VIDEO: Najmlajša slovenska oljkarka Martina Veršnik: Narava je povezala mojo družino

Z oljkarstvom so se sprva ljubiteljsko ukvarjali njeni starši, ki so Martini privzgojili ljubezen in globoko spoštovanje do narave. To filozofijo je ohranila, ko je pred tremi leti prevzela vodenje ekološke kmetije Olea D'Istria in še razširila dober glas o njihovih pridelkih (med njimi je kar devet vrst oljčnih olj in sedem različnih aromatiziranih oljčnih olj, namizne in pečene oljke, zeliščne soli, fige v oljčnem olju in še marsikaj), da zdaj v Izolo, kjer imajo nasade starih avtohtonih istrskih sort oljk in butično trgovino, ponje prihajajo tudi tujci. In to še ni vse, naša najmlajša poklicna oljkarka je konec preteklega leta v Bruslju tudi predstavljala Slovenijo na Evropskem kongresu mladih kmetov. 

Zakaj oljke? 

»V oljke smo se zaljubili mama, oče in jaz, ker je imel nono na parceli nekaj oljčnih dreves, kar je bila tod tradicija, da si je lahko vsaka hiša zase pridelala nekaj olja. Pritegnila nas je življenjska energija oljk. Oljka namreč nikoli ne odvrže listov, ves čas žari življenje, zelo je trdoživa, kljubuje burji in drugim dejavnikom okolja. Tudi če jo dolga leta zanemarjaš, še vedno kliče k sebi in daje plodove, kar je redkost, veliko sadnih vrst je namreč bolj občutljivih in zamerljivih in brez oskrbe prej umrejo. Oljka pa ne, lahko jo porežeš, pa bo spet pognala in rasla. Iz stare oljke lahko s pravimi rezi narediš mlado lepotico. To je ta njena večnost in trajnost, je pravi vrelec mladosti in zdravja. Zaradi vsega tega do oljke in do narave gojimo tako globoko spoštovanje,« mi zaupa Martina Veršnik, ko jo obiščem na njeni kmetiji s pogledom na morje v naselju Jagodje. 

Najstarejša oljka in usodna pozeba

Neusahljiva življenjska energija oljk se kaže tudi v visoki starosti, ki jo lahko dosežejo. Ko jo vprašam, koliko je stara njihova najstarejša, pove, da več kot sto let. Kot ena redkih je preživela hudo pozebo, ki je leta 1929 doletela Istro, bilo je tako mrzlo, da je zamrznilo celo morje in so lahko po njem hodili. Takrat smo Slovenci žal izgubili veliko oljk. »Ker rodi prve plodove šele pri petih letih, o resni proizvodnji pa lahko govorimo, ko so drevesa stara med 10 in 15 let, so morali naši predniki hoditi po oljčno olje v Italijo, kjer so mu pravili olio d'oliva, in tako se je potem pri nas za lep čas prijelo poimenovanje olivno olje in olive,« razloži Martina, ki si tudi prizadeva, da bi ljudje ponotranjili prvotni slovenski izraz za to drevo in njegove darove, torej oljka in oljčno olje.

Martina Veršnik, najmlajša slovenska poklicna oljkarka, v Izoli vodi ekološko kmetijo Olea D'Istria. Foto: Blaž Samec

Miti in resnice o oljčnem olju

Preseneti me tudi z dejstvom, da je oljčno olje druga najbolj ponarejena dobrina na svetu, ker zakonodaja dopušča, da deklaracija oljčno olje lahko pomeni tudi oljčno olje, h kateremu so dodana druga rastlinska olja. Prav tako je z njim povezanih veliko mitov: »Eden izmed mitov, ki ne drži več, pravi, da pregrevanje oljčnega olja škoduje zdravju, ovrgla ga je pravzaprav slovenska raziskovalka. Oljčna olja višje kakovosti niso kancerogena, tudi pri visokih temperaturah ne. Pravzaprav je to edini prehranski proizvod, ki ima dokazane zdravstvene učinke na telo, in sicer tri; vpliva na urejanje holesterola v telesu, na srčno-žilne bolezni in na nekatere oblike raka. Deluje torej preventivno.«

Poslušajo naravo

Družina mlade oljkarke živi z naravo v pravem pomenu besede. Bolj kot količina pridelka jim je pomembna kakovost, zato so za svoje nasade izbrali že skoraj pozabljene stare avtohtone sorte oljk. »Buga, štorta, istrska črnica, drobnica, mata dajejo izredno okusne plodove in čudovita olja, a iz njih dobimo precej manjše količine, zato za komercialne pridelovalce niso zanimive,« pove Martina. »Cepiče zanje smo nabirali po vsej Istri in sajenje je trajalo kar nekaj let, saj delamo v sodelovanju z naravo in ne proti njej. Ona je gospodar in izhajamo iz nje, ne iz svojih potreb.«

»Barva oljčnega olja ni merilo kakovosti. Zato se tudi degustira v kozarcih iz barvnega stekla, da barva okuševalcev ne bi zavedla pri ocenjevanju,« nam je razložila Martina Veršnik. Foto: Blaž Samec

Pravi, da je narava povezala njeno družino že, ko je bila deklica, zdaj pa tudi sama ljubezen do zemlje s svojim partnerjem predaja naslednji generaciji, njuni hčerki. »Ko prideš v naravo, kjer je tudi zrak bolj čist, vidiš, da narava kar kliče po tem, da delamo na njej, se ukvarjamo z rastlinami in ozavestimo, kaj v življenju zares šteje,« je prepričana oljkarka, ki verjame, da je treba v življenju delati s srcem: »Če delaš z veseljem, zadovoljstvom, ponosom in zavedanjem, da bo rezultat na koncu osrečil tudi uporabnike, boš naredil dober izdelek.«