Lidija Jerkič, predsednica ZSSS: Pod takšno solidarnost se podpišem

Če jo kdaj obdata žalost in nemoč, prej ali slej najde odgovor in smisel, rekoč: »Če lahko pomagam enemu, je moj napor smiseln.« Priporoča nam tudi: »Dva prijazna človeka naredita prijaznega tudi tretjega. Pozdravite sočloveka, nasmejte se mu in vrnil vam bo vašo prijaznost. Ni to zdaj rešitev za ves svet, je pa za to, da bo nam samim bolje, to pa zagotovo.«

ZSSS je največja sindikalna organizacija v Sloveniji, združuje 23 sindikatov, ki štejejo 130.000 članov, a po dostopnih podatkih članstvo že leta vztrajno pada. Nekaj vzrokov je jasnih, ampak čemu pripisujete ta padec?

Največje padce smo doživeli takoj po osamosvajanju, osem zaporednih let, ko je bila zelo velika gospodarska kriza, in do leta 1996 izgubili vse velike sisteme, Iskro, Litostroj, Metalno, Tam, da ne naštevam naprej. Drugo je atomizacija družbe, vedno več je manjših podjetij, manjših delodajalcev, drobnega gospodarstva. Verjemite, da je v podjetju, v katerem je deset zaposlenih, bistveno teže najti človeka, ki se bo izpostavljal, kot tam, kjer je dva ali tri tisoč zaposlenih.

Potem 20- ali pa 30-letna individualizacija družbe, ko nam pripovedujejo: skrbi zase, ne za druge. Nato je bila še ena kriza, 2008–2012, zanimivo pa je, da je bilo največ upada pred začetkom te krize, ko so ljudje živeli relativno dobro in bržčas so si takrat porekli: »Saj se mi ne splača biti član sindikata, saj se mi ne bo nič zgodilo.« V zadnjem času ugotavljam, da mladi ponovno ustanavljajo sindikate. Seveda je svoje naredila tudi prekarizacija.

Sindikati so pred 20 in 30 leti imeli nedvoumno večjo moč. Silo. Tudi pripadnost je bila ponos.

To je težko posploševati. Tudi moč v preteklosti ... Mogoče se je demonstrirala z vrsto stavk, ki pa je bila pogojena z neizplačili plač. Zaposleni jih niso dobili po pet, šest mesecev. Ne ocenjujem, da smo šibkejši, temveč da opravljamo druga dela. Takoj po osamosvojitvi je bilo, vsaj v industrijskem sektorju, še čutiti duha samoupravljanja. Takrat je bilo celo mogoče skleniti kolektivne pogodbe dejavnosti, in če jih takrat ne bi, jih zdaj sploh ne bi imeli. Pripadnosti sindikatu pa ne merim s številnostjo članov. Veste, med njimi jih je veliko, ki so pragmatični in računajo, kaj od sindikata dobijo, ali so to zdaj boljši krediti, letovanja, bon ob koncu leta ...

So pa ljudje, ki so pripadni in vedo, da sindikat prinaša učinke na dolgi rok, da je pomembno tudi, kaj piše v zakonu o delovnih razmerjih, davčni in pokojninski reformi itd. Učinki ne bodo vidni jutri, ko bodo šli v pokoj, pa se bodo naša prizadevanja poznala. Dejstvo pa je, da smo kot družba naravnani na takoj, in če se učinek ne vidi v tem trenutku, nismo več pripravljeni čakati.

Za miniaturne spremembe je treba včasih ogromno dela in potrpljenja. Recimo za pravilnik o poklicnih boleznih smo si prizadevali 30 let in naposled smo le našli mehanizem tožbe pri Mednarodni organizaciji dela, ki je pomagal, da je bil sprejet. In niso dovolj argumenti, ni dovolj to, da ljudje zbolevajo, in ni dovolj, da imamo mrtve zaradi delovnih razmer ... A naposled se zgodita splet dobrih okoliščin in premik.

Lidija Jerkič, foto: Jože Suhadolnik/Delo

Oktobra 2022 ste dobili drugi mandat za vodenje sindikata. Kongres je potekal pod sloganom Solidarno. Za socialno pravičnost! Ampak, ali je bila slovenska družba kdaj manj solidarna, kot je danes? Saj vidite, kakšne razpoke se ustvarjajo med ljudmi. Solidarnost se ne more meriti samo s tem, koliko denarja namenimo za poplavljene, za družine v stiski, to je lahko zelo enoznačna predstava družbe, ampak da človeka vidiš in čutiš in mu ne delaš škode, vsak dan. Tako vidim solidarnost.

Tudi jaz se pod takšno solidarnost podpišem. Sindikati temeljimo na solidarnosti. Naših 130.000 članov predstavlja nekaj več kot deset odstotkov vseh zaposlenih v Sloveniji, ki jih je približno milijon. Že to, da deset odstotkov zaposlenih s članarino financira vse, kar imajo vsi drugi zaposleni iz naslova delovnih razmerij, je velika stvar. ZSSS temelji zgolj na članarini. Mi nimamo donacij, državne pomoči. Članarine nam omogočajo delovanje, rezultati pogajanj pa so za vse zaposlene.

