Alenka Marinič, igralka: Ta znana Slovenka mi je rekla, da se preveč derem

Na podlagi izkušenj Alenka Marinič, sovoditeljica oddaje Kaj dogaja?, igralka, klovnesa in ulična umetnica, ugotavlja, da so političarke veliko bolj previdne, se dosti bolj nadzorujejo v primerjavi z moškimi. Zato jih je težje ujeti in začutiti.

A vse steče, saj ima možnost delovati v skupini, kjer drug drugemu pomagajo biti kar najboljši. Zato ne razume sodobnega poudarjanja individualizma. Tudi spektakli akrobatov v cirkusu so bolj živahni, če vedo, da jih varuje mreža spodaj. Ni vsak sam svoje sreče kovač, vsi skupaj moramo graditi boljši svet, živeti v izpolnjujoči solidarnosti.

Kako bi ocenili svojo vlogo v oddaji Kaj dogaja? Zdi se, da ste vstopili previdno, zdaj pa z vsako oddajo le še bolj cvetite.

Morda to res drži. Oddaja je bila na začetku velik korak zame, saj s televizijo nisem imela stika vse od Štafete mladosti, pa še tam sem se pojavljala le v skečih. Tukaj pa sem prevzela vlogo sovoditeljice; lovila sem podobo statičnega lika, ki vseeno mora biti igriv. Začela sem počasi, previdno, zdaj pa sem že bolj utečena. Seveda pomembno vpliva tudi to, da sem v tem času ekipo, ki je res odlična, od urednice Maše Kljun pa vse do piscev, že dobro spoznala, kot tudi celotno mašinerijo, ki je povsem drugačna od tega, kar počnem sicer.

In kaj počnete sicer?

Veliko časa namenjam uličnemu gledališču. Bila sem tudi klovnesa pri Rdečih noskih. Moj prostor je gledališče, natančneje komedija; to je žanr, ki mi je zelo blizu in s katerim se večinoma ukvarjam. Televizija ima v primerjavi z gledališčem povsem druga merila. Zahteva povsem svoje odtenke. Na ulici je igra, kako bi rekla, bolj ekspresivna. Nemogoče jo je prevesti v igro pred kamero. Zato je bil velik izziv zame prav to; kako svoje izkušnje prenesti na televizijo, a ohraniti del t. i. ulične komičnosti in spontanosti.

Drugače je tudi to, da je delo pred kamero v določeni meri ugibanje. V živo pred občinstvom je drugače, odziv je takojšen. Nekoč sem se z Evo Škofič Maurer pogovarjala o tem. Rekla sem ji, da mi je težko biti pred kamero, saj v njej ni nikogar razen tišine. A mi je odgovorila, da je njej prav to najbolj všeč. Ko pogleda v kamero, si vedno predstavlja, da jo gleda tisoče ljudi.

Je kakšna razlika med šaljenjem iz konceptov, idej v primerjavi z dejanskimi osebnostmi?

Ja, tudi to je ena od razlik glede na moje ustvarjanje sicer. Res je nekaj posebnega navdih črpati iz resnične osebe tako, da ustvariš svoj lik, a da to osebo vseeno čim bolj ujameš. Naš namen pa ni nikoli, da bi oblikovali imitacijo tako, da bi poniževala.

Alenka Marinič, foto: Blaž Samec

Ste dobili že kakšen neposreden odziv? Je bil kdo užaljen?

Urška Klakočar Zupančič mi je rekla, da se preveč derem. (Smeh.) Da bi bil kdo užaljen, ne vem, si pa predstavljam, da lahko imitacije nedvomno pustijo sled. Vem, da jaz ne bi bila ravnodušna, če bi kdo imitiral mene. Vseeno pa se mi zdi, da če je imitacija narejena dobro, kot to na primer počne Tilen (Artač, op. p.), če je narejena z določeno mero spoštovanja, jo lahko jemljemo tudi kot neke vrste poklon in povratno informacijo, kako nas vidijo drugi.

Ko sama ustvarjam imitacije, vedno iščem stične točke med seboj in to osebo. Poigravam se s podobnostmi, pomanjkljivostmi, ki so nama morda skupne. S tem nimam težav, saj se povsem dobro zavedam, da nihče ni popoln. Pravzaprav so mi ravno te »nepopolnosti« nekaj najlepšega in najbolj sočnega pri ljudeh.

