Tina Bizjak, zdravnica in jamarska reševalka: Vse, ki sem jih doslej šla reševat, sem poznala

Tina Bizjak, dr. med., specialistka ginekologije in porodništva, je postala malodane vsem Slovenkam in Slovencem znana lani, ko je skupaj s člani Jamarske reševalne službe in drugimi pripadniki civilne zaščite iz novoodkrite Vranjedolske jame pri Dolenji vasi blizu Cerknice pomagala reševati jamarko Ano in kar 30 ur bdela ob njej.

Vsakič znova poudari, da je le kamenček v mozaiku ter da takšna reševanja nikoli niso in ne morejo biti delo osamljenega junaka. To je bila do zdaj njena najtežja intervencija; osebna predanost pa kaže, da ta ljubezen na prvi pogled, iskra, ki je nemudoma preskočila, ko se je kot študentka vpisala na jamarski tečaj, še vedno močno tli.

Preden sva se dogovorili za intervju, ste bili jasni, da vam je ob nominaciji tudi malce neugodno. Že res, da ste bili vi izpostavljeni kot oseba, ki je lani več kot 30 ur bdela nad poškodovano jamarko Ano, a podobna reševanja so vedno, poudarjate, skupinski podvig. Koliko ljudi je v povprečju udeleženih v takšnih reševanjih?

Prav ste povzeli. Če se ne motim, sem v vseh lanskih intervjujih poskušala poudariti, da nikakor nisem samo jaz zaslužna za uspešnost in dober izid reševanja v jamarskih nesrečah. To je timsko delo, ki se ga v prvi vrsti lotijo člani Jamarske reševalne službe (JRS). Odvisno od razsežnosti in ne nazadnje tudi lokacije nesreče pa se vključijo še druge reševalne službe, ki so lahko prostovoljne (npr. člani Gorske reševalne službe, GRS, gasilci, taborniki in drugi pripadniki civilne zaščite) ali v okviru službene dolžnosti (npr. zaposleni v nujni medicinski pomoči, pripadniki helikopterske enote, policija idr.).

Večina udeležencev nas je prostovoljcev. Zelo težko pa vam odgovorim na vprašanje, koliko ljudi je v povprečju udeleženih, saj se te številke lahko gibljejo od pet, če npr. iz lažjega brezna rešujemo žival, do sto, če iz zahtevne jame na lažje dostopni lokaciji rešujemo človeka.

V Slovenj Gradcu in Velenju delate kot ginekologinja. Ves čas ste vedeli, da si želite postati zdravnica. Kdaj vas je pritegnilo jamarstvo?

Ko sem se leta 2012 vpisala v tečaj jamarstva, si v sanjah nisem predstavljala, kaj vse ta aktivnost vključuje. Takrat sem se malo spogledovala tudi z alpinizmom, ampak sem se po nasvetu sestrične, ki se je takrat z jamarstvom že ukvarjala, vpisala na tečaj pri koroško-šaleškem jamarskem klubu Speleos-Siga Velenje. Bila je ljubezen na prvi »štrik« in obisk podzemnega sveta.

Zagotovo je bila ta radovednost že od nekdaj v meni, saj sem bila kot otrok neštetokrat kregana, ker nisem znala po šoli takoj domov in sem se s prijateljčki potikala po gozdovih, kjer smo stikali za luknjami. Pritegnil me je svet, kjer se čas ustavi in kjer odpadejo določeni motilci iz nadzemnega sveta. Podzemlje je odlično za krepitev duha in telesa. Kar pa me vleče naprej še danes, so prijatelji somišljeniki in adrenalinska doživetja po koščku našega planeta, kjer ni množičnega turizma. Tu si lahko resnično to, kar si.

Tina Bizjak, foto: Dejan Javornik

V Sloveniji zdravnikov, ki so tudi jamarski reševalci, ni veliko. Za delo vas je navdušil pokojni mentor, ki je v vas poleg jamarke videl potencialno reševalko. Kaj je bilo tisto, kar ga je prepričalo?

Uf, na to vprašanje vam spet težje odgovorim, saj bi ga morali postaviti Rajku Bračiču, ki pa ga žal ni več med nami. Znano je, da v JRS že od nekdaj ni bilo veliko zdravstvenega osebja, še posebej zdravnikov. Ker je bil Rajko takrat vodja JRS, se je tega problema očitno zelo dobro zavedal. Vsi, ki so imeli vsaj malo zveze z zdravstvom, so tako hitro pritegnili njegovo pozornost. Zanj je bilo dovolj, da si znal osnove gibanja po jamah in si bil v tem čim bolj samostojen, medtem ko ti reševalnih manevrov ni bilo treba znati.

Ne vem, ali je v meni videl tudi potencialno prihodnjo močno jamarko, ker so se naše poti po letu in pol poznanstva že razšle. Meni seveda samo poznavanje osnov ni bilo dovolj, ampak sem si želela znanja še iz reševalne tehnike, zato sem tudi po programu naredila izpit za jamarja reševalca. Menim, da je to dobro, ker tako precej lažje razumeš med samim reševanjem, zakaj opremljanje določenih odsekov v jami lahko traja tudi več ur ali dni.

Nekoč ste dejali, da imate svoje življenje radi in se vam zdi neprecenljivo. Vendar ne tako zelo neprecenljivo, kot je za vas življenje drugih. Kaj bi na tem svetu spremenili, če bi lahko? Kje vidite največje – povsem nepotrebne – krivice?

