nevarno. Ne smemo pozabiti, da obstaja na svetu manj kot pet odstotkov velikih živali, ki živijo v naravi. Vse ostale so domače. Afriko si predstavljamo kot neki raj divjih rastlin in živali, a podobe topotajočih kopit v savani so podobe iz naravnih parkov. Naravni viri so omejeni. Nobenega dvoma ni o tem, ali bo narava preživela. Veliko vprašanje pa je, ali bo preživel človek. Ko zbolijo rastline, zbolijo živali, zbolimo ljudje. Samo v enem kvadratnem metru prsti je na tisoče različnih živih bitij. Pozabljamo, da je uničene ekosisteme skorajda nemogoče ponovno ustvariti v enaki obliki. Poslušamo na primer, da je energetika naša glavna prioriteta. Že že, a kaj nam bo pomagala, če življenjskega okolja ne bo več? Živeti moramo v sozvočju z naravo. Zato biologi ne nasprotujemo jedrski energiji. Veliko manj je škodljiva kot nove zajezitve, še posebno v luči pomanjkanja vode v sušnih obdobjih. Slabo načrtovani posegi v regulacijo vodotokov pomenijo poseg v celoten življenjski krog v in ob vodotokih, ki je odvisen od količine, temperature in kakovosti vode. Nihče noče nazaj v jamo, vsak si želi prižgati luč, a pri izrabi naravnih virov je treba biti preudaren. Načelo ohranjanja namesto renaturacije se vedno najbolj obnese. To se že zdaj zelo dobro kaže pri rastlinskih boleznih. Veliko lažje je preprečiti vnos bolezni kot pa jo izkoreniniti, ko se je že razširila. Ne nazadnje je preventiva bistveno cenejša od kurative.

Maja Ravnikar, direktorica Nacionalnega inštituta za biologijo Foto: Leon Vidic

Zavzemate se za t. i. eno zdravje. Kaj vsebuje ta pojem?

To je izjemno pomemben koncept, ki nakazuje na to, da je mikrobiologija okolja – mikrobi, ki povzročajo bolezni rastlin, živali in človeka – povezana. Če denimo zbolijo rastline, lahko začnejo proizvajati toksične substance, ki vplivajo na zdravje živali in ljudi, ki se prehranjujejo z njimi. Podobno velja za cvetenje cianobakterij v vodotokih, ki proizvajajo strupe. Določeni mikroorganizmi lahko povzročijo bolezni tako pri ljudeh kot pri živalih. Pred 20 leti smo začeli raziskovati epidemiologijo virusov v okolju. Ugotovili smo, da lahko v vodah preživijo določeni rastlinski virusi, ki nato rastline okužijo, če jih namakamo z okuženo vodo. Virusi lahko preživijo celo v vodi, ki se je očistila v čistilni napravi. Vpeljali smo različne nove metodologije za koncentriranje in analizo genetskega materiala v vodi. S pomočjo t. i. metagenomike ugotovimo, kateri živi organizmi so bili prisotni v vodnem viru, ki ga preiskujemo. S pomočjo bioinformatske obdelave podatkov prepoznamo viruse, bakterije, različne druge organizme, ki so prisotni v vzorcu. Začeli smo s proučevanjem rastlinskih virusov, nadaljevali z živalskimi in humanimi. Zgolj v enem mesecu po razglasitvi epidemije covida smo začeli na podlagi naših dolgoletnih raziskav razvijati metodo za ugotavljanje prisotnosti SARS-CoV-2 v odpadnih vodah. Izkazala se je kot ena pomembnejših metod za zasledovanje količine virusa in njegovih različic, še posebno sedaj, ko se testira bistveno manj obolelih.

Kakšno je vaše zdravilo za odtujenost med ljudmi, ga poznate?

Zagotovo pomaga iskrena komunikacija med ljudmi, razumevanje, ponižnost, poslušanje in sočutje. Razumevanje sočloveka pomeni, da ne obsojamo, temveč verjamemo, da so ljudje v svojem bistvu dobronamerni. Ponižnost pomeni, da se lahko veliko naučimo od drugih. Poslušanje je poleg učenja temelj iskrene komunikacije. Sočutje pa nam omogoča ostati human.