Slovenka, ki je doživela izgorelost, zamenjala poklic in našla pot k sebi
V zadnjih letih se je delež ljudi, ki se soočajo z izgorelostjo, anksioznostjo in podobnimi izzivi, precej povečal. Damjana Bakarič je ena izmed tistih, ki so izkusili, kako težko je, ko se človek znajde v taki situaciji. Ozavestila je, zakaj se ji je vse skupaj začelo dogajati, in se iz situacije vrnila kot zmagovalka. Na podlagi svoje izkušnje je napisala knjigo Na tesnobi, ki je na voljo tudi v obliki zvočnega zapisa.
Po izobrazbi je univerzitetna diplomirana komunikologinja, 15 let pa je bila zaposlena kot novinarka. Poleg knjižne uspešnice Na tesnobi je napisala tudi knjige z naslovom Na boljše, Razmerja in Pogumna srca. Danes dela kot motivatorka, youtuberka in predavateljica. Zase pravi, da je raziskovalka človekove psihologije, čustev in duše. Zasebno in poslovno se ukvarja s tematikami, kot so ljubezen, združenje ljudi in globoki pogovori. Iz tega se je razvila tudi ideja za pogovorno družabne večere Srečaj me, ki jih organizira. Namenjeni so samskim, ki delajo na sebi in si želijo graditi kakovostne odnose.
Vse se je nabiralo; splet okoliščin in programi, po katerih sem delovala. Nisem bila v stisku s sabo, s svojo bitjo. Sama sebi se nisem zdela vredna. Ko smo mladi, si želimo ugajati. Hočemo se dokazati drugim. Iz tega se razvije perfekcionizem, ki je lahko zelo nevaren. Velikokrat na začetku sploh ne veš, da vzorci, po katerih deluješ, zate niso v redu.
Pred nekaj leti ste se soočali s tesnobo in izgorelostjo. Kako bi opisali sebe in življenjski slog, ki ste ga živeli v času, preden je prišlo do tega?
Moj glavni takratni strah je bil, da bi ostala brez finančne varnosti. Razšla sem se s tedanjim partnerjem in ostala sama z otrokom, pri čemer nisem bila deležna nobene podpore. Bilo je zelo težko. V tistem času sem opravljala tudi delo, ki je bilo zame povsem neustrezno. Trudila sem se na vse pretege, vendar nič ni imelo smisla. K temu je treba dodati tudi travmo iz mojega otroštva. Moje čustvene potrebe niso bile zadovoljene. Povzela sem vzorec, da nisem dovolj dobra. Sem tudi zelo občutljiva oseba. Taki ljudje smo nagnjeni k temu, da hitro opazimo, če nekaj ni v redu.
Vse se je nabiralo; splet okoliščin in programi, po katerih sem delovala. Nisem bila v stisku s sabo, s svojo bitjo. Sama sebi se nisem zdela vredna. Ko smo mladi, si želimo ugajati. Hočemo se dokazati drugim. Iz tega se razvije perfekcionizem, ki je lahko zelo nevaren. Velikokrat na začetku sploh ne veš, da vzorci, po katerih deluješ, zate niso v redu. Postajala sem čedalje bolj nezadovoljna. Vedno redkeje sem bila sproščena. Na koncu mi je šlo na jok že ob vsaki malenkosti. Skratka cel sistem se mi je sesul. Nikoli ne izgoriš zaradi dela. To govorijo tisti, ki se ne poglobijo v zadevo. Izgoriš zaradi odnosa, ki ga imaš do samega sebe in do življenja na splošno. Tvoji notranji programi te pripeljejo do tega, da izgoriš. Ti pa izvirajo iz otroštva.
Kateri pa so bili prvi znaki tesnobe in izgorelosti, ki so se pojavili pri vas? Kako ste si jih takrat razlagali?
To je prišlo v obliki konstantne hude utrujenost, vendar se takrat na to nisem ozirala. Od sebe sem veliko zahtevala. V tistem obdobju ni bilo možnosti, da bi se na primer sredi belega dneva ulegla na kavč. Če bi to naredila, bi imela sebe za najslabšega človeka na svetu, za največjo lenobo. Ves čas sem bila v pogonu. Nikoli nisem bila sama s sabo. Če pa sem že bila, sem šla takoj na Šmarno goro.
PREBERITE ŠE --> Psihoterapevtka Urška Battelino: Od dela ne izgoriš. Izgoriš od odnosov
Začela sem besneti ob vsaki malenkosti, ki jo je bilo treba narediti. Velikokrat sem imela občutek, da ne zmorem več. Velikokrat mi je šlo na jok. Če tega nisi doživel nikoli prej, sploh ne veš, kaj ti je. V tistem obdobju je bilo noro. Tudi v službi so se dogajale težke stvari. Danes ne bi eno uro tolerirala tega, kar sem v tistem času več let.
