Jana Zupančič: Mladim prepuščamo negotov svet, moramo jih spodbujati k temu

Članica ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega je od leta 2003, obiskovalke in obiskovalce teatra pa vedno znova navduši z raznolikostjo vlog in odrsko prepričljivostjo. Zaradi vlog v domačih filmih in serijah jo poznajo tudi tisti, ki ne zavijejo pogosto v gledališče.

Nominacija za nagrado Ona 365 je prišla sočasno z nagrado Prešernovega sklada za vloge v zadnjih treh gledaliških sezonah. To seveda prinese nove pozornosti, intervjuje, tudi najinega današnjega. A vaš odnos do slave, lahko dava to besedo tudi v narekovaje, je malce protisloven. Ne zdi se mi, da uživate, ko vas postavimo pred mikrofone, diktafone in fotoaparate. Ali se motim?

Uživam v svojem delu, v želji po igranju, pripovedovanju zgodb, v procesih pripravljanja in nastajanja novih predstav in vlog, raziskovanju novih stvari … V vsem drugem manj. To pripisujem svoji zadržanosti, morda celo neke vrste introvertiranosti. Dosti bolj suvereno, močno in samozavestno se počutim na odru kot pred mikrofoni in fotoaparati.

Zanimivo, saj verjetno ni poklica, v katerem bi se bolj razgalili pred javnostjo, kot je igralski.

Igra je razgaljanje. Razgaljanje v posebnem, varnem okolju, kjer liku posodim telo, obraz in svoj notranji svet, kjer lahko, če je to potrebno, če je to resnica mojega lika, pokažem tudi svoje najbolj šibke točke, skrite kotičke, pomanjkljivosti in nepopolnosti, skratka vse, kar sem. Na odru lahko govorim in delam stvari, ki jih v življenju ne bi. Oder je prostor svobode, kjer ni pravil, kjer je vse mogoče. In kjer se lahko kljub vsemu skrijem za svojo vlogo.

Še vas lahko vidimo v uprizoritvi Kaj se je zgodilo z Bette Davis in Joan Crawford?, v kateri vidimo razkol med zvezdama v zlati dobi Hollywooda. Ste se kdaj spraševali, kako bi bilo biti igralka tedaj? Ali pa danes, a ne tu, temveč v Ameriki ali pa morda kje v skandinavskih državah?

Sodelovanje v omenjeni predstavi je prav gotovo osvetlilo moj pogled na takratni Hollywood in precej tudi na današnjega. Ni se veliko spremenilo. Igralke se še vedno borijo za svoje mesto, enakopravnost, kvantiteto in kvaliteto ženskih vlog, še vedno se ukvarjamo s podobo, staranjem, usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja. Še bolj kot včasih nas zasledujejo mediji, družbena omrežja. Delam v okolju, ki je glede vsega omenjenega še vedno znosno, in sem s tem zadovoljna.

Vloge, za katere ste bili nedavno nagrajeni, se ukvarjajo z odnosi, zlasti v družini. Vas poglabljanje v te situacije in like sili, da o odnosih razmišljate več, kot bi sicer? Ali pa tudi več, kot bi si želeli?

Odnosi so ena od osnovnih stvari, s katerimi se v gledališču ukvarjamo, in me pri mojem delu najbolj zanimajo. Njihovo raziskovanje, poglabljanje vanje in preigravanje odnosov, ki nas oblikujejo in definirajo, je zame samo užitek. V tem vidim lepoto in veliko prednost svojega poklica. Dramski lik, njegova psihologija in odnosi, s katerimi se gradi zgodba, so zame najbolj vznemirljiv del tega, kar počnem.

PREBERITE ŠE -> Igralka Vesna Jevnikar: Zaradi tega trenutka bodo gledališke predstave preživele

Kaj pa odnosi v teatru? So predstave nas od zunaj o tem včasih preveč klišejske, ko mislimo, da je med vami veliko ljubosumja, tudi kar nekaj drame? Ko sem brala odzive kolegic, kolegov na vaše nedavne nagrade, tega ni bilo čutiti …

Nobene drame! Mislim, da imamo dobre, močne in zdrave odnose, ki jih potrebujemo, da se počutimo povezane, varne, vključene, to naše delo tudi zahteva od nas. Gledališče je skupinski šport, naši medsebojni odnosi močno vplivajo na naše delo, ustvarjanje in »uspeh«. Mislim, da se zavedamo pomembnosti dobrih odnosov, in se zato spoštujemo, sprejemamo, podpiramo in si pomagamo. Z dobrimi odnosi rastemo kot osebe in kot igralci.

Jana Zupančič, foto: Dejan Javornik

Že kar nekaj časa je v MGL največ dram o družinskih odnosih, ustvarjalci novih generacij pa zdaj v ospredje postavljajo planet, soodvisnost vseh, ki bivamo na njem, okoljevarstvo. Torej razmislek o tem, kje bomo imeli odnose med ljudmi, če ne bomo mogli živeti na tem planetu.

Prav se mi zdi, da se v gledališču obravnavajo in odpirajo različne teme, ki nas spremljajo v naših življenjih in svetovih. Uničevanje našega planeta je gotovo ena pomembnejših. Trenutno lahko v MGL gledamo predstavo Bodočnost, ki premišljuje, kako skupaj prehoditi pot na našem planetu, na katerem smo pravzaprav zelo odvisni drug od drugega, kako z našim načinom življenja pustiti prostor in obstoj drugim bitjem. Predstava se sprašuje o tem, kakšni bodo naš planet, naša prihodnost in naši odnosi, če bomo stvari, ki se nam približujejo in nam grozijo, še naprej ignorirali. Kakšna bo naša prihodnost, če se ne bomo vsi skupaj in vsak zase angažirali in se borili zanjo.

PREBERITE ŠE -> Matevž Lenarčič: Človeštvo ima v grobem samo tri probleme

Novinarsko kolegico je pred časom navdušila predstava, v kateri so nastopali mladi, dijaki, rekla je, da je njihov pogled na svet zelo drugačen, optimističen. Kaj vi vidite pri mladih kolegih? Se lahko od njih kaj naučimo?

V mladih vidim pomemben del družbe, z njimi ustvarjamo skupno prihodnost. So nosilci sprememb in novih idej. Vidim aktivne, samozavestne, ambiciozne, okoljsko in družbeno ozaveščene ljudi, ki nam ponujajo nove uvide in ideje. In ki so po mojem mnenju zaradi družbe, v kateri živijo, tudi bolj osamljeni, bolj individualno naravnani in imajo več težav z odnosi.

Kakšen svet torej prepuščamo mladim?

Mladim prepuščamo negotov svet, zato jim moramo dati možnost in priložnost, da lahko s svojo energijo, entuziazmom, potencialom in vizijo prispevajo k spremembam. Moramo jih spodbujati, da se vključujejo v stvari, ki oblikujejo njihovo prihodnost.

Zakaj napredka v odnosih ni? Kdo ga blokira?

Živimo v svetu, ki zanemarja in briše komunikacijo, spoštovanje, empatijo, sprejemanje in poudarja uspeh, dobiček, instantno zadovoljstvo. V takem svetu brišemo ali pozabljamo tudi na zdrave, izpopolnjujoče in pristne odnose, ki se dogajajo v živo, ne na družbenih omrežjih. Da je tako, smo krivi sami. Ustvarjati in negovati odnose je odločitev, ki jo lahko sprejmemo danes. Prihodnost človeštva temelji na vsakem izmed nas, ki tudi z odnosi prispevamo k oblikovanju družbe, v kateri živimo.