Noč, ko so umrle sanje (Onina zgodba 2023)

»Pojej rogljiček in popij čaj. Kdaj si nazadnje jedla?«

»Ne vem.«

Nekaj časa sva sedeli brez besed. Ko ostaneš čez noč sam, nepripravljen, ko te vsi tolažijo in izkazujejo usmiljenje, je včasih tišina najboljša terapija.

»Prezračila sem sobo in preoblekla posteljnino. Morda bi si potem malo odpočila.«

»Ja.«

Mehanično je pojedla rogljiček in popila čaj, kot nekaj, čemur se ne moreš izogniti in je najbolje storiti čim prej, da imaš potem mir.

»Grem, bom poskusila malo zadremati.«

V nedeljo sem med kuhanjem goveje juhe in čiščenjem solate dobila Tomažev klic: »Meta, pridi, prosim, očeta ni več. Prosim, pridi, mama je v šoku. Potrebuje te.«

»Kaj se je zgodilo?«