Elsa Schiaparelli, oblikovalka, ki je ustvarila najbolj šokantno modno barvo
Veliko modnih trendov, ki smo jim bili priča v zadnjih desetletjih, se niso spomnili sodobni modni oblikovalci, ampak se jih je pred skoraj 100 leti domislila drzna Elsa Shicaparelli. Ta modna vizionarka italijanskih aristokratskih korenin je v 20. in 30. letih prejšnjega stoletja, zlati dobi visoke mode, s svojim ekscentrizmom osvojila tedaj najbolj zahtevno modno publiko in zavladala Parizu na veliko nejevoljo same Coco Chanel. Oboževala je nadrealizem in v sodelovanju z največjimi umetniki tistega časa ženske navdušila nad modo, ki se ne trudi biti samo elegantna, resna in lepa, ampak predvsem edinstvena in zabavna.
Odraščala v eni najlepših italijanskih palač
Elsa Schiaparelli se je rodila 10. septembra 1890 v aristokratski rimski družini. Njena mama je bila napolitanska plemkinja in potomka slovitih Medicejcev, Giuseppa Maria de Dominicis, njen oče Celestino Schiaparelli pa profesor orientalske in arabske literature na Univerzi v Rimu in vodja knjižnice ene najstarejših evropskih akademij Lincei, ki se še danes nahaja v sloviti rimski baročni palači Corsini. Prav v tej zgodovinski palači obkrožena z večstoletnim bogastvom in učenjaki (brat njenega očeta in njen stric ni bil nihče drug kot znani italijanski astronom Giovanni Schiaparelli, ki je v drugi polovici 19. stoletja prišel do pomembnih odkritji o planetu Marsu, bratranec njenega očeta pa znani egiptolog Ernesto Schiaparelli, ki je odkril grobnico kraljice Nefertari, ene izmed Ramzesovih žena) je odraščala mala Elsa.
Čeprav je sprva sanjala o karieri igralke, je na koncu zmagala znanost, ko se je Elsa odločila za študij filozofije. Navduševala jo je tudi antična kultura in navdihnjena z grškimi miti je leta 1911 izdala pesniško zbirko Arethusa. Njene pesmi so bile zelo čutne in erotične, kar je razburilo njene starše, ki so jo v upanju, da umirijo njenega nemirnega duha, poslali v švicarski internat, ki so ga vodile nune. Temu se je odločno uprla in da bi dosegla vrnitev domov, je v internatu gladovno stavkala.
Omrežil jo je šarlatan
Čeprav je v Rimu živela razkošno, ji niso dišala konservativna pričakovanja njene družine, ki je želela, da se poroči z bogati ruskim snubcem, ki ga ni ljubila. Ko je tako leta 1913 dobila priložnost, da v London pospremi prijateljico njene sestre, jo je nemudoma zgrabila. V Londonu se je nato udeležila predavanja o teozofiji in tam spoznala svojega usodnega izbranca. Ime mu je bilo Wilhelm Wendt de Kerlor, bil je Švicar, čeprav je trdil, da je Poljak, izdajala pa se je za vse od grofa in teozofa do okultnega detektiva in strokovnjaka za paranormalnost, a je bil od vsega naštetega zgolj šarlatan. Kljub temu je s svojo karizmo tako omrežil Schiaparellijevo, da sta se že naslednji dan zaročila.
Poročila sta se kmalu zatem in kljub de Kerlorjevi nastopaški samopromociji ter praznim obljubam živela predvsem na račun denarja Elsinih staršev (njene poročne dote in žepnine). Ko so de Kerlorja zaradi takrat ilegalnega napovedovanja prihodnosti izgnali iz Anglije, sta nekaj časa živela v Parizu ter na francoski južni obali, leta 1916 pa odplula proti New Yorku.
Na ladji na poti čez ocena je Schiaparellijeva spoznala Gabriello Picabia, ženo priznanega dadaističnega slikarja Francisa Picabia, kar ji je kasneje odprlo vrata v svet umetnosti (med drugim tudi poznanstvo z umetnikom Marcelom Duchampom). Z Gabriello sta stkali prijateljstvo in prav ona je bila tista, ki ji je nekaj let pozneje priskočila na pomoč, ko je ostala sama z otrokom in brez prebite pare.
Elsin zakon z de Kerlorjem namreč ni bil rožnat, kakor tudi ne njegova osebnost, mazač je zapravljal ženin denar, s svojim bahaštvom in dvomljivimi poslovnimi praksami zbujal neželeno pozornost ameriških vladnih služb, ter bil pogosto odsoten in nezvest. Ko se jima je 15. junija 1920 rodila hči Yvonne (bolj znana pod vzdevkom Gogo), ki je kmalu zbolela za otroško paralizo, ju je dokončno zapustil, Schiaparellijeva pa je nato zahtevala ločitev.
