Manca Ahlin: Američani uspeh drugih podpirajo, pri nas je stalna praksa metanje polen pod noge

Trenutno največ ustvarja v New Yorku, prenovljen potniški terminal regionalnega letališča v teksaškem mestu Waco krasi skoraj pet metrov velik klekljan mamut z mladičem, ki je delo njenih rok.

Po mnogih uspešnih arhitekturnih sodelovanjih jo je začela vse bolj zanimati povezava med prostorom in čipko, njena nedavna dela na tem področju pa so dosegla mednarodno prepoznavnost.

Ko sem prebirala intervjuje z vami in občudovala vaše delo, se mi je ves čas postavljalo isto vprašanje. Se spomnite trenutka, ko ste si rekli, da bi sklekljali nekaj velikega, ne velikega, ogromnega?

Ta trenutek ne obstaja, proces je trajal več kot pet let, v tem času je merilo mojih del postopoma raslo. K delu s čipko sem se pravzaprav vrnila zaradi lastne terapije, da se malo odmaknem od zaslona. Začela sem se spraševati, kaj še lahko naredim s klasično čipko, lahko uporabim druge materiale, druge oblike, zlasti tridimenzionalne. Od nakita do luči in potem do vse večjih izdelkov. Ideja za steno, moj prvi veliki izdelek, pa je prišla od kolegov arhitektov. Spremljali so moje delo in ko je prišel pravi projekt, so se spomnili name.

Zagotovo prvi ideji sledi tudi zadržek, glas v glavi, ki reče: Saj to ni mogoče. A da nastane nekaj, česar še nismo videli, ste morali verjetno videti dlje od drugih?

Z naročnikom smo se že vse dogovorili, podpisali pogodbo, dal mi je ček s predujmom in šele potem smo prišli v prostor, kjer naj bi to stalo. Mere stene sem vedela, a si nisem predstavljala, kako veliko zares bo. Takrat mi je malce vzelo sapo. (smeh) Realnost New Yorka me je pripeljala do tega, da z izkušnjo prave eksistencialne krize pri delu nisi izbirčen, gorenjska trma pa je pomagala, da sem vztrajala skozi nezanemarljive fizične napore med izdelavo.

PREBERITE ŠE -> Slovenka, ki ustvarja brezčasen nakit s kristali: Včasih mi gre od lepote na jok

Če bi živeli v Sloveniji, torej morda tega nikoli ne bi oblikovali?

Zagotovo ne. Okoliščine tam so drugačne, ljudje razmišljajo na veliko, prostori so večji, ljudje so bolj odprti za nekaj drugačnega, zlasti v svetu turizma in gostinstva prav tekmujejo, kdo bo pokazal kaj novega.

»Ko sem prišla iz Žirov v Ljubljano, se mi je klekljanje zdelo staromodno, hotela sem delati moderne stvari, zato sem v Ljubljani klekljanje pustila ob strani. V New Yorku pa me je že samo okolje skorajda prisililo, da sem začela iskati, v čem se razlikujem od drugih. Vsi imajo 'piar' moment. Ko nekoga spoznaš, hočejo, da jim takoj na hitro poveš svoje bistvo,« ste dejali. Lahko o tem poveste še kaj?

Kot arhitekt si v New Yorku eden od več deset tisočih, prostor te prisili, da poiščeš, kaj je v tebi edinstvenega, s čim bi lahko izstopal. Tam se vse vrti okoli posla. Arhitektura mi je šla dobro tu in tam, čipka v New Yorku, zlasti v tem merilu, pa je nekaj posebnega.

Manca Ahlin, Foto: Leon Vidic/Delo

Kakšni so odzivi tujcev nanjo?

Naivno slovensko mišljenje je, da je čipka edinstvena za naš prostor, da smo jo mi izumili, kar sploh ni res. K nam je prišla iz sosednjih držav, drugod po Evropi je obstajala veliko prej kot v Sloveniji, vsaka država ima tradicijo čipke, tudi klekljane. V ZDA ima seveda skoraj vsak prednike iz Evrope, zato jih čipka spominja na njihovo zgodovino.

In kakšni so spomini na prve korake pri klekljanju nečesa ogromnega? Vajeni smo podobe blazine in klekljev, kako to aplicirati na mnogo večji izdelek?

Najprej sem vse izdelke izdelovala doma, na srečo sem imela precej prostora, ko je prišlo to veliko naročilo, pa me je zadela realnost, da tega doma ne bom mogla izdelati. V New Yorku sem začela iskati prostor, ki ne bi bil tako drag, da bi polovico honorarja šlo že za najemnino. Takrat so me prijatelji spomnili, da bi lahko vprašala našega patra Krizologa, klet slovenske cerkve v New Yorku ima namreč velik prireditveni prostor, ki je večino časa prazen.

Vprašala sem ga, ali bi lahko delala tam, bil je za, za to sem mu zelo hvaležna. Kako pa to izdelati? Tu je prav prišla moja vzgoja s kmetije, kjer sem kot kreativen otrok ves čas nekaj »izumljala«, imela pa sem omejene vire, ne moreš po vsako stvar v trgovino, prisiljen si improvizirati.

V člankih o vas nikoli ne manjka podatek, od kod prihajate. Kako se spominjate svojega otroštva, kako je vplivalo na vas? Je to res tako velik del vaše identitete ali zgolj novinarji radi povzamemo zgodbo o otroštvu, kakšnega je imela knjižna junakinja Heidi?

Zgodnje otroštvo te gotovo najbolj oblikuje. Ko omeniš, da si iz Žirov, s hribov, ko omeniš Heidi, ti ni treba več veliko razlagati, Slovenkam in Slovencem je vse jasno. Heidi pa zato, ker sem imela jaz tudi ovčko, ko sem bila majhna, ime ji je bilo Pika.

Če primerjate odnose med ljudmi v ZDA in Sloveniji, kaj lahko izpostavite?

Američani so vedno »super«, tudi ko se pogovarjajo z najbližjimi, s prijatelji, družino. In potem si plačujejo psihiatre, da se z njimi pogovarjajo o svojih težavah, ker ne smeš nikomur priznati, da nekaj ni dobro. Pri nas, če imaš težavo, pokličeš prijatelja, greš na pivo, se pomeniš in si pomagaš, tam tega ni. Na družbeni ravni pa je obratno. Američani podpirajo uspeh drugih. Ko vidijo, da je nekomu uspelo, so veseli, ker to pomeni, da lahko uspe tudi njim. Pri nas pa je metanje polen pod noge stalna praksa.

PREBERITE ŠE -> Dr. Manja Klemenčič, profesorica s Harvarda: Američani Slovencem to res zavidajo

Kje najdete največ navdiha? V naravi? Velemestu? V družbi ali samoti?

Pomembno je ravnovesje, naravo potrebujemo vsi in hoja v naravi je zame zagotovo najboljši način za premlevanje idej, v mesto pa moraš, da se zbudiš. Slovenija je zelo majhna, prav je, da greš še kam, da prideš v stik z drugačnimi ljudmi, da vidiš, da so takšni kot ti, da se ti jih ni treba bati.

Zakaj napredka v odnosih ni? Kdo ga blokira?

Največja težava pri nas in v svetu je politika deli in vladaj, ki potencira razkol med različnimi skupinami v družbi. Izkoristijo katerokoli razliko in tudi človeško naravo. Ljudje radi svoje ideologije projicirajo na druge in se vtikajo v njihovo življenje.