Pokojninski sistem je tudi solidarni sistem, ni pa nujno, da je najbolj »pravilen«. Skušamo peljati solidarnost tudi čez zdravstveni sistem in pri vzgoji družbe, vendar ne vem, ali smo samo sindikati tisti, ki lahko vse vzgajamo v duhu solidarnosti. Se pa globoko strinjam s tem, da smo Slovenci najraje solidarni z denarjem, ko je treba človeka sprejeti v stanovanje ali vsaj soseščino, mu ponuditi kaj drugega, nas pa zelo hitro zmanjka. To je zagotovo problem družbe.

PREBERITE ŠE -> Beti Hohler, prva slovenska sodnica v Haagu: Nihče se nima pravice tako vesti do sočloveka

Pred kratkim sem prebrala izjavo: »Odrasli ne berejo, so nestrpni, ne zaupajo državnim institucijam. Mladi so zgolj odsev razmer v družbi, v kateri živijo.« Zdi se, da je vse tako površno, lagodno, tako ...

... nepotrpežljivo. Svet se zadnjih 20, 25 let prehitro vrti zaradi vse te tehnologije, ki jo imamo, in ti pametni telefoni ... Ne slišimo in ne vidimo se. Vsi smo po malem naravnani tako, da reagiramo na prvo žogo, na novico, ki jo slišimo prvo ali pa zadnjo. Nihče se več ne poglablja v vsebino, vključno z mediji, ki so pogosto naravnani na negativne novice. Prvih 15 ali 20 minut dnevnika je črna kronika. To zame niso poročila. V tej državi se je še kaj drugega zgodilo kot Litijska in kaj je ali bo naredil Golob. Ja, bo že naredil, ko bo naredil, to ni moj problem. Moj problem je drugje, ni na Litijski, ki je postal problem že dveh milijonov Slovenk in Slovencev.

Ampak poglejte, Litijska je problem in veliko razočaranje ...

Samo karikiram. Absolutno je veliko razočaranje, imela bo velike posledice, ampak ko ne bo več Litijske, bo pa kaj drugega. Ko se mi osredotočamo na en medijsko izpostavljen problem, se v ozadju dogajajo druge stvari. Da ne boste mislili, da Litijsko pometam pod preprogo, a je še kaj drugega v tej državi. In mi smo tako zadovoljni, da se lahko ukvarjamo s takimi zadevami, včasih tudi zato, da se nam ni treba s sabo, pa imamo pri sebi veliko postoriti.

PREBERITE ŠE -> Dr. Vesna V. Godina: Zato so v teh družbah ljudje bolj zadovoljni od nas

ZZZS ste se v času covida pridružili demonstrativnim kolesarjem. Se vam ne zdi, da bi bil morda spet čas za kolesarjenje?

Pozivi na to temo so. Velika večina ljudi, ki je takrat kolesarila, je zdaj nekako razočarana, ker je prikolesarila v podobno situacijo. Ni enaka, daleč od tega, lahko pa je podobna, vsaj če jo merimo v nezadovoljstvu. Od sindikatov se praviloma pričakuje, da se moramo držati proč od aktualne politike. Nikoli nisem bila članica nobene stranke in tudi ne bom; ne skrivam pa, da mi je kakšna politična opcija bistveno bliže. S politiko sodelujemo na podlagi projektov. Kolesarjenje pa je bilo politično gibanje in pridružili smo se jim na govornicah, ko je padel socialni dialog, ko so nas v bistvu »odpikali«.

Lidija Jerkič, foto: Jože Suhadolnik/Delo

Imate hčerko, kakšen svet ji prepuščate? Kakšen svet prepuščamo mladim?

Najprej – njihov svet. Zelo zadovoljna sem, da je hči zrasla – mogoče imam kaj pri tem ali pa tudi ne (smeh) – v zelo neodvisno dekle, sila skromno in empatično. Ukvarja se z migracijami, problematiko tujcev, je zagovornica pravic živali ... Gledam, koliko prostega časa vloži v to, da ljudem išče pohištvo, sobe, zdravnike. Vem pa, da lahko jaz vedno računam nanjo in ona name.

Je optimistična?

Z vsakodnevnimi problemi, aferami itd. se ne ukvarja, se pa s problemi, ki jih doseže in lahko pomaga rešiti. Ukvarja se z dometom. Kot pravijo, če nastane problem, je največja umetnost v tem, ali se znaš opredeliti do tega, ali ga lahko rešiš ali ne, ker če ga ne moreš, se ne ukvarjaj z njim, če pa ga lahko, ga reši. Ona je te vrste človek. To je tudi odgovor, da velikih stvari ne moremo rešiti vsi na veliko, imamo pa kup majhnih stvari, ki jih ne rešimo, ker moramo spremljati, kako se bodo razpletle velike. Ne bodi opazovalec, deluj in pometaj pred svojim pragom.

Zakaj napredka v odnosih ni? Kdo ga blokira?

V veliki meri je to odgovornost posameznika. Mi imamo silno radi dežurnega krivca, ampak ali je dan prijazen ali ne, je odvisno predvsem od nas. Če bom jaz prijazna z drugimi, se mi bo redko zgodilo, da bo kdo neprijazen z mano. Odvadili smo se spopadati s problemi. Ukvarjamo se s kopico stvari, da se nam ni treba ukvarjati s seboj.