PREBERITE ŠE -> Legendarni španski oblikovalec, ki ga je častil ves Pariz, tudi Dior in Chanelova
V New Yorku je ostala še dve leti, saj se je zaljubila v tamkajšnjega opernega pevca Maria Laurentija, ko je leta 1922 njen ljubimec nepričakovano umrl, pa si je od Gabrielle, ki je bila namenjena v Pariz, izposodila denar za vozovnico do francoske prestolnice.
Modno prijateljstvo do groba
Življenje v Parizu je bilo Schiaparellijevi pisano na kožo, njena hči je bil tu deležna boljše zdravstvene oskrbe, Elsa pa se je s pomočjo svojega priimka in ključnih prijateljev hitro vključila v najbolj vplivne pariške kroge. Med drugim je spoznala tudi modnega oblikovalca Paula Poireta, tedaj najbolj cenjenega kreatorja visoke mode, ki ga je s svojo drugačnostjo tako očarala, da ji je podaril nekaj svojih oblek, saj si jih kljub denarju, ki ga je tedaj prejemala od svoje matere, ni mogla privoščiti. Schiaparellijeva v Poiretu videla mentorja in stkala sta dosmrtno prijateljstvo – Elsa je bila namreč tista, ki je obubožanemu in pozabljenemu modnemu geniju na koncu plačala pogreb.
Čeprav ji je mamina žepnina omogočala preživetje v Parizu, je Schiaparellijeva še vedno hrepenela po samostojnosti. Tako je nekaj časa delala v starinarni, nato prodajala svoje modne skice in ob spodbudi Poireta začela ustvarjati svoja oblačila. Leta 1925 je s prijateljem poskušala obnoviti ugasli modni butik, leta 1927 pa ustanovila svojo modno hišo Schiaparelli, sprva znano zgolj po pleteninah in športnih oblačilih. Ženske je navdušila z za tiste čase inovativnimi puloverji, ki so imeli na sprednji strani optični vzorec bele pentlje, oblikovala pa je tudi kopalke (z vgrajenim nedrčkom), oblačila za plažo in druge športe, denimo smučarske kombinezone.
Elsine modne inovacije, ki živijo še danes
Leta 1930 se je po navdihu predpasnikov domislila obleke na preklop. Kreacija, ki je pristajala različnim postavam in bila preprosta za oblačenje (oblekel si jo kot haljo in zavezal okrog pasu), je postalo tako priljubljena, da si jo je leta 1970 izposodila ameriška oblikovalka Diane von Fürstenberg in jo še danes najdemo v nešteto različicah.
A to še zdaleč ni bilo vse, Schiaparellijeva je leto pozneje orala ledino tudi na področju ženskih hlač. Za teniško igralko Lily de Álvarez in njen nastop na Wimbledonu leta 1931 je oblikovala hlačno krilo, kar je povzročilo manjši škandal, odprlo pa vrata kratkim hlačam v garderobi žensk.
Italijanska oblikovalka se ni bala izstopati in je rada eksperimentirala z novimi materiali – več kot pol stoletja pred drugimi oblikovalci si je zamislila obleke iz zmečkanega rajona, ustvarjala plašče iz celofanu podobnega prosojnega tekstila, ki je spominjal na steklo – ter oblikovala silhuete, ki si jih pred tem ni drznil uresničiti še nihče – prva je izdatno podložila ramena ženskih suknjičev, kar so v 80. letih prejšnjega stoletja posnemali vsi modni oblikovalci.
PREBERITE ŠE -> Kaj imajo skupnega Wimbledonski škandali, ženske pravice in moda?
Schiaparellijeva je bila znana tudi po vpadljivih modnih dodatkih in okraskih na svojih kreacijah. Oboževala je velike gumbe in za to, da so bili kar se da posebni, sodelovala s številnimi priznanimi oblikovalci nakita, ki so zanjo ustvarili tako nenavaden nakit kot gumbe iz dragocenih materialov v obliki insektov in drugih živali, človeških obrazov, oči, ustnic, morskih deklic, akrobatov, sadja, igralnih kart, zodiaka ter še številnih drugih podob. Poleg gumbov je ljubila tudi zadrge, a jih za razliko od drugi oblikovalcev na oblačilih ni skrivala, ampak jih je slavila kot okras, denimo na rokavicah, ali sprednji strani kril.
Sodelovanje z Dalíjem
Navduševala se je nad umetnostjo in nadrealizem jo je tako prevzel, da je k sodelovanju povabila dva najbolj znana umetnika tistega časa Salvadorja Dalíja in Jeana Cocteauja ter z njima ustvarila kreacije, ki so se zapisale v modno zgodovino. Cocteau ji je pomagal pri jesenski kolekciji 1937, za katero sta naredila večerne suknjiče in plašče, na katerih so bile izvezene ženske silhuete.
