Slovenka, ki spremlja umirajoče, razkrila, kaj ljudje obžalujejo na koncu življenja
Kljub temu da se zavedamo, da je smrt neizogiben del življenja, tematike, vezane nanjo, kot družba pogosto raje odrivamo na stran. Posledično na rob družbe odrivamo tudi umirajoče, s čimer jim pogosto delamo krivico. Trudimo se, da bi jim čim bolj podaljšali življenje in jim lajšali bolečine, premalokrat pa se vprašamo, kaj si ob koncu življenja zase želijo sami.
Slovensko društvo Hospic, za katerim stoji ekipa prostovoljcev, si prizadeva, da smrt v naši družbi ne bi bila več tak tabu ter da bi ljudje živeli in umirali s človekovim dostojanstvom. Andreja Cilenšek, ki zase pravi, da je duhovna iskalka in raziskovalka preprostosti življenja, v Slovenskem društvu Hospic zaseda mesto vodje programa Prostovoljstvo, v preteklih letih pa je vodila tudi program Detabuizacija smrti. V intervjuju nam je zaupala svoj pogled na življenje, umiranje in žalovanje, z nami pa je delila tudi svoje izkušnje z ljudmi, ki jih je spremljala ob koncu njihovega življenja.
Medicina je sicer naučena ohranjati življenje čim dlje, vendar se pri tem premalokrat vprašamo, kje je tista meja, ko ni več potrebno, da se življenje podaljšuje. Tudi svojci se običajno bolj ukvarjajo s tem, da je treba čim dlje ohraniti življenje, ker bodo imeli slabo vest, če umirajočemu tega ne bodo omogočili. Ampak če pogledamo z vidika umirajočih, bi jim bilo smiselno zagotoviti, da do konca živijo tako, kot si sami želijo.
V zahodnem svetu tematiko smrti še vedno odrivamo na rob družbe. Na nek način se ne moremo pomiriti s tem, da je tudi smrt del življenja. Zakaj je po vašem mnenju tako? Zakaj se tovrstnim temam tako izogibamo?
To je globoko vprašanje, ki me na nek način ves čas spremlja. Skozi raziskovanje sebe in življenja opažam, da je ta tabu posledica tega, da se zelo težko soočamo sami s sabo. V zadnjih časih družba sicer zelo podpira raziskovanje sebe, svoje poti in svoje resnice, vendar gredo ljudje še vedno stežka v globine. Za to je namreč potrebnega veliko dela in 'brutalne iskrenosti' do sebe. Ko smo enkrat pripravljeni pogledati dovolj globoko vase, pridemo v stik s pristnostjo. Vse, kar ni naše, začne odpadati. Takrat vidimo našo osnovno esenco, kdo sploh smo. Šele takrat smo se zmožni soočiti tudi z vprašanji, vezanimi na življenje in smrt.
Slovensko društvo Hospic pri nas deluje že 27 let. To, da večina še vedno ne ve, s čim se naše društvo ukvarja, kaže na zelo močen tabu. Ljudje se s temi tematikami preprosto ne želijo soočiti. Močno je prisotno prepričanje, da če se bomo pogovarjali o smrti, je to znak, da smo depresivni, turobni in nezainteresirani živeti, čeprav je to daleč od resnice. Predstavniki Slovenskega društva Hospic in njegovi uporabniki trdimo, da s tem, ko se dotikamo teh tem, šele začutimo, kaj je življenje.
Ko sem začela te teme odpirati v domu starejših občanov, so mi starostniki povedali, da se ljudje ne bojijo toliko same smrti, ki je za mnoge samo trenutek ali nek prehod, kot tega, kaj bo pred njo (bolečina, trpljenje). To spet kaže na to, koliko smo se pripravljeni soočiti sami s sabo, s svojimi strahovi in ozadjem teh strahov. Kot vsi vemo, je strah velik, dokler si ga ne priznamo, pogledamo vanj. Ko to naredimo, pogosto izgubi svojo moč.
Medicina in družba običajno delata na tem, da se umirajočim na vsak način podaljša življenje, tudi ko to morda ni več smiselno in je v nasprotju z željami umirajočega. Po drugi strani je kakovost časa, ki tem ljudem še preostane, velikokrat zapostavljena.
Medicina je sicer naučena ohranjati življenje čim dlje, vendar se pri tem premalokrat vprašamo, kje je tista meja, ko ni več potrebno, da se življenje podaljšuje. Tudi svojci se običajno bolj ukvarjajo s tem, da je treba čim dlje ohraniti življenje, ker bodo imeli slabo vest, če umirajočemu tega ne bodo omogočili. Ampak če pogledamo z vidika umirajočih, bi jim bilo smiselno zagotoviti, da do konca živijo tako, kot si sami želijo. Spomnim se gospe, ki sem jo spremljala in je do smrti živela doma. Zanjo je bilo to zelo dragoceno. Omogočeno ji je bilo, da je imela do zadnjega trenutka polno življenje. To je veliko bolje, kot če nekoga zaradi naših strahov strpamo nekam, kjer lahko dobesedno umira na obroke.
