Trenutno največ ustvarja v New Yorku, prenovljen potniški terminal regionalnega letališča v teksaškem mestu Waco krasi skoraj pet metrov velik klekljan mamut z mladičem, ki je delo njenih rok.
Po mnogih uspešnih arhitekturnih sodelovanjih jo je začela vse bolj zanimati povezava med prostorom in čipko, njena nedavna dela na tem področju pa so dosegla mednarodno prepoznavnost.
Ko sem prebirala intervjuje z vami in občudovala vaše delo, se mi je ves čas postavljalo isto vprašanje. Se spomnite trenutka, ko ste si rekli, da bi sklekljali nekaj velikega, ne velikega, ogromnega?
Ta trenutek ne obstaja, proces je trajal več kot pet let, v tem času je merilo mojih del postopoma raslo. K delu s čipko sem se pravzaprav vrnila zaradi lastne terapije, da se malo odmaknem od zaslona. Začela sem se spraševati, kaj še lahko naredim s klasično čipko, lahko uporabim druge materiale, druge oblike, zlasti tridimenzionalne. Od nakita do luči in potem do vse večjih izdelkov. Ideja za steno, moj prvi veliki izdelek, pa je prišla od kolegov arhitektov. Spremljali so moje delo in ko je prišel pravi projekt, so se spomnili name.
Zagotovo prvi ideji sledi tudi zadržek, glas v glavi, ki reče: Saj to ni mogoče. A da nastane nekaj, česar še nismo videli, ste morali verjetno videti dlje od drugih?
Z naročnikom smo se že vse dogovorili, podpisali pogodbo, dal mi je ček s predujmom in šele potem smo prišli v ...
