Paraolimpijka Leja Glojnarič: Mami se je zame žrtvovala

Lejina mama in oče sta njena neomajna podpora, prav tako sorojenci. Mama je ob njenem rojstvu pustila službo, oče je njen trener, Leja Glojnarič pa ženska mnogo talentov. Neverjetna moč te mlade ateletinje je ovenčana z najvišjimi priznanji. Kaj vse nam Leja še pripravlja?

Lani, konec leta, vas je paraolimpijski komite razglasil za najboljšo športnico leta 2022, veliko priznanje za vaše izjemne uspehe. Kako se vas je dotaknilo to lepo in seveda utemeljeno priznanje?

Nanj nisem bila pripravljena in me je presenetilo. Sicer sem vedela, da bom dobila priznanje, a ne kot parašportnica leta 2022. Je dokaz za trud preteklih let in seveda velika motivacija za naprej.

Ste vsestranska atletinja, sami pa pravite, da najbolj uživate v skoku v višino. Na lanskih olimpijskih igrah gluhih v Braziliji ste zmagali in prejeli zlato kolajno, še eno zlato pa ste osvojili v sedmeroboju. Nam lahko pojasnite, kakšna disciplina je to?

Sedmeroboj je sestavljen iz sedmih disciplin. Prvi dan tekmujemo v štirih, drugi dan v treh. Sledijo si tako: tek na 100 metrov z ovirami, skok v višino, met krogle (štiri kilograme) in tek na 200 metrov. Drugi dan skok v daljino, met kopja in na koncu vsaj zame moja najslabša disciplina, tek na 800 metrov.

Ampak tjakaj ste odpotovali s poškodovanim kolenom, potem ste si poškodovali še kvadriceps, mama Vesna vam je celo predlagala, da ostanete doma, a ste seveda vseeno šli na olimpijado.

Imela sem poškodbo kolena in zaradi tega nisem bila najbolje pripravljena. Nekako smo premišljevali, ali gremo ali ne, a na koncu smo se odločili, da vseeno odpotujemo in pač s pomočjo ekipe poskusimo tekmovanje speljati do konca.

Leja Glojnarič, paraolimpijka Foto: Črt Piksi

Rodili ste se s slabšim sluhom, zaupajte nam, kdaj ste vi osebno prvič ugotovili, da slišite slabše od drugih?

Rodila sem se s prirojeno dedno napako. Slušne aparate sem prvič dobila, ko sem bila stara dve leti in pol, a takrat se še nisem dobro zavedala, zakaj jih imam. Kasneje v vrtcu in sploh v prvem razredu osnovne šole sem se šele dodobra zavedla svoje gluhote.

Vaša mama je prva zaznala, da je z vašim sluhom nekaj narobe. Na vašo neodzivnost je bila še toliko bolj pozorna, ker je bila njena babica popolnoma gluha. Dve leti in pol sta hodili od zdravnika do zdravnika in mama pove, da je bil ta pomembni čas za vas izgubljen, kar se zdaj pozna predvsem pri govoru. Potem so zdravniki vendarle ugotovili, da je gluhost dedna. Mama je zato pustila službo in se vam posvetila. Se spominjate, kako vas je šolala?

Še danes se dobro spominjam, kako sva z mamico po cele popoldneve presedeli za knjigami, slikanicami, s pomočjo slik sem usvajala nove besede. V resnici sem imela po vrtcu in šoli popoldne še eno šolo. Učila me je izgovarjati besede pravilno in mi vsako predstavila tudi v sliki za boljšo prepoznavnost in pomen. Žrtvovala je svoj delovni čas za skorajda celotno osnovno šolo, in za to sem ji iz srca hvaležna.

Kako »nadomeščate« sluh? Tisti, ki slabše slišijo, pravijo, da so se jim toliko bolj izostrili drugi čuti. Kako je pri vas, se vam zdi, da vidite in opazite več kot drugi?

Pravzaprav še sama ne vem, kje in kaj imam več oziroma mi bolje gre. Starši pravijo, da lepo rišem in da imam to po atiju, na splošno pa se zelo urno učim in mi gre marsikaj hitro od rok.

Pri prebiranju vašega življenjepisa se zdi, da je bila za vašo karierno športno pot izjemno pomembna vaša osnovnošolska razredničarka v Sevnici, ki je prepoznala vaš talent, vas vzpodbudila in prijavila na prvi mnogoboj. Neprecenljiva vzpodbuda učiteljice, mar ne?

Moja osnovnošolska razredničarka Ernestina Krajnc me je prijavila na mnogoboj v Brežice, ko sem bila v tretjem razredu. Kontaktirala je tudi starše in jim omenila, da bi bilo škoda, ker sem zelo dobra pri telovadbi in imam dobro razvite motorične spretnosti. Tudi moja mami je sicer v mladih letih trenirala atletiko v Atletskem klubu Sevnica in bila zelo uspešna.

Leja Glojnarič, paraolimpijka Foto: Črt Piksi

Seveda brez podpore vaših staršev ne bi šlo; vpisala sta vas v Atletski klub Brežice in vas trikrat- do štirikrat na teden iz Sevnice vozila na treninge. Izjemno dejanje ni tako samoumevno ob dejstvu, da imate še tri sorojence. Kako vidite to starševsko brezpogojno ljubezen?