Z Dalíjem pa sta šla še korak dlje in ustvarila surrealistične večerne obleke, kot so bile »obleka s predali«, »obleka z jastogom«, v kateri je pozirala slovita Wallis Simpson, »raztrgana obleka«, z iluzijo raztrganin, in »obleka okostnjak« z reliefom okostja prsnega koša, ter nenavadne modne dodatke, kot so bili »klobuk čevelj«, »klobuk kotlet« in nakit v obliki ustnic ter oči. Ko je Schiaparellijeva svojo znamko razširila še na področje parfumerije, je Dalí oblikoval tudi stekleničko za njen parfum Le Roy.
Hollywood in rojstvo šokantne rožnate barve
30. leta prejšnjega stoletja so bila za italijansko oblikovalko izredno plodovita, saj je takrat obiskala tudi Hollywood in tam spoznala tedaj eno največjih svetovnih zvezd Mae West. Zanjo je nato oblikovala kostume za film Every Day's a Holiday (1937), igralka pa je Schiaparellijevo tako prevzela, da je istega leta na tržišče poslala svoj prvi parfum s pomenljivim imenom Shocking (šokantno, op. p.), shranjen v steklenički v obliki oprsja Mae West, in si izmislila nov odtenek živo rožnate barve, ki ga je poimenovala Shocking pink (šokantno roza, op. p.).
Poleg Mae West in Wallis Simpson, bodoče soproge abdiciranega angleškega kralja Edvarda VIII., so Schiaparellijevi zaupale še številne druge zvezde, med drugim je oblačila tudi Marlene Dietrich, Katharine Hepburn, Greto Garbo, Lauren Bacall, Gene Tierney, Vivien Leigh, Ginger Rogers in Galo Dalí.
Elsa Schiaparelli ali Schiapa, kot je bila znana v Parizu, je leta 1934 postala tudi prva ženska modna oblikovalka na naslovnici kultne ameriške revije Time, kar ni uspelo niti sami Coco Chanel, ki je Schiapo prezirala in o njej dejala, da je zgolj »tista italijanska umetnica, ki šiva obleke«. To so bile seveda besede zavisti, saj je Elsa s svojim nadrealističnim in svežim pristopom k modi prevetrila sceno, ki ji je dotlej vladala Chanelova.
Vojna je pokopala visoko modo
Žal pa uspeh italijanske oblikovalke ni trajal večno. Ko se je jeseni 1939 začela druga svetovna vojna, je Schiapa še vztrajala v Parizu in se trudila ohraniti delovna mesta vseh svojih zaposlenih tako, da je ustvarjala bolj praktična oblačila, kot so bili kombinezoni in plašči z veliki žepi, da ženskam ne bi bilo treba skrbeti glede torbic, in na tržišče poslala celo nov parfum v obliki sveče Sleeping. A leto pozneje je morala kloniti vojnemu stanju in se zaradi sumničenj, ki jih je bila kot Italijanka v Franciji deležna, preselila nazaj v New York, kjer je ostala do konca vojne.
Ko se je poleti 1945 vrnila v Pariz, je nemudoma nadaljevala z modnim ustvarjanjem, in že jeseni predstavila novo modno kolekcijo. A časi so se močno spremenili. Njen krog bogatih aristokratskih strank se je zmanjšal, okrepil pa se je srednji sloj, ki ni imel posluha za umetniške modne kreacije. Na pariški modni prestol se je v njeni odsotnosti zavihteli novi oblikovalec – Dior.
Schiaparellijeva je nekaj produktivnih let še vztrajala v poslu, leta 1954 pa dokončno zaprla vrata svoje razkošne modne hiše na prestižnem trgu Place Vendôme, rekoč, da so se visoka moda in njeni odjemalci preveč spremenili. Kupila si je hišo v obmorskem mestu Hammamet v Tuniziji in preostanek svojega življenja preživela razpeta med svojim pariškim stanovanjem in arabsko državo ter se posvetila pisanju avtobiografije, ki jo je, tako kot svoj priljubljeni rožnati odtenek in parfum, poimenovala Šokantno življenje. Umrla je 13. novembra 1973 v spanju, stara je bila 83 let.
Modna hiša Schiaparelli danes
34 let po smrti legendarne oblikovalke, je pravice do njenega modnega imena kupil italijanski poslovnež Diego Della Valle in leta 2013 z italijanskim modnim oblikovalec Marcom Zaninijem javnosti predstavil prvo novo kolekcijo Schiaparelli. Modna znamka je ohranila svojo ljubezen do ekscentričnosti, nadrealizma in šokantno rožnate barve, in je zadnjih nekaj let izredno priljubljena pri svetovnih zvezdnikih. Od leta 2019 jo kreativno vodi Američan Daniel Roseberry, glavni modni butik pa se je vrnil na svoje prvotno mesto na pariškem trgu Place Vendôme.