Občutek je bil tak, kot da bi prišlo do notranjega potresa. Mravljinci. Istočasno me je zeblo in mi je bilo vroče. Spraševala sem se, kaj je to. Nenadoma sem dobila vzgib, da moram iti ven. Rekla sem, da moram iti na stranišče. Šla sem ven na zrak. Čeprav je bil januar, sem se slekla. Glavo sem dala dol. Mislila sem si, da me je obšla nenadna slabost in da bom padla v nezavest.
Potem se je situacija še poslabšala. Začeli ste doživljati tudi panične napade. Nekdo, ki tega ni nikoli izkusil, verjetno težko razume, kaj oseba ob tem občuti.
Ko se mi je to začelo dogajati, najprej tudi sama nisem razumela. Rekla sem si, da bo že minilo, saj so se sprva pojavljali v blažji obliki. Do prvega takega dogodka je prišlo, ko sem bila z nekim moškim na razgovoru za službo. Nekaj mi je razlagal in vse skupaj me je zelo dolgočasilo. Ker imam vzorec ustrežljivosti, sem ga še naprej poslušala. To je bila kaplja čez rob. Potem se je kar naenkrat zgodilo.
Občutek je bil tak, kot da bi prišlo do notranjega potresa. Mravljinci. Istočasno me je zeblo in mi je bilo vroče. Spraševala sem se, kaj je to. Nenadoma sem dobila vzgib, da moram iti ven. Rekla sem, da moram iti na stranišče. Šla sem ven na zrak. Čeprav je bil januar, sem se slekla. Glavo sem dala dol. Mislila sem si, da me je obšla nenadna slabost in da bom padla v nezavest. Potem so postajali ti dogodki čedalje pogostejši. Na koncu sem imela tudi do pet paničnih napadov na dan. Bila sem zelo izčrpana. Ne razumem, kako sem preživela tisto obdobje.
PREBERITE ŠE --> Aljoša Bagola: Izgorelost je poleg izgube bližnjega najbolj surov občutek
V knjigi kot vrhunec izgorelosti opisujete sprehod s prijateljem po parku Tivoli, ko so za vas postali nevzdržni vsi zvoki, ki ste jih slišali v okolici in so odzvanjali v vaši glavi. Mislili ste, da se vam je zmešalo. Kdaj ste prišli do točke, ko ste ugotovili, kaj se dogaja z vami, in da je treba nekaj spremeniti?
Vrhunec je bil dosežen, ko so se začeli taki dogodki pojavljati v vseh okoliščinah; ko sem se dobila z znanimi in z neznanimi ljudmi. Začela sem se oddaljevati tudi od prijateljev, ki so mi bili blizu. Čutila sem, da mi je vse postalo odveč. Do paničnih napadov je začelo prihajati tako v službi kot drugje. Na koncu, ko je postalo najhuje, se je to začelo dogajati že v domačem okolju. Enkrat sem peljala hčer k njenemu očetu in mislila sem, da si bom zdaj lahko malo odpočila. Sedela sem doma na kavču in gledala televizijo, ko se je naenkrat zgodilo. Takrat sem si rekla: »Nikjer nisem več varna.« Strah je postajal čedalje večji. Kamorkoli greš, se sprašuješ, ali se bo to ponovilo. Prav tak način razmišljanja pa pritegne nove panične napade, zato je za marsikoga to začaran krog.
Kako je vaše takratno stanje vplivalo na vašo materinsko vlogo?
Nekatere ženske v taki situaciji povsem odpovejo in ne morejo nič. Morda ni bilo v redu, da sama nisem povsem odpovedala, ker sem s tem tako sebi kot hčeri delala veliko škodo. Vendar v tistem času ni bilo nikogar, ki bi mu lahko zaupala, da bo poskrbel za mojega otroka. Zaradi tega sem se prisilila v to, da sem postala še močnejša. Verjetno sem na tem področju v smislu moči naredila nekaj izjemnega, vendar me je to na koncu še bolj uničilo. Zagotovo se je poznalo na najinem odnosu. Nisem imela več nasmeška, nisem bila več sproščena, nisem bila več razigrana. Zelo pomembno je, da se mame, ki gredo skozi neko tako preizkušnjo, ne počutijo, da so zato slabe mame. Jaz sem bila namreč s tovrstnimi mislimi zelo obremenjena. Definitivno to vpliva na materinsko vlogo, ampak sem nekako zmogla. Je pa vprašanje, kakšna je bila situacija z otrokovega vidika.