Ja, v resnici se takrat nisem zavedala, koliko odrekanja je bilo potrebnega, da sem lahko trenirala v Brežicah. Zdelo se mi je bolj ali manj samoumevno, zaradi tega je potem začela trenirati tudi starejša sestra Nika, ki je zdaj odlična atletinja in ima že več nastopov za člansko izbrano vrsto. Ko se zdaj spominjam za nazaj, vidim in se zavedam, da so se starši pa tudi vsi drugi v družini podrejali mojim oziroma najinim treningom, za to je šlo veliko denarja in pa seveda časa. Za vse sem jim res hvaležna.

Vaš oče Iztok Glojnarič je tudi vaš trener in pravi, da imate kljub slabšemu sluhu zelo dober prostorski občutek, odlikuje vas velika predanost športu. Je pozabil dodati še katero vašo odliko?

Hja, moj oče vidi tisto, česar jaz ne vidim. Ati pravi, da sem multipraktik, da vse, česar se lotim, hitro osvojim. Ne vem, kaj naj še dodam.

Oče pove, da ste tudi malo trmasti, kar športnik zagotovo mora imeti v sebi. Ne predstavljam si doseganja ciljev brez vztrajnosti in pripadajoče trme.

Včasih sem trmasta, tudi v slabšem pomenu, a po navadi potem izvlečem iz sebe tisto, kar moram. Je pa seveda odvisno tudi od dneva. Imam dneve, ko najraje ne bi šla na trening. Tukaj nastopi oče in me dvigne.

V svoji mladi športni karieri ste že nekajkrat dobili najvišja priznanja, katero vam je najbolj sedlo v srce?

Ja, res je. Imam veliko priznanj, od občinskih do priznanj za športnico leta Atletske zveze Slovenije. Zelo pri srcu mi je priznanje iz leta 2018, ki sem ga prejela za najboljšo atletinjo leta v kategoriji mlajših mladink, sicer pa je zdaj moje najljubše priznanje to, ki sem ga pravkar dobila. V zelo lepem spominu imam tudi sprejem pri predsedniku države Borutu Pahorju, kjer sem se podpisala na zastavo poleg drugih naših športnikov, ki so osvojili zlate medalje, kot so Primož Kozmus, Iztok Čop, Peter Prevc, Petra Majdič in še drugi odlični športniki.

»Moja najljubša disciplina je skok v višino, sicer tudi mečem kopje in tekmujem v mnogoboju. Zelo rada skačem v višino, to me sprosti in uživam v svojem trenutku.« Ko ima športnica/športnik rezultate in ob tem še uživa, si lahko želi še kaj več?

Pravzaprav si vsak športnik predvsem želi, da ima v domačem kraju dobre razmere za trening. To je tisto, česar v Brežicah nismo imeli, še zdaj za atletiko ni najbolje poskrbljeno. Sicer trenutno obnavljajo zunanji atletski stadion, a potrebujemo predvsem večjo ali daljšo dvorano za pozimi. Naš atletski balon je sicer za nekaj tehničnih disciplin kar dober, za teke pa žal zaradi svojih samo 40 metrov dolžine ni primeren. Vemo, da so tukaj problem finančna sredstva, a če pogledamo druge športne panoge, je atletika precej zapostavljena, čeprav velja za kraljico športa.

Leja Glojnarič, paraolimpijka Foto: Črt Piksi

Končali ste srednjo frizersko šolo, lani pa še srednjo šolo za modno oblikovanje. Občasno delate v Termah Čatež. Sem še kaj pozabila? Kje vidite svojo prihodnost? Čemu dajete prednost?

Trenutno dajem prednost atletski karieri, saj sem zaposlena v Finančni upravi Republike Slovenije, ki mi s tem pomaga, da lahko v miru treniram. Sicer pa ne razmišljam, kaj bo po tekmovalni karieri, zdaj je atletika na prvem mestu. Verjetno bom doma odprla masažni salon, saj sem pred nekaj meseci končala tečaj za maserko.

Pravite, da se vam sluh slabša in da verjetno kmalu ne boste nič več slišali niti s pomočjo aparatov. Na to se človek seveda ne more pripraviti, ampak, kako razmišljate o prihodnosti?

Ja, sluh je vsako leto slabši in zavedam se, da bo prišel dan, ko ne bom več slišala. Odkrito povedano – strah me je. Že zdaj se problemi zaradi sluha stopnjujejo. Tudi na treningih se to pozna. Starši so me opozorili, da bo treba v prihodnosti razmisliti o polževem vsadku, a za to je potrebna operacija in še ne vem čisto, kaj bi. Trenutno razmišljam o tem, da se starši in domači naučimo kretanja, da se bomo lahko lažje sporazumevali, ko pa bo prišel čas za polžev vsadek, bo treba zbrati pogum za operacijo.

Kakšno je vaše zdravilo za odtujenost med ljudmi, ga poznate?

Če prav razumem, sprašujete, zakaj smo tako odtujeni drug od drugega. Veliko je kriva nova tehnologija oz. družbena omrežja. Zdravilo je več gibanja zunaj med ljudmi, več druženja in biti čim manj pred telefoni in zasloni.