Ne nasedajte obljubam o svili in kako ločimo pravo od umetne
O svili – enem najbolj prestižnih naravnih vlaken na svetu – krožijo številni miti. Na primer ta, da je izredno težko skrbeti zanjo in da je nikakor ne smemo zmočiti. Ali ta, da nam bo v svili vroče. Zadnja leta pa je vzniknilo nešteto blagovnih znamk, ki ponujajo posteljnino in lasne dodatke iz svile, rekoč, da spanje na svili pripomore k lepoti las in kože, ker naj bi preprečevala lomljenje las in nastanek mozoljev ter gubic. A kaj od tega dejansko drži?
Od kod prihaja svila?
Svila je eno najstarejših luksuznih vlaken, arheološke najdbe na Kitajskem so doslej potrdile, da svilo človek pridobiva in uporablja že vsaj 8.500 let. Prav Kitajska je njena domovina, čeprav so jo skozi zgodovino pridobivali skoraj na vseh kontinentih, tudi v Evropi.
Kitajska legenda pravi, da je svilo odkrila kitajska cesarica Hsi Linh Shi, žena Rumenega cesarja, ko je nekega dne sedela pod murvo in naletela na kokone sviloprejk ter ugotovila, da so pravzaprav zgrajeni iz nežne tanke niti. Iz niti je nato stkala blago, ki je bilo tako sijoče, mehko in fino kot nič drugega dotlej, in človeštvo se je zaljubilo v ta neverjetni material.
Svila je za Kitajce kmalu postala izredno donosna obrt. Njena priljubljenost se je razširila po svetu zlasti v času vladavine dinastije Han, ko je veljala za najbolj iskano luksuzno dobrino na svetu. Kitajci so z njo trgovali z Indijo, Bližnjim vzhodom, Evropo in Severno Afriko, pot, ki jo je svila prepotovala iz Kitajske, pa je postala znana pod imenom Svilna pot. Da bi ohranili monopol nad proizvodnjo, so Kitajci več stoletji skrbno čuvali skrivnost pridobivanja svile pred drugimi narodi, a se je znanje naposled okrog leta 200 pred našim štetjem razširilo v sosednjo Korejo, okrog leta 140 pa tudi v Indijo.
Kitajska in Indija še danes veljata za največji proizvajalki svile na svetu, deveta na svetu po količini proizvodnje pa je celo ena izmed evropskih držav, Romunija. Je bila pa Evropa pomembna proizvajalka lastne svile v srednjem veku in renesansi. Takrat so najbolj cenjeno svilo pridelovali Italijani, in sicer v Kalabriji ter Toskani, sviloprejke pa so vzrejali in iz njih pridobivali svilo tudi v španski Valencii in Granadi ter v francoskem Lyonu.
Velik udarec na svilo je imela druga svetovna vojna, ki je prekinila trgovanje s Kitajsko, in ker je svila bila cenjena tudi v vojaški industriji – iz nje so izdelovali padala – so ZDA začele eksperimentirati z drugimi vlakni ter izumile več vrst sintetičnih svil, med njimi je najbolj znan najlon. Sintetični nadomestki svile še danes preplavljajo trg in znajo biti zelo prepričljivi, marsikateri proizvajalec tekstila pa jih celo dvoumno poimenuje (denimo z besedo »satin«), da zavede potrošnike. K sreči je pravo svilo od umetne mogoče ločiti, če le veste, kako.
PREBERITE ŠE -> Te simbole na etiketah morate poznati, če želite, da bodo vaša oblačila videti lepa dlje
Kaj je svila?
Svilena vlakna pravzaprav proizvajajo različne žuželke, ne samo sviloprejke (Bombyx mori). Takšne so denimo nekatere vrste čebel, muh, hroščev in mravelj, a njihove svile ni mogoče pridobivati tako kot svilo sviloprejk, ki živijo v ujetništvu in jih hranijo z listi murve.
Posebne vrste svilo tkejo tudi vsi pajkovci, in ta svila je znana pod imenom pajčja svila, bila pa naj bi eden najmočnejših materialov na svetu, saj je celo močnejša od jekla. Vendar je tudi to vrsto svile izredno težko pridobivati, zato najbolj donosna še vedno ostaja svila sviloprejk, ki pa žal ni prijazna do živali, saj morajo pri gojeni vrsti murvine svile skuhati kokone z živimi bubami v notranjosti. Če bi čakali, da se iz njih izležejo odrasle vešče sviloprejke, bi namreč te predrle kokone in tako pretrgale dragoceno svileno nit.
