Ničesar ni čutila, kot da je izven prostora in časa. Kot da ne obstaja. Čez čas je zaznala brnenje in šumenje v ušesih, pred oči so se ji prikazale slike tistega dne: mrtvaški oder, dokončno slovo njene mame. Nato so se kot po tekočem traku utrinjale še druge misli, se prepletale, porajale nove in nove. Z mislimi se je vračala v preteklost. Otroštvo, srednješolska leta, srečevanje mladih v domačem župnišču, študentska leta … Spomini so vreli na dan, marsikaterega je pospremil globok vzdih.
Dolgo časa je tako ležala. V zvoniku domače cerkve je ura odbila eno, nato dve, tri … Spanja ni bilo od nikoder. Gledala je v temo. Premlevala je: »Kaj zdaj? Kaj naj naredim? Če bom ostala doma, bom ostala za zmeraj.« Bojevala se je s svojo vestjo.
»Ni prav, če bom odšla. Kaj, če se oče ponovno zapije? Ravno nehal je piti …« Iskala je razloge za in proti … »Naj ga jaz rešujem? Naj prevzamem odgovornost za družino? Ne, ne zmorem. Ne, ne bom! Vse otroštvo sem doživljala stiske zaradi njegovega pitja. Vsi smo jih imeli … Pa saj trenutno ne pije več. Ozdravljen je! Kaj pa, če sedaj spet začne?! Kdo mi bo v oporo, kdo mi bo stal ob strani? Vsi so odšli: mama, prijateljica … In tudi … on … Tudi on je odšel.
