Pri 40 še vedno trpim, ker me mama čustveno izsiljuje
V zvezi sem sedem let. Partner ni biološki oče mojemu sinu, a ga ima rad, kot da bi bil njegov. Moja mama ga prezira – zaradi stvari, ki so se dogodile na začetku najine zveze. Ker sem se potegnila zanj, se je mama nehala pogovarjati z mano.
Sin je star dvanajst let, je v puberteti in njegovo razpoloženje precej niha. Ko ga je mama pred kratkim poklicala, se ji je zdel premalo prijazen in je vrgla slušalko dol. Da se ne bi srečal z njo, je prosil svojega očeta, naj pove moji mami, da bo konec tedna ostal pri meni. Oče tega ni hotel narediti, zato sem ji jaz napisala e-sporočilo.
Odgovorila mi je čez nekaj dni. V e-sporočilu me je vprašala, zakaj sem jo zablokirala na facebooku. Razložila sem ji, da je nikoli nisem zablokirala. Samo omejila sem ji dostop do določenih stvari, ker pač še nisem bila pripravljena govoriti z njo, glede na to, da je imela obdobje »tihih dni«. Odgovorila mi je, da ni šlo za »tihe dneve«, ampak da je potrebovala čas za razmislek.
Moja mama me čustveno izsiljuje. Vedno sem morala delati z njo v rokavicah, hliniti dobro voljo in celo pri štiridesetih se nenehno trudim, da bi zadovoljila njena pričakovanja. Bojim se, da bi me zavrnila. Konec koncev je moj edini starš. Z očetom sem namreč pretrgala vse stike, ko mi je bilo šestnajst let. Mamo je zlorabljal, jo varal, ni se držal obljub, pustil me je čakati pred šolo, čeprav sva bila dogovorjena ob določenem času, in mi ves čas lagal.
Ker sem nehala odgovarjati na materina elektronska sporočila, mi je po sinu poslala moje otroške stvari. Rekla mu je še, da bi morala ravnati z mano tako, kot je z mano (in njo) ravnal moj oče, in da bi se mi morala odpovedati.
Vem, da ima očitno duševne težave, toda mene njen odnos boli. Očitno moram biti zelo slaba oseba, če oba moja starša nočeta nič imeti z mano. Ali so takšni občutki normalni? Kaj lahko storim?
Prosim za vaše mnenje.
Bralka
Ste žrtev ne dovolj dobrih staršev
Odgovarja:
Samo Babuder
Psihoanalitični psihoterapevt.
Za brezplačen nasvet nam pišite na info@onaplus.si
Da bi vam odgovoril na vprašanje, se bom oprl na ugotovitve razvojne psihologije kot znanstvene discipline. Ko se otrok rodi, je popolnoma odvisen od svojih staršev oziroma skrbnikov. Z meseci in leti pa postaja vedno bolj neodvisen, samosvoj, radoveden. Ljudje, ki imamo izkustvo starševstva, vemo, da smo v tem obdobju postavljeni pred mnoge izzive. Otrok v svojem raziskovanju zahteva veliko naše pozornosti, saj moramo poskrbeti za njegovo varnost, ga usmerjati, vzgajati, učiti ravnanja s predmeti, ki jih srečuje v svoji okolici, in še bi lahko našteval. Ob vsem tem pa, če želimo, da bo njegov razvoj potekal čim bolj nemoteno, moramo biti potrpežljivi, nežni in mu izkazovati ljubezen. Skratka, starševstvo je zahteven poklic, ki pa nam poleg opisanih izzivov lahko nudi tudi ogromno zadovoljstva in sreče.
Vsi starši nismo enako opremljeni z veščinami, znanjem ter značajskimi lastnostmi in nekateri bolje, drugi slabše opravljamo poslanstvo starševstva. Starši, ki so preveč obremenjeni s sabo in svojimi osebnimi težavami, pogosto težko nudijo dovolj dobro okolje za ustrezen razvoj svojega otroka. V takšnih razmerah se ponavljajoče se srečuje z različnimi ogrožajočimi okoliščinami, razočaranjem, stisko, zanemarjanjem. Ker pa v prvih letih nima ne izkušenj ne znanja, ne more vedeti, da so za takšne razmere krivi njegovi starši. Ker je popolnoma odvisen od njih, jim tudi popolnoma zaupa. Če starši negodujejo nad njegovim raziskovanjem okolice ali so do njega celo agresivni in doživlja zlorabo, misli, da je sam kriv za to. Krivdo torej prevzame nase. Če takšno ravnanje z otrokom traja dlje časa, krivdo ponotranji in z njo odraste. Ker pa so občutki krivde lahko zelo neprijetni, se otrok in kasneje odrasla oseba nenehno trudi, kako bi ugodil staršem in zadovoljil njihova pričakovanja.
Nič nenavadnega ni torej, da se pri štiridesetih še vedno trudite za ljubezen svoje matere in se bojite njene zavrnitve. Ponotranjena krivda pa vas utrjuje v prepričanju, da ste slabi. Vaši občutki so normalni in so posledica zlorab, ki ste jih doživljali v otroštvu. Toda za to niste krivi vi! Ste žrtev neustrezne vzgoje in neprimernega ravnanja staršev. Vaši starši bi se vam morali opravičiti in vas prositi odpuščanja, ne pa da se vi še vedno trudite za njihovo pozornost in ljubezen.
Svetujem vam, da krepite dobre odnose v svoji družini, se trudite biti ljubeči do svojega sina, ga s partnerjem vzgajata s potrpežljivostjo, se povežeta z vzgojitelji v šoli, če je treba, mu dajeta zgled kot dobra partnerja, ki se ljubita in spoštujeta, ter da kar najbolj omejite odnose z mamo. Ti vam ne koristijo in prinašajo le bolečino in razočaranje. Mame ne boste spremenili, z vsakim ponovnim stikom pa boste le utrjevali občutek, da ste slaba oseba.
