Miljana Cunta: Potreben bo korak nazaj – iz nenehne interakcije v samoto

»Poezija deluje podobno kot upanje. Rodi se iz presežka pomena in energije, da se zoperstavi statusu quo, da nas navdihuje in povezuje, da odgovori na najbolj nujno izmed vprašanj, to je na vprašanje, ki si ga zastavi le vsak sam,« je na lanskem največjem knjižnem sejmu na svetu dejala slovenska pesnica Miljana Cunta.

Kot slavnostna govornica v Frankfurtu je obiskovalce najprej začarala s svojim razmišljanjem o poeziji, nato pa še s svežo pesniško zbirko Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo, za katero je letos prejela tudi najvišjo državno nagrado Prešernovega sklada.

»Zelo mi je všeč misel ameriške pesnice Mary Oliver, da ne čuti zadoščenja ob tem, kar je že napisano, ker jo najbolj zanima tista pesem, ki se še mora roditi,« ste dejali v intervjuju za Delo. Pa vendar me zanima, ali bi se lahko zazrli v svoje preteklo delo in nam razkrili, katero pesem ste najtežje izlili na papir. Pri tem se bom izognila vprašanju, katera vam je najbolj pri srcu, ker si predstavljam, da je to tako, kot da bi vas vprašala po najljubšem otroku. Ali se morda motim?

V vsako pesem daš vse, kar v nekem trenutku imaš. Ni sicer nujno, da je to dovolj, da bo pesem preživela, mora pa biti to vse, kar v tistem hipu zmoreš in premoreš. Včasih so okoliščine naklonjene in se pesem zlije na papir skoraj istočasno, kot se je porodila v mislih, drugič je potrebne več potrpežljivosti, spet tretjič se preprosto ne izide in osnutek roma v koš za smeti. Tudi to si na koncu odpustiš, težko pa si odpustiš pomanjkanje strasti, ki te vsakič znova žene v pisanje.

Ko že govoriva o otrocih, pred leti ste napisali kolumno o tem, kako je biti hkrati pesnica in mati, v svetu umetnosti namreč še vedno velja prepričanje, da sta materinstvo in pisanje v konfliktu. Kaj bi rekli ljudem, ki pravijo, da lahko vrhunsko umetniško delo ustvari samo tisti, ki se popolnoma preda ustvarjalnemu procesu, tako rekoč živi zgolj za to?

Menim, da imajo prav. Karkoli je manj kot vse, se pri umetnosti ne izide. To pa še ne pomeni, da umetnik tudi ne živi čisto konkretnega življenja. Literarna zgodovina hrani zelo raznolike življenjske sloge pesnic in pesnikov, od strogo asketskega do skrajno boemskega pa tudi povsem tradicionalno družinskega. Kar se mi zdi pomembno, je, da ima človek v sebi ves čas odprt tisti drugi pogled, s katerim motri dogajanje okoli sebe. Zame je materinstvo vir najbolj dragocenih izkušenj, ki bogatijo tudi moj domišljijski svet.

Miljana Cunta, foto: Jože Suhadolnik/Delo

V kolumni ste med drugim izpovedali, da nikdar niste kot Virginia Woolf imeli lastne sobe za ustvarjanje, zato me zanima, kakšen je vaš ustvarjalni proces. Je pisanje poezije za vas stvar navdiha ali se ga lotevate sistematično? Ste oseba, ki opravi stvari nemudoma in ne odlaša na jutri? Ali čakate, da vas verz sam poišče?

V sebi nosim dvojnost, na eni strani sta sistematičnost in analitičnost, na drugi sanjavost in sintetičnost. Dolgo sem s to popotnico težko živela, zdaj pa precej uspešno preklapljam med njima. Vidim, da mi v pravem razmerju in ravnotežju koristita pri pisanju.

Vaša četrta pesniška zbirka, ki je izšla lansko poletje, nosi pomenljiv naslov Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo. S prvim delom se ni težko strinjati, ko človek namreč pogleda, kaj se dogaja doma in po svetu, se res zdi, da se civilizacija pogreza sama vase. A iz besed »zdaj se vračamo« veje sporočilo optimizma. Nam lahko poveste, kaj je tisto, kar vam vrača upanje v človeštvo? Oziroma kako bi lahko spet stopili na pravo pot?

