Gorska reševalka Eva Pogačar: Od udarca strele ima moje življenje nove dimenzije

Eva Pogačar, dr. med., spec. anesteziologije in reanimatologije, predsednica Strokovnega centra Rdečega križa Slovenije, gorska reševalka, nekdanja zdravnica reševalka letalka in zdravnica helikopterske enote nujne medicinske pomoči, si že leta prizadeva, da bi znanje prve pomoči postalo vrednota, ki ne bi ušla nikomur.

Že leta se zavzemate, da bi postala prva pomoč del učnega procesa, mar ne?

Res je. Na srečo opažam, da znanje oživljanja in nudenja prve pomoči v Sloveniji postaja dobrina. Seveda se včasih zgodi, da je oživljanje neuspešno, a vsaj veš, da si naredil vse, kar si lahko. Mislim, da bi moralo biti znanje prve pomoči del posameznikove osnovne razgledanosti. Že dlje smo v dogovorih z ministrstvom za vzgojo in izobraževanje in Zavodom RS za šolstvo, da bi nekatere vsebine prve pomoči dodali učnemu programu. Evropski podatki kažejo, da imajo najvišjo stopnjo preživetja po zastoju srca v državah, ki imajo izobraževanje iz oživljanja že v osnovni šoli. Mi smo glede tega trenutno uspešni »le« lokalno. Že nekaj let v Radovljici redno izobražujemo učence osnovnih šol, zdaj delujemo tudi po srednjih šolah. Ne le to; naše in izkušnje iz tujine kažejo, kako dobro je tovrstno izobraževanje začeti že v vrtcih. Otroci so izjemno vedoželjni. Pripravljamo izobraževanje vzgojiteljic, ki bodo podajale znanje prve pomoči. Že to, da zna otrok poklicati številko za nujno pomoč, je lahko razlika med življenjem in smrtjo.

Omenili ste zastoj srca. V katerih okoliščinah pa je še lahko usodno, ali si vešč prve pomoči? Pogosto pozabljamo, kako pomembni so prvi trenutki ukrepanja.

Prva pomoč je odločilna pri motnjah zavesti, ki so lahko posledica poškodb, bolezni ali zastrupitve. Položaj za nezavestnega je enostaven, a ključen ukrep, ki lahko odloča med življenjem in smrtjo. Podobno je pri tujkih v dihalih, hudih krvavitvah. Če znamo pravilno ukrepati, lahko rešimo življenje. Pri srčnem infarktu in možganski kapi je odločilno že to, da situacijo prepoznamo in čim prej pokličemo 112. S tem omogočimo hitro zdravljenje in dober izhod. Kako se odzoveš v teh okoliščinah, je odvisno tudi od tega, koliko znanja imaš. Več ko ga imaš, lažje boš pomagal in manj razlogov bo, da bi šel zgolj mimo.

Eva Pogačar, zdravnica in gorska reševalka Foto: Leon Vidic

Zadnja leta je 2. avgust vaš drugi rojstni dan. Leta 2018 vas je med sprehodom s prijatelji zadela strela. Rešilo vas je dejstvo, da ste imeli ob sebi človeka, ki je bil vešč prve pomoči.

Od tega dne ima moje življenje nove dimenzije. Svet ima povsem drugačne barve. Ko sem izgubila zavest, je bil mož tisti, ki me je namestil v položaj za nezavestnega in s tem preprečil tveganje zadušitve. Ko sem se začela zavedati okolice, sem lahko le ponavljala, da je treba prijatelja, ki je bil brez znakov življenja, oživljati, a sama nisem mogla narediti nič. Na srečo ga je brez prestanka oživljal kolega zdravnik in prijatelj se je zavedel, še preden so prišli reševalci.

Bil je oblačen dan, do takrat nobene nevihte. Spomnim se, da me je sredi koraka zmanjkalo, kot bi ugasnila. Vračala sem se počasi, boleče. Vse me je bolelo, tiščalo me je v prsih. Lepa smrt, bi lahko rekla, a če bi prišla pozneje ... Na srečo sem danes tukaj. Zlomila sem si dve vretenci. Tu in tam še vedno čutim bolečine, mravljinčenje. Nič hujšega, s tem se da živeti.

Znanje prve pomoči ste vpeljali tudi v usposabljanje gorskih reševalcev in tudi sami ste ena od njih. Zdravnica ste, kar pomeni, da vam smrt ni tuja. Vseeno; kako ste doživljali smrti v gorah?

Seveda je vsakokrat težko, ko odide življenje, a smrti v gorah ... Greš na pot, poln življenja, potem pa narediš le en napačen korak in te ni več, nikoli več se ne vrneš domov. Vsaka smrt, ki sem jo doživela v gorah, je zame pomenila vsaj štiri dni odmika. Približno toliko sem vsakič potrebovala, da sem se spet lahko nasmehnila, kolikor toliko normalno funkcionirala. Najbolje to razume tisti, ki doživi podobne situacije. Še globlje te pretrese, ko izgubiš bližnjega. Minljivost življenja spoznavam vse življenje. Od svoje nesreče pa še intenzivneje doživljam vsak trenutek, vsak dih. Zato tako zelo težko razumem, kako je mogoče, da smo ljudje prišli tako daleč, da smo kot ujeti v mišnici. Tik pred uničenjem. Tega res ne razumem. Zavedamo se, da smo zašli; a se kar ne znamo ustaviti in preusmeriti.

Eva Pogačar, zdravnica in gorska reševalka Foto: Leon Vidic

Občutek imam, da ko govorite o uničenju, ne govorite le o podnebnih spremembah, odnosu do narave.

Imate prav. Greš po svetu, vidiš na cesti motorista, ki ima za sabo na sedežu otroka, ženo, ki ima v naročju dojenčka. Nevarno, izjemno nevarno. Na drugem koncu sveta pa druga skrajnost, v kateri ljudje za nobeno svoje dejanje ne prevzamejo več odgovornosti. Kar koli se zgodi, vedno iščemo krivdo in odgovornost drugje. Izmišljujemo si vedno nova in nova pravila za povečanje varnosti, a v resnici smo v vse večjih in večjih absurdih. Šole si malodane ne upajo več peljati otrok na izlet. Kaj če si kdo zlomi roko, na primer? Kriva bo učiteljica, šola, pogovarjamo se prek odvetnikov. Zanemarili smo vrednote – poštenost, korektnost, človečnost, odgovornost, spoštovanje. Iščemo zgolj izgovore, luknje v zakonu in hočemo imeti prav za vsako ceno. Pozabili smo na zdravo pamet in slepo posvojili amerikanizem. Beseda, obljuba, pogled v oči nimajo nobene vrednosti, pomembno je le, kar je zapisano.

S čim se nahranite, da zmorete živeti s stvarmi, ki jih ne morete spremeniti?

Gorska reševalna služba, delo pri Rdečem križu, izobraževanje, družina, gibanje v naravi. Vse to je tisto, kar me izpolnjuje. Veselim se življenja, ki ga preživljam z vnuki, ponosna sem, da se v družini res dobro razumemo. Kljub vsemu je moje življenje izpolnjeno.

Kakšno je vaše zdravilo za odtujenost med ljudmi, ga poznate?

Prisluhniti je treba drug drugemu, se poslušati in čutiti.