S svojo knjigo Blagor ženskam je pisateljica Alenka Rebula ponudila možnost globokega samospoznavanja s pomočjo ljubezni in potrpežljivosti. Pot, ki jo je prehodila ob pisanju, in vsa leta, ki so sledila, vse knjige, ki so izpod njenih rok in rok Josipe Prebeg nastale kasneje, pa potrjujejo, da je globoka preobrazba mogoča ne zgolj z umom, temveč z ljubečo roko drugega, ki te varno vodi med čermi.
Ljudje si vse pogosteje prigovarjamo, da je treba poslušati svoje telo. A ta sposobnost ne pride sama od sebe, mar ne? Kakšna je bila vaša pot?
Dolgo se nisem zavedala, da je vsak gib, vsako tkivo, vsak del našega organizma čustvena sila, ki hoče delovati. Tvoje telo, če ga zares čutiš, je živa priča tvoje resnice v tistem trenutku. Kakšna je bila moja pot? Vse moje zavedanje o lastnih čustvih je bilo zgrajeno s pomočjo uma. Pogosto nisem zares čutila tistega, kar sem mislila, da čutim. Zato sporočil telesa, kadar so bila posebno ostra, nisem razumela. Imela sem kolike z enakimi simptomi, kot da bi imela ledvične kamne, a teh ni bilo. Zdelo se je, da me dajejo številne infekcije, a jih preiskave niso potrdile. Čutila sem močne bolečine v hrbtu, ki jim ni bilo mogoče najti vira. Ponavljalo se mi je mnogo trpečih stanj, za katera mi ni bilo jasno, kakšno zvezo imajo z mano, saj poznam svoje težave! Zakaj mi je težko, zakaj sem srečna, kakšne sposobnosti imam – odgovori na to so bile miselne konstrukcije, v katerih je bilo zelo malo resnice. Živela sem s sliko o sebi, ki sem jo skušala vzdrževati.
Pred leti me je presenetilo spoznanje, kako močno zavidam tistim, ki ljubijo zares, velikodušno. Ljudem s čisto dušo, ki sprejemajo druge, kot so, a ostajajo v svojem dostojanstvu mirni in res pravični. Zavidamo seveda tisto, kar bi radi imeli sami. Želela sem si biti taka, odkar pomnim. No, potem sem dojela, da bo treba kar veliko dela, če hočem biti vsaj malo zvesta tej svoji globoki želji. Postala sem bolj prizanesljiva do sebe, ko sem videla, da je pot res zahtevna in da bo vse, kar mi bo uspelo doseči, velika stvar.