Za proizvodnjo enega kilograma svile je potrebnih kar 3000 sviloprejk, ki morajo pojesti zajetne 104 kilograme murvinih listov, za izdelavo enega svilenega kimona pa morajo pridobiti svilo iz okrog 5000 kokonov.
Poleg najbolj znane in cenjene murvine svile obstajajo tudi bolj trajnostne različice tega luksuznega vlakna, ki jih pridobivajo iz kokonov divjih sviloprejk, tako da kokone naberejo v naravi po tem, ko so bube končale svojo metamorfozo in se izlegle kot vešče. Takšne vrste svile se imenujejo tussah svila in eri ali ahimsa svila, ki pa so vse nekoliko bolj grobe in neenakomerne tkanine, saj za razliko od gojene svile vsebujejo nepravilnosti.
Lastnosti svile
Ne glede na to, katero vrsto svile izberete, pa imajo vse čudovite lastnosti, saj gre za naravno vlakno, in to eno najmočnejših – je namreč močnejša od bombaža in celo trpežnega lana, čeprav je precej lažja in bolj fina. Svila je tudi izredno elastična in dobro vpija ter odvaja vlago (se hitro suši). Ima čudovit naravni lesk in je odporna na prah ter umazanijo (a to še ne pomeni, da je ni mogoče umazati, zato previdno).
Ko je mokra, svila izgubi del svoje moči, zato je med pranjem z njo treba ravnati previdno (in to še posebej drži za določene vrste tkanja – denimo saten). Kljub temu lahko svilena oblačila v večini primerov varno operete na roke, in sicer v topli vodi z nežnim detergentom za občutljive tkanine in svilo, jo nato večkrat sperete, da v vodi ne bo več ostankov praška in jo na koncu nežno ožamete ali popivnate s svežo brisačo ter razprostrete na sušilu stran od neposrednega sonca, saj proteinska vlakna, kot sta svila in volna, pod vplivom sončnih žarkov porumenita.
Izogibajte se pranju svile v pralnem stroju, saj bo tako izgubila svoj lesk in bo z vsakim pranjem tanjša, prav tako pa pri čiščenju ne uporabljajte belila ali agresivnih sredstev proti madežem (belilo ima na proteinskih vlaknih živalskega izvora, torej volni in svili, nasproten učinek in jih bo obarval rumeno). Če imate opravka s pisano vzorčasto svilo, svilenimi kravatami, šali in rutami, čiščenje raje prepustite strokovnjakom v čistilnici, saj lahko svila v stiku z vodo pušča barvo in boste tako s pranjem doma zabarvali ter uničili tkanino.
Svila se lahko med pranjem v vodi tudi nekoliko skrči, a se običajno med likanjem vlakna raztegnejo v prvotno dolžino. Likajte jo na nižji temperaturi, lahko pa uporabite tudi vse bolj priljubljene ročne parne likalnike, s katerimi je mogoče svilo tudi osvežiti, da je ne boste prali prepogosto.
Vsekakor pa svilo vedno očistite, ko se na njej pojavijo madeži ali če ste se v njej spotili, saj je to naravno vlakno najljubša poslastica moljev, ki jih še zlasti privlači umazanija na svili. Svilena oblačila, ki jih shranimo za daljši čas (na primer čez zimo), morajo tako biti vedno brezhibno čista.
Kdaj obleči svilo?
Marsikdo zmotno misli, da je lahkotna svila popoln poletni material in neprimerna za zimo. To je stvar debate, saj svila pravzaprav zadržuje toploto, če nam je vroče, ker je slab prevodnik temperature, zaradi tega razloga pa jo uporabljajo tudi v polnilih odej, saj ne prepušča zlahka zunanjega mraza. Ali bo svila prijetna za nošenje v vročih dneh, je tako odvisno od njenega tkanja, bolj prosojna in tanka, kot je, manj nam bo vroče v njej, nasprotno pa gosto tkani taft ali svileni brokat nikakor niso primerni za poletje, ampak bolj za hladne dni, ker bodo toploto zadrževali ob telesu.
Ker svila dobro vpija vlago, tudi ni najbolj primerna za vlažna okolja, zato obvarujte svojo denarnico in poletno garderobo raje napolnite z lanom (ki odlično odvaja vlago od telesa in se ga tudi veliko lažje pere). Je pa svila čudovit material za elegantna in svečana oblačila, saj čudovito pade in se poda telesu.
