Po smrti moža sem spoznala resnico o svoji družini, otrokom je mar samo za denar
Pozdravljeni,
pišem vam, ker sem zelo razočarana nad ljudmi in odnosi. Sem vdova. Po dveh zakonih in ločitvah ter kar nekaj burnih zvezah in predvsem zaupanih informacij s strani žensk kot tudi moških ugotavljam, da večina ljudi igra in blefira.
Ko se rodijo otroci, se vse podre, intima presahne in vso energijo vlagaš v otroke, ki potem odrastejo in se skoraj ne zmenijo več zate. Lažeš si, da je zakon dober, da je vse dobro. Mižiš, ko moža ni in si še sama kaj privoščiš, saj ga ne zanimaš. Ja, so izjeme, a redke. Moški so običajno lovci, to ostanejo, le če nimajo prilike ali niso prav nič privlačni, so zvesti po sili razmer. A ne varajo samo moški, tudi ženske.
Kar sem do danes spoznala, je laž. Laž o srečnih družinah, ki to niso, in dobrih zakonih, ki so farsa za zakonce in publiko. Da ne govorim o sorodstvenih vezeh, kjer je eno samo primerjanje in tekmovanje. Kdo je bolj uspešen, srečen, kdo ima boljši avto.
Sama sem v poznih petdesetih prav osvobojena, ko gledam vse te igre. Tudi moji trije otroci niso nič boljši. In če bi se še enkrat odločala, jih ne bi imela. Vlagala bi vase, v svoje talente. Imela sem velik posluh za petje in ples, pa sem vse opustila, da smo zgradili hiše zanje nehvaležne in družinsko podjetje peljali v uspeh.
Šele po smrti zadnjega moža sem začela živeti zase. In to je moje sporočilo vsem, ki jamrajo po spletu. Poglejte, kaj je resnica, in se ne pustite zmanipulirati ne možu, ne ženi, še najmanj pa otrokom. Pa še to, najslabši so tisti, ki hodijo v cerkev, najbolj pokvarjeni, zahrbtni, in največkrat varajo, a se izpovejo v cerkvi in mislijo, da je vse odpuščeno.
Razmišljam še, da bom del prihrankov vložila v potovanje okoli sveta. Otrokom sem dala več kot dovolj, vnuki pa so skrajno razvajeni in ničesar ne cenijo. Če si bodo domači skušali spet izposojati denar, ki ga ne vrnejo, pa naj grejo na banko. Tega izkoriščanja imam dovolj. Družina je lahko velika farsa in bojim se, da je pri vseh tako. A si ne upajo tega priznati.
To je moje skromno mnenje, sem vam morala pisati, ker me zanima še vaše mnenje.
Bralka
Šivankino uho in samouresničenje
Odgovarja:
izr. prof. dr. Lucija Mulej
Izredna profesorica in doktorica sociologije znanosti, poslovna antropologinja, svetovalka in avtorica uspešnic Skrivnost – zakaj ne deluje pri vas, OnKraj RazKritja ter Heroji, Pogovori z Erosom. Odgovarja tudi na vprašanja bralk in bralcev o odnosih v rubriki Svetovalnica.
Za brezplačen nasvet nam pišite na info@onaplus.si
Draga gospa bralka.
Vaš zapis je poln energije, navdiha in skorajda duhovitosti, ko tako smelo in brez dlake na jeziku poveste tisto, kar si v resnici misli marsikateri samomuresničeni posameznik, ki spregleda skozi koprene iluzij kulture, družbenih pravil in vsiljenih vrlin, po katerih se ljudje ravnajo.
Temu smo nekoč rekli »bogaboječnost«, ki vseeno deluje kot okvir, ki ljudi zavaruje pred njimi samimi. Namreč, ni se vsak sposoben soočiti s potlačenimi željami in si priznati, da je zvest zaradi strahu pred sankcijami (izguba premoženja, ugleda itd.) in ne ljubezni do soproge (ki jo seveda v mislih vara in slej ko prej tudi v praksi, odvisno od priložnosti). Prav tako si mlada mamica, ki po porodu spozna, da je njen mož egoističen, grob in žaljiv, težje prizna, da bo težko računala nanj. In tako se prepletajo razočaranja s spoznanji. In od našega značaja, notranje moči in vrednot je odvisno, kako se bomo odločali. Kako bomo prezentirali sebe in kakšno ceno bomo pripravljeni plačati za resnice ali iluzije.
Seveda so družine, ki jih prepleta iskren odnos, darežljivost, empatija in spoštovanje. Tudi vsi otroci niso egoistični, marsikdo poskrbi za družino z nego, pozornostjo in skrbjo. Sigurno pa so takšne družine redkejše, saj vselej drži, da se moramo za dober odnos, najsi bo to partnerski, poslovni, prijateljski ali družinski, truditi, ga negovati in skrbno graditi. In za gradnjo z nekom se moramo odločiti, res pa moramo imeti razloge in temelje, da je trud nagrajen, spoštovan, in da naša »dobrota ne postane sirota«. Vztrajati v lažeh, iluzijah in farsah zavoljo drugih je najslabša opcija. A žal jo premnogi izberejo, kar jih onesreči, izprazni in prizadene. Zdi se, da je tudi vas ta igra dotolkla, zatem pa ste našli moč in se odprto soočili s posledicami svoje neodvisne pozicije.
Pa še nekaj drži – tisti, ki nekaj časa v življenju ne preživi sam s seboj, v samosti, kjer zares premotri svoja videnja, želje in pričakovanja, ta ne bo nikdar sposoben realne ocene situacij, še najmanj pa odgovornega in zrelega partnerstva. Samost namreč omogoča, da se slišimo, da prisluhnemo duši. Da prepoznamo namere drugega in realnost ter iluzije, ki nam jih skuša servirati.
Od vašega opisa do spoja dveh duš, src in umov, kar je unia mistica dveh oseb, moškega in ženskega principa, pa je še zelo daleč. In iskrena ljubezen je tako redka, kot sta resnična značajska poštenost in resnicoljubnost. Šivankino uho je sila tanko.
Zato najredkejše darove opazijo redki in tudi redki so jih sposobni iskati in – sprejeti. Srečno na vaši poti svobode, in predvsem, samovrednotenja. Prav je, da se soočimo s seboj, z lastnimi iluzijami in postavimo meje. Ko spremenimo odnos do sebe, ga tudi svet z ljudmi vred do nas. Srečno in pogumno naprej!
