Mirjana Duler, ki je v času poplav z možem postavila most: V življenju nama ni bilo vedno lahko

Njuno podjetje je mlado šest let, zaposluje šestdeset ljudi in so odlična skupnost. Most je postal velik simbol in opomnik prepotrebnega sodelovanja in povezovanja med ljudmi. Solidarnost ni junaštvo, odgovarja, ampak je tista lastnost, ki bi morala biti v vseh nas.

»Najina bit vsega je, da v ospredje postavljava človeka, solidarnost, pomoč. Zaposleni niso samo zaposleni, so sodelavci in nikoli jim ne rečem delavci.« Dobro se res vrača z dobrim, verjame in ve, zakaj je rekla, da so junaki tisti, ki začnejo iz nič. Dobra dela imajo mlade, poudari in hkrati ve, da dobri časi rojevajo slabe ljudi.

»V katastrofi se pokaže, kako reagiraš. Mi nismo junaki. Zame so junaki tisti, ki so ostali brez vsega in bodo jutri začeli znova, pa nimajo nič.« Ta vaša izjava je bila kandidatka za bob leta in tudi ko sem vam povedala za našo nominacijo, ste hiteli pripovedovati, da vi niste junaki in da ste to že nekajkrat povedali. Zakaj tako »odrivate« izjemno delo, ki ste ga z možem Ambrožem in sodelavci opravili v rekordnem času?

(tišina) Ne »odrivam« ga, ampak s prirojeno tipično slovensko ponižnostjo res nisem navajena hvalospevov za svoje delo.

Prijetni sta vaši skromnost in veličina, ki jo ob tem izkazujete, ampak vaše delo je bilo veličastno in veste, niste edini, kajti večina naših nominirank za Ono 365 se je tako odzvala. Ali smo ženske tako naravnane, da težko rečemo: »Ja, res smo opravile veliko delo. Hvala, ker ste to opazili.«? Ali se vedno tako skromno odzovete?

Za junake so nas postavili sovaščanke in sovaščani, tisti, ki so bili izjemno hvaležni, da smo povezali njihovo vas z občino. Zame solidarnost ni junaštvo. Solidarnost je tista, ki bi morala biti v vseh nas in bi bil svet lepši. Oba z možem imava premehko srce in preveč romantično vodiva podjetje. Zato tudi nisva tako kapitalistično uspešna. Najina bit vsega je, da v ospredje postavljava človeka, solidarnost, pomoč. Zaposleni niso samo zaposleni, so sodelavci in nikoli jim ne rečem delavci. Hočem reči, ko sva se odločila zgraditi most, je bilo to za naju povsem normalno.

Vaš mož je dejal: »Zjutraj sem pri mostu srečal župana Tasiča, ki je hodil okoli ves obupan, rekel je, kaj bi naredili, jaz pa sem mu rekel, da imam rešitev, in sicer da bi jutri naredil nov most. Župan je rekel, ne moreš. Jaz pa še enkrat, da ga jutri naredim. Vprašal je še, kje bom dobil material, jaz pa sem rekel, bom zrihtal.« Vi pravite, da če kdo gospodu Ambrožu reče, da nečesa ne more, bo še bolj vztrajal. To je res neverjetno, ta vajina odločitev in izvedba v rekordnem času. Kaj vse človek zmore, če le hoče.

Ambrož je človek akcije, jaz ob tako velikih stvareh zmrznem, on pa se požene v delo. Ko je kritična situacija, Ambrož vedno najde rešitve. Morda niso najboljše, so pa edine. Tudi v naši družini je rešilna bilka. V življenju nama ni bilo vedno lahko, ampak on je verjel v pozitivno naravnanost, in če človek tako gleda na stvari, se bodo takšne tudi zgodile. Dobro se res vrača z dobrim. Vedno slediva temu načelu. Izkazalo se je, da je postavitev mostu glasno odmevala v javnosti. Posledično smo dobili tudi nova dela, kar pa seveda ni bil primarni namen naše akcije.

Ko imamo v podjetju sestanek in se sprašujemo, ali bomo sprejeli neko delo ali ne, razmišljamo, oklevamo, preračunavamo, se držimo za glavo, potem pa mož preseka in reče: »Vzeli bomo in naredili.« Mi smo na Lentu naredili pontone, plavajoče odre, ko se tega nihče ni hotel lotiti, češ da je nemogoče. In takrat nas je bilo, ne vem, deset, petnajst zaposlenih, ko je bilo nepredstavljivo, da bi eno malo obrtniško, garažno podjetje lahko to naredilo. Ampak Ambrož je naredil. In zdaj nas je šestdeset.

Mirjana Dular, Jože Suhadolnik/Delo

Vaše podjetje obstaja šele šest let. S čim se pretežno ukvarjate?

Z jeklenimi konstrukcijami, gradnjo proizvodnih hal, smo podizvajalec večjemu podjetju, ki zagotavlja kontejnerje in cisterne, potrebne za logistiko evropskih železnic, različne zvarjence za vse vrste industrije, na Ljubljanskem gradu smo ravno končali projekt Kazemate, kjer smo delali nagibna tla – zelo zahteven projekt. Predvsem se radi lotimo individualnih projektov, ki so nekaj posebnega.

Povedati morava, da je od prvega pogovora z županom do montaže mostu minilo zgolj 36 ur. Brala sem, kako ste vso to logistiko urejali. Kako se vi spominjate tistega trenutka?