PREBERITE ŠE -> To je material, ki bi ga morali nositi poleti (boljša izbira kot bombaž)
Je svilena posteljnina vredna naložba?
Glede na to, da jo boste morali prati na roke ali nositi v čistilnico, niti ne, razen če imate roke močne kot vol, ali vam ni težko zapraviti premoženja za čiščenje. Svilena posteljna garnitura je tudi izredno draga (če ste našli poceni različico, se prepričajte o kvaliteti svile in ali gre resnično za pravo ali umetno svilo), zato si marsikdo omisli samo svilen vzglavnik.
Proizvajalci svilene posteljnine in nekateri strokovnjaki za spanje trdijo, da svila preprečuje lomljenje in vozlanje las, nastanek mozoljev in gub na koži, ter celo odvrača pršice, zaradi česar naj bi bila primerna za alergike. Ali vse našteto res drži ali gre le za marketinške prijeme, ostaja uganka, saj ni bilo narejenih dovolj neodvisnih raziskav, ki bi potrdile te trditve.
A če iščete material, ki dobro diha in ga je mogoče pogosto in temeljito čistiti (čistoča posteljnine je namreč tista, ki vpliva na čistočo las in kože), potem je najboljša izbira za posteljnino nedvomno lan, ki z vsakim pranjem postaja le še mehkejši.
Kako ločimo pravo svilo do umetne?
Umetne svile so danes že tako dovršene, da jih je včasih nemogoče zgolj na pogled ali otip ločiti od prave svile. Seveda nimajo niti približno toliko dobrih lastnosti kot naravna svila, saj se v umetnih materialih bolj potimo, hitro pa se razvije tudi neprijetni telesni vonj (če se boste spotili v pravi svili, ne boste smrdeli).
Umetna vlakna so tudi veliko breme za okolje, saj z vsakim pranjem izločajo mikroplastiko v vodotoke, ko jih zavržemo, pa traja stoletja, preden se razgradijo – prava svila po drugi strani se v naravi razgradi v enem do dveh letih.
Pravo svilo od umetne najbolj zagotovo ločimo z zažigalnim testom, a tega seveda ni možno opraviti vedno, ne da bi uničili oblačilo. Če imate vseeno na voljo košček blaga, za katerega niste prepričani, ali je prava svila, ga lahko poskusite približati plamenu, in če se bo počasi vnel, hitro ugasnil in se spremenil v pepel ter zasmrdel po zažganih laseh ali perju, boste vedeli, da gre za pravo stvar.
Umetne svile, narejene iz najlonskih in poliestrskih vlaken, po drugi strani hitro zagorijo in se stopijo v trdo plastično kroglico, ob tem pa smrdijo po plastiki. Svili podobni so tudi materiali, ustvarjeni iz celuloznih vlaken, kot so rajon, viskoza, lyocell in acetat. Ti se vnamejo tako kot prava svila, a smrdijo po zažganem papirju, acetat pa celo po kisu.
Še en test, ki ga lahko opravite in ne vključuje kurjenja, je mečkanje blaga. Umetna vlakna, kot sta poliester in najlon, se manj mečkajo kot svila, na svili pa se bodo gube načeloma poznale že, če jo boste zmečkali in stisnili v toplo dlan. A žal ta test ni vedno najbolj zanesljiv.
Prava svila je običajno tudi težja od poliestrskih in najlonskih vlaken (če primerjamo enake vrste tkanja), še težja od svile pa so viskozna vlakna, a je te, ko jih enkrat spoznate, težje zamenjati za svilo, ker nimajo toliko naravnega leska (razen če so satenasto tkana) in se tudi bistveno hitreje mečkajo.
Ali ste vedeli?
Poznamo tudi morsko svilo, ki so jo nekoč pridobivali iz laskov morskih leščurjev, s katerimi so te školjke pritrjene na morsko dno. Leščurjeva vlakna so v predivo predli že stari Rimljani, in iz njega tkali ter pletli blago za najbolj prestižna oblačila in dodatke, saj je morska svila še bolj fina kot svila sviloprejk in izredno topla, ko so jo namočili v limonin sok pa je postala čudovite kraljevsko zlate barve.
Ker se je populacija teh školjk do danes strahotno zdesetkala, so leščurji ogroženi in jih ni več dovoljeno loviti, zato tudi umetnost pridobivanja morske svile skoraj ne obstaja več. Pri življenju jo ohranja le še nekaj starih mojstric na otoku Sant'Antioco blizu Sardinije, kjer so pred leti odprli tudi muzej, posvečen tej starodavni obrti.