V domu starostnikov sem spremljala gospoda, ki je imel v zadnjem letu življenja nekakšne privide. Skozi to, kar mi je razlagal, za kar je on mislil, da dejansko počne, se je videlo, kaj najbolj pogreša, kaj bi si želel početi. Enkrat mi je razlagal, da je šel v mesto in v eni ulici zagledal, da so 'kožuhali' (ličkali) koruzo. Pridružil se jim je. To so počeli cel dan, se pri tem pogovarjali in imeli lepo. Tako živo je razlagal o tem, da se je videlo, kako je užival v tem.
Ljudje se na koncu vračajo k preprostosti, v trenutke, za katere ni nujno, da so materialno zelo močni, so pa zanje posebni. Nekega gospoda, ki je ležal v postelji in ni smel več iz nje, sem vprašala, kaj si želi. Rekel je, da bi šel rad na balkon in gledal v nebo. Na koncu življenja se spet vračamo v to pristnost v sebi. Prepoznamo malenkosti, ki dajejo smisel življenju.
Se mi je pa zdelo res šokantno, kako se je neki gospod, ki je bil privatnik, še ko je umiral, zelo obremenjeval s prilivi, ki jih je prejel na svoj račun. Še v zadnjih dneh življenja si je želel imeti nadzor nad tem. Pri tem gre spet za težave pri spuščanju materialnega življenja, ne glede na to, da veš, da odhajaš.
PREBERITE ŠE --> Andreja Cilenšek: Ko človek odhaja, postaja to, kar je
Kaj je torej tisto največ, kar lahko ponudimo umirajočim, da bi se v zadnjih dneh, tednih, mesecih, ki so jim preostali, kar najbolje počutili?
Glede na svoje izkušnje menim, da je največ, kar jim lahko damo, to, da smo ob njih čim bolj mirni. Ne zaprti in hladni, ampak da v čim večji meri čutimo povezavo s svojim notranjim mirom. S tem dajemo umirajočim in njihovim svojcem občutek varnosti. Tako se lahko navežejo na prostor miru, ki ga držiš zanje. Če smo mirni, gledamo na vsako situacijo povsem drugače. Zaupamo temu, kar se bo zgodilo.
Ta usmeritev v podaljševanje življenja za vsako ceno lahko ustvari veliko trpljenja. Sama sem videla, da je lahko odhod tudi zelo lep. Neka gospa se je odločila, da si želi umreti, zato ni več jedla in pila. Odziv njene okolice je bil zelo buren, ampak gospa je bila s svojo odločitvijo povsem pomirjena. Potem je tudi mirno odšla.
Lahko z nami podelite kakšne bolj nenavadne želje, ki so jih umirajoči imeli?
Po mojih izkušnjah niti ni šlo za tako nenavadne želje. Se mi je pa zdelo res šokantno, kako se je neki gospod, ki je bil privatnik, še ko je umiral, zelo obremenjeval s prilivi, ki jih je prejel na svoj račun. Še v zadnjih dneh življenja si je želel imeti nadzor nad tem. Pri tem gre spet za težave pri spuščanju materialnega življenja, ne glede na to, da veš, da odhajaš. Sicer pa gre pogosto za neke preproste stvari. Neki drug gospod si je želel, da bi lahko šel še enkrat na sprehod. Starejši gospe, ki je bila nekoliko bolj poduhovljena in se je odločila, da ne bo več pila in jedla, so se zasvetile oči, ko sva se dogovorili, da ji bom prinesla knjigo duhovnega učitelja Osha. Bila je vsa vesela, ko sva se zmenili, da ji bom prebrala kakšen odlomek iz nje.
Spomnim se tudi gospoda, ki sem prinesla kavico vsakič, ko sem prišla. Res je užival v vsaki sekundi požirka, ki ga je naredil. Ko je počasi srkal tisto kavo, je bil najbolj srečen človek na svetu. Običajno sem mu prinesla dve do tri kave iz avtomata, ker niso bile tako močne. Potem ko se mu je stanje začelo slabšati in je začel mešati realnost in domišljijo, sem ga po tem, ko je spil eno kavo, vprašala, ali mu prinesem še drugo. Z zelo močnim glasom je odgovoril: »Ne, ne smem. Rekli so mi, da je to nevarno in da lahko od tega umrem.« Takrat je bil star 99 let. To me je res pretreslo. Razmišljala sem, kako se lahko tega sploh bojiš pri tej starosti. Prej mu je bilo najbolj sveto, da je spil tisto kavico. Je res potrebno, da nas strah tako nadvlada?