Izgubo orientacije in vračanje vidim kot vzorec človekovega obstoja v svetu, nekakšno nihanje med skrajnostma, ki se uresničuje tako v posameznikovi osebni zgodbi kot zgodovini. V tako imenovanem razvitem svetu smo morda res nekoliko zašli. Omamljeni smo od tehnoloških razvedril in raznovrstnih iluzij, ki se ne dotikajo naših resničnih, najglobljih potreb.

Naslov zbirke je bolj kot teza nekakšno zaklinjanje. Sicer pa si vrnitev sama zamišljam kot prizemljitev, preselitev iz virtualnih milnih mehurčkov v resnične odnose. Upanje mi vlivajo ljudje, ki visoko na lestvico svojih vrednot postavljajo skrb za drugega. Kot zadnje čase vidim, jih ni malo, so le nekoliko tišji od glasne večine.

Ko sem prebrala, da je bila tema vaše magistrske naloge viktorijanska poezija, sem postala radovedna, zakaj vas je pritegnilo ravno to zgodovinsko obdobje. Bi lahko izpostavili kakšno viktorijansko vrednoto ali miselnost, ki bi jo bilo vredno ponotranjiti tudi danes?

Viktorijansko dobo poznamo kot čas togih konvencij in sentimentalnih klišejev, a če nekoliko popraskamo po povrhnjici, odkrijemo vznemirljivo dogajanje. Posebej razveseljivo je sobivanje zelo raznolikih avtorskih poetik, nekatere med njimi so že naznanjale novo dobo modernizma. Ena teh je bila poetika jezuita Gerarda Manleyja Hopkinsa, ki so mu v času življenja celo najboljši prijatelji tožili, da ne razumejo njegovih pesmi.

Podobno kot on je tudi Christina Rossetti živela umaknjeno in bila sredi razvpite prerafaelitske bratovščine nekakšna anomalija iz drugega sveta. Danes vemo, da sta oba po globini pesniškega sporočila in tehnični virtuoznosti in inovativnosti daleč presegala svoj čas. Takih primerov je mnogo, zato ni čudno, da se je eden osrednjih sodobnih angleških pisateljev John Fowles v svojih romanih tako rad vračal v 19. stoletje na Otoku.

PREBERITE ŠE -> Marjanca Kočevar, pesnica: Globoko v meni je zasajena bolečina

Ste morda ena tistih oseb, ki bi sedla v časovni stroj, če bi našli način, kako potovati v zgodovino? V katero obdobje ali morda leto bi se podali?

Bolj kot v konkretno obdobje bi se podala na domove meni ljubih pesnic in pesnikov. Obiskala bi jih ob koncu njihove življenjske poti, ko bi bil spomin še živ, spoznanja pa zrela, in pogovarjali bi se pozno v noč.

Kdo so ljudje (bližnji ali veliki misleci), ki vas navdihujejo? Za koga in kaj ste v svojem življenju najbolj hvaležni?

Za ljudi. Imela sem srečo, da sem zrasla v ljubečem okolju, obdana z zanimivimi, polnokrvnimi značaji, in srečo imam, da tako družino danes soustvarjam tudi sama. Hvaležna sem, da sem na poti srečevala ljudi, ki so me spodbujali – glede na moj samokritični značaj so bili ključni, da nisem prekmalu obupala. In hvaležna sem za vse, ki so nam zapustili pesmi, zaradi katerih nismo sami.

Miljana Cunta, foto: Jože Suhadolnik/Delo

Zakaj napredka v odnosih ni? Kdo ga blokira? Kakšen svet prepuščamo mladim?

Živimo v inflaciji interakcij, a odnosi niso izpolnjujoči, ker vanje projiciramo lastne želje in frustracije. Namesto dialoga imamo kaos monologov, v katerem slišimo le še najglasnejše. Če želimo mladim pustiti boljši svet, bo potreben korak nazaj – iz nenehne interakcije v samoto, v neke vrste dolgčas, ko bi obudili zavest o minljivosti življenja, začutili sebe, ločili med umetno ustvarjenimi in pristnimi potrebami, in tako opremljeni vstopili v odnose z drugimi.