Star bom 40 let, a me še vedno preganja, kaj mi je mama storila v mladosti
Pozdravljeni,
vesel bom vašega nasveta glede moje situacije. Čeprav sem že odrasel moški, približujem se 40, se še vedno ne morem otresti neprijetnega spomina iz mladosti. Gre za navidez nepomemben dogodek, ki se je zgodil pred 25 leti, a mi povzroča tesnobo.
Ko sem bil star 14 let, sem z mamo in štiri leta mlajšo sestro šel v nakupovalni center. Mama je hotela vzeti očetov dostavnik, na katerega sicer ni bila navajena. Ker je tisti dan sestra izbirala, kje lahko sedi – to je bilo ob oknu –, sem moral jaz sedeti na sredi. Temu sem se uprl, ampak mama mi je ukazala, naj se usedem v vozilo na srednji sedež in se pripnem z varnostnim pasom. Sestra je prišla za mano čez nekaj časa.
Spomnim se, da sva morala še vsaj četrt ure čakati na mamo, kar je bilo zame neznosno. Sestra ni mogla biti na miru in je ves čas drezala vame. Ko je mama končno prišla, vozilo ni vžgalo. Po nekaj poskusih je odšla nazaj v hišo in poklicala očeta. Midva sva morala ostati privezana in čakati. Ko se je vrnila, je še nekajkrat poskusila vžgati vozilo. Brez uspeha. Na koncu smo se odpeljali z njenim avtomobilom.
Od takrat naprej mi je zelo neprijetno, če moram sedeti na sredi, čakati v vozilu ali se pripeti, preden vstopi voznik. Kadar sem pod stresom, se ta spomin v zelo jasnih podobah pojavi v moji zavesti in se ga ne morem znebiti. Zlasti hudo je bilo med epidemijo koronavirusa.
Mislim, da je razlog, zaradi katerega se mi ta spomin vsiljuje v zavest, ta, da sem bil v puberteti pogosto v konfliktu s starši, ker sem želel biti bolj samostojen. Zelo me je motilo, da me je takrat mama prisilila, da sem moral biti privezan pol ure na srednjem sedežu in čakati nanjo. Počutil sem se tudi ponižanega, ker je mlajša sestra imela prednost. Za nič na svetu si takrat nisem želel sedeti na sredi med njima.
Prosim vas za nasvet, kako naj se znebim tega spomina, da mi ne bi več povzročal tako tesnobnih in mučnih občutkov.
Vaš bralec
Za vašo težavo obstaja rešitev
Odgovarja:
Samo Babuder
Psihoanalitični psihoterapevt.
Za brezplačen nasvet nam pišite na info@onaplus.si
Pri odgovoru na vaše vprašanje se lahko zatekamo le k določenim domnevam in seveda teoriji, ki sloni na empiričnih ugotovitvah psihološke znanosti.
V stresnih situacijah, kakršna je na primer negotovost zaradi epidemije ali situacija z vožnjo v vozilu, se v vaši zavesti pojavi prisilna misel – spomin na neprijetni dogodek iz vaše adolescence, ki vas spravi v tesnobo. Na videz nepomemben dogodek povzroči čustveno stanje, ki zmoti vaše normalno funkcioniranje. Spomin na ta dogodek sam ne bi mogel povzročiti tolikšne tesnobe, če se nanj očitno ne bi pripelo nekaj bolj nevarnega in ogrožajočega – nekaj, kar je skrito globoko v vaši podzavesti. Verjetno gre za spomin na neki zelo stresen dogodek, ki ste ga potlačili v svoje nezavedno.
Na splošno velja, da zelo stresni dogodki, ki ogrožajo posameznikovo psihološko stabilnost, sprožijo psihične obrambne mehanizme, ki posameznika poskušajo obvarovati. Eden izmed teh obrambnih mehanizmov je potlačevanje. Ta psihični fenomen izrine spomin na travmatični dogodek iz zavesti in ga potlači v podzavest. Posledično za posameznika ta dogodek preneha obstajati na zavestni ravni. Spomin na dogodek se prenese v posameznikovo nezavedno in začasno je oseba obvarovana ter nadaljuje svoje običajno življenje.
Toda spomin je zabeležen in predstavlja latentno grožnjo – nevarnost, da bo prodrl v zavest in znova destabiliziral posameznikovo psihično ravnovesje. Najbolj intenzivno potlačevanje se dogaja v zgodnjem otroštvu, saj je takrat posameznikova psiha najmanj odporna proti stresnim dogodkom. Z leti je potlačevanja vedno manj, toda poznamo primere, ko se to dogaja tudi v odrasli dobi, denimo v izjemnih situacijah, kot so vojne in druge grozote, vključno z epidemijami, ko so ogroženi naši najbolj temeljni občutki varnosti.
Psihična struktura, ki preprečuje, da bi neka potlačena travmatska vsebina iz nezavednega prodrla v zavest, je posameznikov ego. Toda ego je pri opravljanju te naloge bolj ali manj uspešen. Včasih, ko ni dovolj na preži, zlasti pogosto se to dogaja med spanjem, se mu izmuzne spomin na travmatski dogodek v zavest. Takrat doživimo nočno moro. V budnem stanju pa se to odraža v različnih motnjah psihičnega ravnovesja, kot so tesnoba, panični napadi, fobije itd. Rekli bi lahko, da ima travmatični spomin v podzavesti svoje življenje, svojo logiko, in si želi prodreti v zavest, čemur se ego upira, ker se čuti ogroženega – boj med napadalcem in obrambo pa se izraža kot simptom.
Kako se znebiti vpliva neprijetnega spomina in posledične tesnobe? V vašem primeru je verjetno psihoterapija najboljša pomoč. Poskusite lahko z vedenjsko-kognitivno terapijo, ki vas bo v relativno kratkem času naučila, kako ravnati in obvladovati tesnobo, ko se ta pojavi, ali dalj časa trajajočo psihoanalizo, ki se bo usmerila na vaše nezavedne vsebine, to je travmatski spomin, in mu v procesu njegove predelave odvzela škodljivi vpliv. Če boste vztrajali in redno obiskovali terapijo, boste simptome povsem odstranili.