Kako ravnate s tistimi umirajočimi, ki niso pomirjeni s svojo smrtjo oz. imajo v zvezi s tem veliko strahov?
Zagotovo je to za nas večji izziv. Ko sem imela prvi tak primer, sem bila kar izgubljena. Res si želiš pomagati, ker veš, kako pomembno je, da se oseba sooči s tem in sprejme stanje, v katerem je, ker ji bo potem lažje. V Slovenskem društvu Hospic radi rečemo, da tako kot živimo, tudi umremo. Če nekdo živi v strahu, bo na podoben način odreagiral, ko pride čas pred smrtjo. Faza spuščanja je pri teh ljudeh daljša, zato je daljše tudi umiranje. Dobro je, če se lahko s človekom pogovoriš o teh temah, ne moreš pa tega početi na silo. Slovensko društvo Hospic zelo zagovarja stališče, da spoštuješ želje umirajočega; torej si lahko dovoliš te teme načeti le v tolikšni meri, kot je on pripravljen sprejeti. Lahko ga vprašaš, če ga je strah ali o čem razmišlja. Potem vidiš, kakšen je odziv.
Spremljala sem enega takega gospoda. Samo enkrat se mi je malo bolj odprl in začel razlagati, da je hodil v cerkev, čeprav to ni bila tema najinega pogovora. Ko so prišli njegovi svojci, sem opazila njegovo stisko. Če sem bila jaz tam, je imel občutek, da je smrt bližje. Rekel mi je, da ga spominjam na smrt. Torej je razmišljal o tej temi, ni pa si upal spregovoriti. Spet se mi je kot edini pravi pristop potrdilo to, da sem bila ob njem čim bolj mirna. S tem sem nekoliko pomirila tudi njega. Čeprav tega ni ubesedil, se je čutilo, da je imel v sebi ogromno strahov in zadržkov. Moja umirjenost mu je pomagala, da jih je začel počasi spuščati.
Vam umirajoči kdaj zaupajo tudi kakšna svoja obžalovanja, ki jih imajo, ko se ozrejo nazaj na svoje življenje? Katera so prevladujoča?
Predvsem zanimivo mi je opazovati starostnike, ko so živeli v času vojne, koliko jih je to zaznamovalo. Hodila sem h gospe, ki je bila zelo dementna. Vsakič, ko sem prišla, je govorila iste zgodbe o tem, kako se je skrivala pred vojsko, kako je pomagala deliti neke informacije, kako se je tam zaljubila v vojaka. Zdi se mi res fascinantno, kako močno je ljudi zaznamovalo to obdobje, kako tega ne morejo spustiti. Pogosto se vračajo v preteklost.
Enkrat sem spremljala gospoda, ki je bil velik poslovnež. Celo življenje je večino svojega časa posvečal poslu. Pred smrtjo je delal nekakšno življenjsko bilanco, kar se pri umirajočih pogosto dogaja. Velikokrat mi je razlagal o tem, kako je bil ves čas drugje, namesto da bi bil z družino.
Neki gospod je obžaloval, da ni imel razčiščenega odnosa s hčerko. Razmišljala sem, kako bi mu lahko pri tem pomagala, ker je hči zelo redko prihajala na obisk. Potem sva se dogovorila, da bova o tem pisala. Vzela sem papir in zapisovala stavke, ki mi jih je narekoval in bi jih povedal njej. Bil je že tako nebogljen, da so bili stavki bolj revni, je bil pa v zraku vseeno občutek, da se je nekaj v njem sprostilo. Čutilo se je, da jo je imel zelo rad, ampak nekako nista uspela ohraniti kvalitetnega odnosa.
Skozi take izpovedi začutiš, da se ljudje na koncu spet vračajo k tisti preprostosti življenja, k osnovam. Odnosi so zagotovo predmet obžalovanja, če so bili nerazčiščeni.
Ko nekdo nekoga izgubi, potrebuje predvsem osebo, ki ga posluša. Za žalujoče je zelo značilno, da morajo isto stvar povedati znova in znova, ker na tak način predelujejo. Pomembno je, da jim damo prostor, da jim pokažemo, da smo tam za njih, kolikor nas oni potrebujejo. Pogosto ni treba narediti veliko. Ne smemo dajati nasvetov in pametovati v smislu: »Saj vem, kako ti je.« ali «Čas naredi svoje.«
V enem od preteklih intervjujev ste povedali, da verjamete, da je prostor ob umirajočem ena najglobljih izkušenj, ki jih lahko doživimo. Lahko z nami delite kakšno tako izkušnjo, ki vas je močno čustveno pretresla ali prinesla pomembna življenjska spoznanja?