Lastnega sveta ne bi kaj veliko spreminjala. Se mi zdi, da ga živim, kot se šika, in pot, ki sem jo prehodila, bi si upala (mogoče z minimalno modifikacijo) prehoditi še enkrat. Svetovne krivice, ki me trenutno najbolj bolijo, so predvsem na vojnih območjih, kjer človeška življenja štejejo manj kot nič, kjer imajo glavno besedo blazneži in pohlepa željni.

Spust v jame od nas zahteva, da se prepustimo čisto drugim čutilom. Kakšen je vaš odnos do njih po reševalnih dogodkih, v katerih je lahko na nitki tudi življenje? Kako se po vrvi spuščate takrat, ko je adrenalinski čas reševanja za vami?

Po reševalnih dogodkih se moji obiski podzemlja ne razlikujejo bistveno od obiskov pred nesrečo. Na vsakem vem, da je lahko nesreča del akcije, ampak se s tem ne obremenjujem. Če bi me ta strah hromil, se verjetno ne bi nikoli ukvarjala s takšnim športom. Na bolj izpostavljenih delih se trudim ohranjati mirno glavo in jih čim bolj zbrano premagati. S sabo se vedno trudim imeti dovolj hrane in pijače (za osebno preživetje vsaj enega dneva), tako so me naučili v šoli jamarstva, saj se lahko npr. dvourni projekt zavleče tudi v celodnevnega.

Priporočeno je, da se akcije udeležijo najmanj trije in ima v skupini vsaj eden set prve pomoči. In če res dobro pomislim, grem po nesrečah v jamo z večjim veseljem, ker ni strahu/tesnobe, ki sta običajna pri spustu, »ko gre zares«. Takrat se ne obremenjujem z vprašanji, kakšno je stanje poškodovanega, bo še živ, ko pridemo do njega, kako ga bomo oskrbeli, bomo imeli res vse najnujnejše s sabo, bo dolgo trajalo, ga bomo sploh lahko v doglednem času dobili na površje, jo bomo drugi dobro odnesli (brez dodatnih poškodb). Skratka, spust po vrvi je zunaj okvira reševanja spet lepši in bolj sproščen, »domač«, na prijeten način vznemirljiv.

PREBERITE ŠE -> Zdravnica Eva Pogačar: Časa ni več. Smo na točki zloma

Ne rešujete pa samo iz jam, temveč pravzaprav vse, kar pade v luknjo. Katera je bila najbolj nenavadna okoliščina, v kateri ste se znašli?

Na hitro, ko pomislim, se spomnim simpatičnega reševanja mlade sovice, ki smo jo našli na dnu brezna Škamprlove jame, kjer je potekala ženska jamarska reševalna vaja. Sovico smo dvignili na površje, poklicali obalne ornitologe, jo peljali na pregled in jo na koncu vrnili v okolje, kjer smo jo našli. Ugotovitev specialnih veterinarjev je bila, da naj bi bilo njeno stanje čisto dobro, dno brezna pa je lahko brez težav tudi njen naravni habitat. V hudi želji po pomoči smo iz vaje naredili mini reševalno akcijo in se ob tem tudi nekaj naučili (sove lahko svoje mladiče, ki tu pa tam padejo iz gnezda in se znajdejo na dnu brezna, brez težav tam tudi oskrbijo in vzgojijo).

Pred leti ste bili prav tako izpostavljeni kot zdravnica Jamarske reševalne službe v akciji v jami pri Predmeji nad Ajdovščino. Ljudi, ki ste jih pomagali rešiti, spremljate tudi kasneje. Zanima vas, kako jim gre. So to posebne vezi v času in prostoru, ki nastanejo s takšno izkušnjo?

Vse, ki sem jih doslej šla reševat, sem poznala. Z vsakim sem pred nesrečo že stkala zgodbo ali več njih. Brez dvoma se med nesrečo odpre nova vez, ki je sprva prežeta s skrbjo in težo reševanja, kasneje ob uspešnem napredku okrevanja pa z neizmernim veseljem in lepoto bivanja.

Pred vami je povsem nova adrenalinska vloga, vloga mame. Kaj pričakujete, česa se veselite?

Pričakujem nekaj nagajivega in bogatega. Veselim se ponovno svet spremljati skozi oči sprva nebogljenega bitja, kasneje otroškega radovedneža in pozneje mladega odraslega. Zagotovo me bo to bitjece ogromno naučilo in upam, da bom pri učenju novega človeka uspešna tudi sama. Najbolj si želim, da bi se moj otrok razvil v samostojno in samozavestno osebo z zdravo pametjo, veliko vztrajnosti, skromnosti in ljubezni do narave ter soljudi.

Kako bi opisali današnje odnose?

Upam si trditi, da ni univerzalnega odgovora. Kakšni so medsebojni odnosi, je precej vezano na posameznika in kako se znajde v družbi. Tako kot so včasih obstajali socialno močnejši ljudje, obstajajo tudi danes. Današnji odnosi so lahko identični kot včasih ali drugačni. Tehnologija omogoča nove načine komunikacije, izmenjave znanja in poslovnega sodelovanja znotraj interesnih skupin, kot včasih ni bilo mogoče. Ljudje kot socialna bitja pa po mojem mnenju nismo pripravljeni na spletna družbena omrežja in lahko da nikoli ne bomo.

Smo se odtujili, torej izgubili bistvo v medsebojnih odnosih? Za naš narod bi rekla, da ne. Spomnimo se lanskih poplav ali pa predlanskega požara. Kako množično so ljudje pomagali drug drugemu? Obče gledano znamo stopiti skupaj, ko je nesreča tu, in to nas povezuje.