Ljudje, ki se soočajo z anksioznostjo, so pogosto prepričani, da so edini v tem, zato so tiho in se tega sramujejo. Prav zato je pomembno, da kot družba o teh temah veliko govorimo.
Na kakšne načine ste si skušali pomagati v tej situaciji in kaj vam je najbolj pomagalo?
Na začetku me je bilo sram priznati, kaj se mi dogaja, zato nisem povedala niti domačim. Ker sem držala zase, je bilo še huje. Enkrat sem doživela panični napad, ko je bila ob meni prijateljica. Peljali sva se v avtu in naenkrat sem rekla, da mi je zelo vroče in potrebujem zrak. Pri minus sedmih stopinjah sem začela odpirati okno. Vprašala me je: »Kaj pa ti je?«, zato sem se počutila še slabše. Takrat si želiš le to, da bi te drugi pustili pri miru. Ali, da bi te objel nekdo, ki te razume. Jaz tega nisem imela, zato je bilo še stokrat huje.
Prva stvar, ki sem jo naredila, je, da sem kot tedanja novinarka naredila prispevek o paničnih napadih. Obiskala sem nekaj psihoterapevtk. Ena od njih se je ob omembi teme nasmejala in dejala: »A samo to je problem!«. Ko je to rekla, je bil občutek tak, kot da bi mi z ramen padlo 50 odstotkov bremena. To je bil prvi trenutek, ko sem začela verjeti, da se bom pobrala. Do takrat sem bila namreč v popolni temi in ta gospa me je z enim preprostim stavkom povlekla ven iz nje.
PREBERITE ŠE --> Dejan Poženel o izgorelosti: Družite se z ljudmi, ki jim ni mar, koliko zaslužite
Nato sem se priključila skupini, v katero so bili vključeni ljudje s podobnimi težavami. Pomagala mi je pri tem, da so se začele stvari počasi obračati na boljše. Tam sem spoznala veliko zanimivih ljudi. Dejansko smo bili terapevti drug drugemu. Sem pa že v mladih letih hodila na psihoterapijo in so mi bile nekatere stvari znane že od prej, zato mi je bilo lažje.
Ljudje, ki se soočajo z anksioznostjo, so pogosto prepričani, da so edini v tem, zato so tiho in se tega sramujejo. Prav zato je pomembno, da kot družba o teh temah veliko govorimo. Kasneje, ko sem se pobrala, sem začela tudi sama organizirati take skupine. Z ljudmi sem delila svoja znanja.
V knjigi ste o tesnobi med drugim povedali tudi to: »Sprejmite tesnobo in jo povabite k sebi, brez strahu. Ko jo boste sprejeli, bo postala vaša najboljša prijateljica.« Kaj ste se sicer še naučili skozi to izkušnjo? Kaj danes delate drugače?
Decembra sem bila zelo blizu temu, da bi se izčrpala, ker sem veliko delala. Oziroma bolje rečeno sem sama sebi povzročala stres. Čutila sem, da sem utrujena, vendar ker tako uživam v svojem delu, sem z njim nadaljevala. Ko sem nato ugotovila, da sem že tretji dan zapored utrujena, sem se ustavila. Vedela sem, da nekaj ne delam prav. Za dva dni sem pustila vse skupaj in si rekla, da bo vse v redu, ne glede na to, kako se bo situacija odvila. Delovalo je. Po tej izkušnji se skušam čim bolj pogosto osredotočati na veselje, humor in smeh. Da začutim lahkotnost življenja. Včasih življenje jemljemo preveč resno.
PREBERITE ŠE --> Izpoved Slovenke z adrenalnim zlomom: Moj življenjski prostor je bil omejen na stanovanje
Torej ste zdaj bolj pozorni na svoje počutje in temu prilagajate svoje življenje?
Ja, zdaj delam tako. Če mi nekaj ali nekdo energetsko ne ustreza, ne bo nič. Vedno se vprašam: »Kaj imam jaz od tega?« Zakaj bi dajala energijo nekam, kjer se mi ne bo vrnila? Postala sem bolj izbirčna. Nisem več pripravljena vsega narediti. Zdaj si upam poslušati in upoštevati sebe.
Problem naše družbe je, da mislimo, da moramo, če smo nekaj doštudirali, na tem področju ostati celo življenje. Ves čas si postavljamo neke omejitve, vendar ni nujno, da je tako. Lahko nekaj časa delaš eno stvar, potem pa se podaš na drugo področje in se izpiliš v tem.
Od izkušnje z izgorelostjo dalje ste si začrtali tudi drugačno karierno pot. Zdaj ste pri delu veliko bolj svobodni in samostojni. Med drugim organizirate tudi dogodke Srečaj me. Lahko predstavite koncept teh dogodkov?