Težko nanizam konkretno zgodbo. Gre za prostor, ki ga jaz čutim v meditaciji. To je ta pristni, najgloblji del nas, ki ga marsikdo ne prepozna, če ne gre dovolj globoko. Ta prostor, ko si res v stiku s sabo, je eden najbolj pristnih, mirnih občutkov, kar jih lahko doživiš. Ko nekdo umira, se odpre sveti prostor, ko vse odpade. Ni več nobenih vlog in fasad. Takrat lahko zelo pristno čutiš sebe in tistega, ki umira. To je nekaj najbolj čudovitega, kar je možno doživeti. Če si seveda zmožen dati čustva toliko na stran, da to zaznaš.
Mogoče bi izpostavila izkušnjo z gospodom, ki se je zelo branil smrti. Njegovemu umiranju je bilo zanimivo prisostvovati. Človek bi pričakoval, da je ta sveti prostor prisoten samo takrat, ko odhaja nekdo, ki se je s svojim odhodom sprijaznil, ampak ni nujno. V vsakem primeru te tisti čas podpira pri odhajanju. Takrat sem ob njem zelo močno čutila, kako odhaja. Prisoten je bil nekakšen mir, ne glede na to, da je bil gospod drugače telesno zelo nemiren. Ko sem to zaznavala ob njem, sem bila del njegovega prostora. Taka izkušnja te zelo obogati. Z besedami sploh ne moreš opisati, kaj se je zgodilo. Si del nekega veličastnega trenutka odhajanja, ki ti da možnost, da tudi sebe močneje začutiš.
V Slovenskem društvu Hospic nudite oporo tudi žalujočim; torej tistim, ki so pred kratkim izgubili katerega od svojih bližnjih. Kot družba pogosto ne znamo na pravi način pristopiti do žalujočih in jim ponuditi take opore, kot jo potrebujejo. Kako jih lahko glede na vaše izkušnje najbolj podpremo v procesu žalovanja?
Pogosto ne vemo, kaj bi rekli, naredili, kakšna je tista prava mera, da žalujočega ne bi dodatno obremenjevali. Posledično se iz takih situacij velikokrat kar umaknemo. Tudi zato, ker se o teh temah raje ne pogovarjamo, ker bi s tem hkrati nagovorili tudi del v nas. Na površje lahko pride kaj, česar ne želimo videti.
Ko nekdo nekoga izgubi, potrebuje predvsem osebo, ki ga posluša. Za žalujoče je zelo značilno, da morajo isto stvar povedati znova in znova, ker na tak način predelujejo izgubo. Pomembno je, da jim damo prostor, da jim pokažemo, da smo tam zanje, kolikor nas oni potrebujejo. Pogosto ni treba narediti veliko. Ne smemo dajati nasvetov in pametovati v smislu: »Saj vem, kako ti je.« ali «Čas naredi svoje.« Seveda čas naredi svoje, ampak to žalujočemu takrat ne pomaga. On takrat žaluje in potrebuje tišino in podporo. Najslabše je, če take ljudi pustimo same, ker se potem počutijo zelo osamljene v svoji bolečini.
Ko je moja nekdanja soseda izgubila sina, je bila v hudi stiski. Zelo je žalovala. Kasneje mi je razlagala, da je v tistem času k njej prišla samo ena znanka. Rekla ji je: »Hvala Bogu, da si prišla k meni. Nihče drug si ne upa, jaz sem pa tako osamljena. To je bil pokazatelj, kako dragoceno je, da samo prideš k taki osebi in jo vprašaš: »Ali kaj potrebuješ? Ti lahko kako pomagam? Kako se počutiš?«
PREBERITE ŠE --> Matevž Pavčnik, prostovoljec v Hospicu: Premalo se zavedamo, da denarja ne moremo jesti
Enkrat smo imeli delavnico na neki gimnaziji. Tam je bilo tudi dekle, ki je izgubilo mamo. Skozi pogovor mi je zaupala, kako so se na to odzvali v šoli in kaj jo je pri tem najbolj motilo. To, da niso vsi učitelji pristopili do nje, da bi ji izrekli sožalje, jo je zelo bolelo. Včasih nam je težko izreči sožalje, vendar žalujočim to ogromno pomeni.
Rado se tudi zgodi, da po kakšnem mesecu ali dveh vsi pričakujemo, da je žalovanje že za njimi. Rečemo jim, da je zdaj minilo že toliko časa, da je treba iti naprej in gledati pozitivno. To njim ne pomaga, temveč jih potisne še globlje v bolečino. Zavedati se moramo, da se je takrat proces žalovanja zanje šele dobro začel. Šele takrat so začeli res doživljati to, da so sami. Žalujoči potrebujejo to, da so slišani in videni. Ne potrebujejo pametovanja in deljenja nasvetov, ampak samo to, da smo z njimi.
