Zadnjih deset let je Rada Zergol delovala kot njegova predsednica. A veselje ob visokem jubileju še vedno kazi dejstvo, da je leta 2022 zbor čez noč ostal brez dolgoletnega sedeža na Padričah. Za vaje trenutno najemajo dvorano kulturnega doma na Proseku.
Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič pa ni zgolj partizanski zbor, temveč institucija, ki si že desetletja prizadeva tudi za utrjevanje slovenske narodne zavesti v zamejstvu in uveljavljanje slovenske kulture. Prepričana je, da je danes njegova vloga enako pomembna kot nekdaj, saj so pravice, ki smo si jih izborili tudi s partizanskim bojem, nenehno na preizkušnji.
Čeprav so od druge svetovne vojne minila že, se zdi, dolga desetletja, je obstoj partizanskega zbora kvečjemu še bolj, ne manj pomemben. Se tudi vam zdi tako?
Zbor je nastal na pobudo borcev, ki so leta 1972, 30 let po drugi svetovni vojni, začutili pomen ohranjanja partizanske pesmi. Sporočilo, ki ga v sebi nosijo partizanske pesmi, je sporočilo boja za svobodo, za lepši svet, za ideje, ki so enako pomembne tudi danes. Samo poglejmo, koliko vojn se dogaja okoli nas.
Partizanske pesmi potrebujemo in lahko smo ponosni, da nam je toliko časa uspelo ohranjati njihovo sporočilo. V naših vrstah so zdaj tudi mladi in z njimi partizanska pesem živi še naprej. Ko jo poslušaš, se spomniš skupne zgodovine, spomniš se, kdaj in zakaj so pesmi nastale, in morda se ob tem lahko tudi kaj naučiš.
Zase se ne bojim, za mlade pa. Naši starši so si s partizanskim in političnim bojem ter sindikalnimi prizadevanji izbojevali boljši svet, a smo ga mi delno že zapravili.
Kako je biti tržaški Slovenec danes? Kako je živeti v Trstu in peti partizanske pesmi?
Na to vprašanje ni preprosto odgovoriti. Netržačanom, Italijanom, je težko razložiti, da sem sicer italijanska državljanka, a Slovenka. Ne morejo razumeti našega doživljanja ...
