Srečali sva se v toplem in sončnem jesenskem Mariboru. Zvečer jo je čakala vloga gospe Josipine v razprodani predstavi To noč sem jo videl Janeza Pipana po romanu Draga Jančarja. Milena Zupančič je primadona slovenske gledališke in filmske igre, del kolektivnega slovenskega spomina, a na tisti terasi, kjer je prižigala cigareto za cigareto, je bila ženska z bogatim življenjem, ki drobno odpira vrata v svoj neprecenljivi notranji svet. V njem je bilo veliko veličastnih dvigov zastora, a tudi bolečih slovesov. Čeprav je že upokojena, ostaja na odru tista mlada Milena, ki vsako vlogo odigra z enakim žarom, kot bi na deskah stala prvič.
Odkar ni več Dušana, res veliko delam. Zdi se mi, da mi delo pomaga. A obenem se mi dozdeva, da morda še nisem čisto dobro dojela, da ga ni. Navajena sva bila, da je včasih on zaradi dela odšel za tri mesece, se vrnil, nakar sem odpotovala jaz. Odkar je odšel, se še nisem ustavila.
Ko sem brskala po vaši gledališko-filmski zgodovini, sem se spomnila, kako drzni ste bili. A ne zato, ker bi si želeli kljubovati, temveč ker je bilo ustvarjalno ozračje, se mi zdi, svobodno. Kako bi bilo, kaj menite, če bi bili danes mladi, če bi danes začenjali?
Od nekdaj govorim, da je oder prostor svobode. Daje ti priložnosti izgovoriti vse, česar si morda zasebno ne bi upal. Ne le to; kar izgovoriš, lahko izgovoriš na tisoče načinov. Recimo stavek »ljubim svojo domovino«. Lahko ga poveš s prezirom, ljubeznijo, z resnico, lažjo. Ko pomislim na svoje mladostno ustvarjanje, se spomnim, da sem vedno imela pravico besedila izreči glede na svoja stališča, poglede. Igralcev neposredno nikoli niso grajali, napadali. Seveda so se pojavljale kritike, iz katerih je bilo mogoče čutiti nasprotovanje, a so jih večinoma pisali tisti, ki predstave niso razumeli ...