Zelo hvaležna sem za izkušnjo, da sem delala kot novinarka. Problem naše družbe je, da mislimo, da moramo, če smo nekaj doštudirali, na tem področju ostati celo življenje. Ves čas si postavljamo neke omejitve, vendar ni nujno, da je tako. Lahko nekaj časa delaš eno stvar, potem pa se podaš na drugo področje in se izpiliš v tem. Ves čas sem vedela, da novinarstvo ni zame. Potem sem šla skozi tesnobo. Očitno sem morala doživeti tako težko preizkušnjo, da sem končno našla pot k sebi.
PREBERITE ŠE --> Tatjana Grča: Prenesla sem enajst let tesnobe
Do najboljših rešitev vedno pridemo skozi lastne težave. Na neki točki sem ugotovila, da mi zelo primanjkuje ljudi, s katerimi bi šla s pogovorom v globine. Da se ne opravlja, da ni zgolj vljudnostnega klepetanja, da ni površinskosti. V svojih vlogih pogosto govorim o ljubezni. Verjamem v čisto ljubezen, v čisto zaupanje med dvema. Verjamem, da če srečaš pravega človeka, ki je s tabo pripravljen rasti, vama bo uspelo. Potem sem se vprašala, kako bi si jaz želela spoznati nekoga, če bi iskala partnerja. Kako veš, ali ti nekdo ustreza? Spoznaš ga skozi pogovor. Za organizacijo teh dogodkov sem se odločila, ker vem, koliko je osamljenih ljudi. Vem, koliko ljudi si želi spoznati nekoga, pa ne vedo, kje in kako.
Želela sem ustvariti nekaj lepega. Dogodke Srečaj me, pri katerih so v ospredju poglobljeni pogovori, vodim zelo instinktivno. Nimam vnaprej pripravljenih tem. Začutim ljudi. Najprej se malo pošalim in govorim o neki tematiki, nato se vključijo še drugi. Nazadnje smo govorili o moški in ženski energiji. Debata se je super razvila. Ko se pogovor zaključi, vključim glasbo in skupaj zaplešemo. Ugotoviš, da ni potrebno veliko, da se med dvema vzpostavi stik. Ko poslušaš nekoga, ki govori, veš, kako razmišlja. Na tak način nastane veliko parov. Ni lepšega občutka kot takrat, ko mi nekdo od udeležencev pošlje sporočilo, da je na srečanju spoznal svojega partnerja. Je pa z organizacijo teh dogodkov povezanega veliko stresa.
Nimamo se dovolj radi, premalo smo povezani s sabo. Sistem nas je sprogramiral na način, da nismo več sposobni razmišljati s svojo glavo, iti ven iz te matrice in se vprašati, kaj se dogaja. Ključ je torej v delu na sebi, lastni pameti, lastnemu zavedanju, lastnemu raziskovanju, postavljanju vprašanj. Naučili so nas naučene nemoči. Po tem principu delujemo. Če bi se človek zavedal svoje moči, bi v hipu postal nevodljiv.
V svojih vlogih veliko govorite tudi o tem, da nas trenutni sistem ne podpira pri tem, da bi živeli sebe in razvijali svoje potenciale. Kaj bi morali po vašem mnenju spremeniti na sebi kot posamezniki, da bi lahko skupaj oblikovali lepši svet?
Nimamo se dovolj radi, premalo smo povezani s sabo. Sistem nas je sprogramiral na način, da nismo več sposobni razmišljati s svojo glavo, iti ven iz te matrice in se vprašati, kaj se dogaja. Ključ je torej v delu na sebi, lastni pameti, lastnemu zavedanju, lastnemu raziskovanju, postavljanju vprašanj. Naučili so nas naučene nemoči. Po tem principu delujemo. Če bi se človek zavedal svoje moči, bi v hipu postal nevodljiv. Ljudi spodbujam, da se vprašajo, koliko imajo radi sami sebe. Naj se zavedajo, da je moč v njih samih. Ne v drugih ljudeh ne v avtu ne v vili ne v denarju. Delovati z ljubeznijo do sebe in do drugih. Nobenega tekmovanja. Samo ljubezen, sodelovanje, zbliževanje. Trenutna matrica pa deluje po principu ustrahovanja in strahu.
Tudi če dva človeka ne gresta skupaj, se jima zato ni treba zmerjati ali poniževati. Lahko poiščeta področja, kjer se dobro razumeta in lahko shajata. Da hkrati ne bežita od točk med njima, ki jima povzročajo nelagodje, ker je prav tam priložnost za rast.