Ko sem prišla v podjetje in videla vodno razdejanje ... To je bilo opustošenje. To je nekaj neverjetnega, sama sebi sem med jokom mrmrala: Firmo bomo zaprli, šli bomo v stečaj, propadli bomo ... Ko voda zalije varilni aparat, ga ne moreš več rešiti. Ne vem, kako naj opišem, res grozno, kataklizmično stanje. In sem se vprašala, a to smo dobili za ves naš trud. Naj vam povem, da sva z možem začela dobesedno iz nič, to je najin otrok. Od moževega očeta sva si izposodila 15.000 evrov, da sva kupila prvi varilni aparat in sama začela variti konstrukcije. Potem sva zaposlila enega delavca, dva, tri, štiri. In ko iz nič ustvariš vse, nimaš poslovnih partnerjev, nimaš vlagateljev, ker je to tvoje, počiš, ko vidiš takšno razdejanje.

Veste, zato sem pa rekla, ubogi so tisti, ki začnejo iz nič, ker to vem. Nam je na srečo uspelo še vsaj nekaj rešiti. Potem se je videla tudi pripadnost zaposlenih. Ko smo jih poklicali, ali pridejo pomagat reševati podjetje in seveda delat, kdor lahko, kdor doma nima razdejanja, so skorajda vsi prišli. Mi smo most varili ponoči. Naši sodelavci so prišli, nekateri so celo svoje ure dali, rekli so, da jim jih ni treba plačati. Mislim, to je to. Zato ker sva midva vedno vlagala v zaposlene.

Med drugim vam je zalilo tudi tovornjake.

Ja, v našem programu storitev je tudi opravljanje prevozov. Večji del tega izvajamo za podjetje, ki ima sedež v Šentjanžu pri Dravogradu. Tam smo imeli v času poplav parkirana tovorna vozila in večina je bila poplavljenih. Nekatera uničena smo prodali, druga za silo popravili. In še vedno nismo uredili škode z zavarovalnico. To so neskončni postopki. Več kot pol leta je mimo, vendar povrnitev škode še vedno ni rešena.

PREBERITE ŠE -> Violeta Bulc o dogajanju med poplavami: Zjutraj sem doživljala en šok za drugim

Predsednik uprave Kovintrada vam je po postavitvi mostu doniral še 2500 evrov, ko je videl, kaj ste ustvarili.

To je naš dobavitelj in je klical, kako nam lahko pomaga, kasneje pa še doniral denar. Ja, vidite, dobra dela imajo res mlade. (smeh)

Po izobrazbi ste pravnica, kajne?

Tako je, v podjetju pokrivam ekonomsko-pravno področje, Ambrož pa strojno-tehnično in se zelo dobro dopolnjujeva. Tudi karakterno sva zelo različna, jaz dobro organizirana, splanirana, Ambrož pa ves čas v kaosu. (smeh)

Imate pet otrok, kar je vsekakor prijetno presenečenje. Kaj jih učite, kaj mislite, da je najbolj pomembno, kar ste jih že naučili? In kaj oni vas?

Iz prejšnjih zakonov imava vsak po dva otroka, skupaj pa še enega. Najmlajši je bil star dve leti, ko sva se z Ambrožem skupaj preselila. Učila sva jih predvsem sočutja in empatije do drugih. Ambrožev najstarejši sin je moral deliti sobo in igrače z mojim, kar ni bilo preprosto. In to sta bila fanta, konkurenta. (smeh) Mislim, da sva jih naučila predvsem empatije in povezanosti. Med sabo so izjemno povezani, pa niso krvni bratje. V drugi fazi sva jih naučila delavnosti.

Najstarejši ima devetnajst let, študira ob delu, dela licenco za pilota in je dejaven v najinem podjetju. Začel je pri najnižjem delu, zdaj je montažer na terenu, kar ni preprosto, in seveda je za svoje delo plačan. Učiva jih zlasti skromnosti, delavnosti. Bom rekla, da so pridni. Spodbujam jih pri njihovih talentih, da karkoli počnejo, morajo biti v tistem najboljši. Vedno poudarjam, da jim ni treba po mojih akademskih stopinjah, ampak če boš kuhar, delaj to najbolje, ker samo tako boš srečen; apelirava nanje, da se res potrudijo in dajo najboljše od sebe. To jih učiva. Truda in delavnosti.

Mirjana Dular, Jože Suhadolnik/Delo

Kaj pa so oni naučili vas ali pa vas še vedno učijo?

Predvsem je sin Tristan moj učitelj; zadnjič mi je ena gospa rekla, da je bil poslan na ta svet, da me uči. (smeh) Karakterno sva zelo različna in posledično sva večkrat v »kratkem stiku«, sploh zdaj v najstniškem obdobju. Velikokrat moram stopiti nazaj, zajeti sapo in pogledati z drugega zornega kota. Naučil me je kompromisov, kar niti ni tako slabo. In ja, zagotovo so naju naučili sprejemanja drugačnosti in ne obsojati. Učijo naju strpnosti, ogromno strpnosti ...

Ko imate prosti čas, kaj vas najbolj sprošča?

Narava, narava, narava. Šport. In moja zlata prinašalka. To me sprošča.

Zakaj napredka v medosebnih odnosih ni? Kdo ga blokira?

Preveč blagostanja, predobro nam gre, preveč denarja, preveč vsega tega je, in ko je enkrat tako ... Dobri časi rojevajo slabe ljudi. Vse mora biti v mejah normale in v ničemer ne smemo pretiravati, ne v denarju ne v razkošju, ostanimo na realnih tleh. Zgrožena sem nad tem, kar prihaja z umetno inteligenco. Grozno me skrbi za svoje otroke, kaj jim prinaša virtualni svet. In manjka nam druženja. Druženja in kvalitetne preprostosti.