PREBERITE ŠE -> Urška Klakočar Zupančič: Sama sem to doživela. In preživela

Nekateri vaši liki se začnejo zabavno, potem pa sledi obrat, spoznanje groze celo. Taka je bila recimo vaša imitacija Giorgie Meloni.

Komedija omogoča, da postavljaš na laž škodljiva prepričanja. Komedija je del umetniškega ustvarjanja in umetnost je tukaj, da nam nastavlja ogledalo. Melonijevo sem zastavila kot fašističen lik, kar na neki način tudi je. Komedija, dobra satira, vsi žanri pravzaprav, imajo možnost, da zarežejo. In prav je tako; kajti če se samo hahljamo, si ponavljamo, kako fino je vse, no, to ni funkcija nobene umetnosti.

Kakšno je bilo za vas leto 2023?

V delovnem smislu precej naporno. Sodelovala sem pri evropskem projektu Along the walk, v katerem je šest parov ustvarjalcev dvakrat po deset dni hodilo po Evropi in uprizarjalo umetniške akcije. Za sopotnika sem si izbrala svojega učitelja iz Firenc, prijatelja Giovannija Fusettija. Hodila sva ob slovensko-italijanski meji in ustvarila predstavo Dobrodošli v Slotaliji ter jo uprizorila tako v Sloveniji kot Italiji.

Z Majo Dekleva Lapanje sva imeli v produkciji Mesta žensk premiero predstave Na tleh, ki je drugi del trilogije. Prvi del je nosil naslov Pod vodo, v drugem sva Na tleh, za tretjega pa načrtujeva, da se bo imenoval V zraku. No, potem me je močno zaznamovala še oddaja in seveda še mnoge druge stvari, od gostovanj v tujini z uličnimi predstavami vse do manjših projektov. Prejšnje leto si bom gotovo zapomnila po tem, da sem si neštetokrat ponovila: Moraš se naučiti bolje upravljati svoj urnik. (Smeh.) Velikokrat je šlo namreč zelo na tesno.

Vas skrbi prihodnost vaših otrok?

Sprašujem se, kakšno okolje puščamo svojim otrokom. Včasih ne vem, ali je naša generacija malo zaspala, nas je morda uspaval tranzicijski šok. Kljub vsemu se mi zdi prav, da mladim zaupamo. Morda ne razumemo prav dobro vseh medijev, s pomočjo katerih se izražajo, a to ne pomeni, da so odveč ali zgrešeni. Prav pri mladih opažam izjemno močno vrednoto skupnosti. Ob gibanju Mladi za podnebno pravičnost sem spoznala, da znajo držati skupaj, znajo premisliti in so včasih celo mnogo bolj artikulirani kot mi »starci«. Zagovarjam medgeneracijsko sodelovanje, v katerem starejši mlade spustimo zraven, jim damo besedo, jih slišimo, kaj in o čem razmišljajo.

PREBERITE ŠE -> Dr. Vesna V. Godina: Na ta način danes otroke vzgajamo v bolnike

Zakaj napredka v odnosih ni? Kdo ga blokira?

Živimo v izredno hitrih časih. Epidemija koronavirusa nam je dala kanček upanja, da bomo končno prestavili v nižjo prestavo. A se je izkazalo vse skupaj kot frača, ki smo jo počasi nategovali, zdaj pa elastiko spustili. Čutim vse to nenehno poudarjanje individualizma, ki ga dojemam kot mantro neoliberlizma in hiperkapitalizma.

Sama v individualizem ne verjamem. Želim živeti v svetu, kjer drug drugega podpiramo. Čeprav se zavedam, da je moja pozicija zelo idealistična in naivna. Tako kot moja fascinacija s cirkusom, ki me vedno znova navdihuje. Tam delajo akrobati najbolj drzne salte takrat, ko vedo, da jim kolegi spodaj trdno držijo mrežo, v katero se bodo ujeli, če jim trik ne uspe. Danes pa vse prevečkrat slišimo, da mora vsak poskrbeti zase in da je vsak sam svoje sreče kovač. S tem se ne strinjam. Svet gradimo skupaj.