Rada Zergol: Težko razumeš, da ti tukaj še vedno lahko rečejo, da si krvoločen Slovan

Zadnjih deset let je Rada Zergol delovala kot njegova predsednica. A veselje ob visokem jubileju še vedno kazi dejstvo, da je leta 2022 zbor čez noč ostal brez dolgoletnega sedeža na Padričah. Za vaje trenutno najemajo dvorano kulturnega doma na Proseku.

Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič pa ni zgolj partizanski zbor, temveč institucija, ki si že desetletja prizadeva tudi za utrjevanje slovenske narodne zavesti v zamejstvu in uveljavljanje slovenske kulture. Prepričana je, da je danes njegova vloga enako pomembna kot nekdaj, saj so pravice, ki smo si jih izborili tudi s partizanskim bojem, nenehno na preizkušnji.

Čeprav so od druge svetovne vojne minila že, se zdi, dolga desetletja, je obstoj partizanskega zbora kvečjemu še bolj, ne manj pomemben. Se tudi vam zdi tako?

Zbor je nastal na pobudo borcev, ki so leta 1972, 30 let po drugi svetovni vojni, začutili pomen ohranjanja partizanske pesmi. Sporočilo, ki ga v sebi nosijo partizanske pesmi, je sporočilo boja za svobodo, za lepši svet, za ideje, ki so enako pomembne tudi danes. Samo poglejmo, koliko vojn se dogaja okoli nas.

Partizanske pesmi potrebujemo in lahko smo ponosni, da nam je toliko časa uspelo ohranjati njihovo sporočilo. V naših vrstah so zdaj tudi mladi in z njimi partizanska pesem živi še naprej. Ko jo poslušaš, se spomniš skupne zgodovine, spomniš se, kdaj in zakaj so pesmi nastale, in morda se ob tem lahko tudi kaj naučiš.

Kako je biti tržaški Slovenec danes? Kako je živeti v Trstu in peti partizanske pesmi?

Na to vprašanje ni preprosto odgovoriti. Netržačanom, Italijanom, je težko razložiti, da sem sicer italijanska državljanka, a Slovenka. Ne morejo razumeti našega doživljanja. Njim so naše okoliščine nenavadne, z njimi se ne ukvarjajo. Pa tudi v Sloveniji se o nas malo ve. Gotovo pa se je Trst spremenil na bolje. V 70. letih, ko je zbor nastajal, je bilo mesto prežeto z italijanskim nacionalizmom; fašistična stranka, pa čeprav neustavna, je bila izjemno močna. Bili so deli mesta, po katerih se nisi smel sprehajati in govoriti slovensko. Tvegal si, da te bodo pretepli. Tega ni več.

Na kulturnem področju smo naredili velik korak naprej in italijanski Trst je prepoznal pomen slovenskega. Gotovo je časovna oddaljenost od vojne pomagala, a težko razumeš, da ti ob dnevih, kot je današnji (pogovarjava se 10. februarja, na italijanski državni praznik fojb in eksodusa, op. p.), še vedno lahko rečejo, da si krvoločen Slovan. Mesto se je sicer zelo odprlo, čeprav se še vedno najdejo tudi italijanske nacionalistične skupine.

Edino priznanje, ki smo ga uradno dobili od mesta Trsta, je bil srednjeveški pečat ob petletnici zbora, leta 1977. Uradni Trst nas nekako ne upošteva, čeprav bi bilo dobro širiti partizansko pesem. Ne nazadnje si tega želi tudi občinstvo. Lani, 6. junija, smo ob 50-letnici priredili koncert v samem centru Trsta, v gledališču Rossetti, ki je dolgo veljal za dom italijanske kulture, v katerem pred leti nismo smeli nastopiti. Občinstvo je bilo seveda dvojezično; veliko je bilo Slovencev z vseh koncev, a tudi Italijanov, Tržačanov, in nekateri so nam celo prvič prisluhnili. Gledališče smo napolnili do zadnjega kotička.

Zanimivo, da stoji v delu mesta, kjer je Drevored 20. septembra, prav tista ulica, kjer si pred 50 leti tvegal, da te pretepejo, če si govoril slovensko. Bilo je zanimivo opazovati, kako so se naši pevci in tudi ljudje iz občinstva po njej sprehajali gor in dol, nekateri celo nosili majice z rdečimi zvezdami, srajce z rdečimi kravatami. Tako da je bila vmes moja mama, ki jih ima 80, na trenutke že kar malo zaskrbljena, češ, naj malo pazijo. Spomin je očitno še živ.

Ne smemo pozabiti, da je Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič ena prvih kulturnih institucij oziroma zborov, v kateri so od začetka sodelovali Italijani in Slovenci, ker pred 50 leti ni bilo samoumevno. Zrasla sem v tem duhu sodelovanja, čeprav to zunaj našega kroga ni bilo nekaj običajnega. Ljudje, ki se danes priseljujejo v Trst, so veliko bolj odprti. Nič več jih ne zaznamuje breme preteklosti.

Rada Zergol, foto: Črt Piksi

Kakšen svet prepuščamo mlajši generaciji?

Zase se ne bojim, za mlade pa. Naši starši so si s partizanskim in političnim bojem ter sindikalnimi prizadevanji izbojevali boljši svet, a smo ga mi delno že zapravili. Zdi se mi, da si nismo dovolj prizadevali za njegovo ohranitev. Svojim otrokom zato predajamo nalogo, da si ponovno izborijo nekdaj že pridobljene pravice.

Upravičeno so zmedeni, se pa znajo upreti, vidimo, da jih na primer druži skrb za naš planet, ekologija. Bojujejo se za nekaj, česar marsikdo danes še ne občuti na svoji koži. Res je, Slovenija je doživela hude poplave, a marsikdo se danes še ne zaveda, kako močno nas bodo v prihodnosti podobni dogodki še bolj zaznamovali. Mladi to že vedo.

Naša generacija je odrasla po vojni. V času, ki je temeljil na ideologijah, ki so medtem že razpadle. Mi smo živeli z idejo, na kateri smo gradili. Z idejo, kako živeti po vojni. A svet, v katerega danes vstopajo mladi, ni več »svet po vojni«, temveč svet, v katerem bo vojn kvečjemu še več.

PREBERITE ŠE -> Dr. Vesna V. Godina: Zato že otroci v Sloveniji pijejo alkohol

Kaj bi si želeli, da ljudje vedo o vas?

(Zastane in pomisli.) Da sem antifašistka.

Zakaj napredka v odnosih ni? Kdo ga blokira?

Epidemija je bila prelomnica zame in za zbor. Naučili smo se novih oblik komuniciranja, ugotovili, da je mogoče ohranjati stik tudi na daljavo. To, da nam je uspelo med epidemijo ohraniti zbor, ni samoumevno. Gotovo nam ni v pomoč, da smo izgubili svoj sedež. Običajno smo se po vajah še družili, praznovali, zdaj pa gremo vsak na svoj konec. To je povsem drugačna izkušnja, kot smo je vajeni, zato si jo želimo in jo moramo spremeniti.

Če kaj negativno vpliva na odnose, je to slaba organizacija časa. Velikokrat si rečem, da bi bilo dobro koga poklicati, se s kom srečati, a potem kar odlašaš in odlašaš. In če se vezi ne negujejo, se razrahljajo. Je pa tudi sodobni tempo življenja prehiter. Zdi se, kot da nam za drugega nenehno primanjkuje časa, a bi si ga v resnici samo morali vzeti. Življenje ni hitenje, življenje je stik z drugim.