Praznični nasveti slovenske organizatorke dogodkov: Bolj kot okraski, je pomembno to
Celjanka Ivana Ristić že skoraj dvajset let knežje mesto bogati z butičnimi dogodki, ki obiskovalce popeljejo v nepozabne svetove.
Od organizacije kulinaričnih razvajanj, ustvarjalnih delavnic in kulturnih dogodkov do okrasitve ulic in izložb, Ivana, ki deluje pod imenom IR Doživetja trdno verjame, da so mesta veliko več kot kraji, kamor ljudje pridejo le na delo, ampak bi morala znova postati iskriva in polna kotičkov, kjer se odvijajo druženja in koder je živahnost doma.
Z organizacijo butičnih dogodkov se ukvarjate že dve desetletji? Kako ste se znašli v tem poklicu? Je bilo v Sloveniji in pa predvsem v Celju, kjer je dogajanje zadnja desetletja počasi izumiralo, težko najti stranke in projekte?
Moji začetki v svetu organizacije dogodkov segajo v leto 2004, ko sem delala v takratnem Mladinskem centru Celje, kjer sem kot »deklica za vse« pokrivala različna področja in imela priložnost spoznati veliko stvari. To mi je dalo samozavest, da sem nato zbrala pogum in samostojno organizirala prvo multimedijsko kulinarično razstavo v Sloveniji, ki je bila prelomni trenutek v moji karieri. Odzivi so bili dobri, ljudje so bili navdušeni in to me je spodbudilo, da stopim na svojo pot.
Ko zdaj gledam nazaj, se mi zdi, da mi je bilo na začetku celo lažje, saj sem takrat orala ledino in bila ena prvih, ki se je ukvarjala z organizacijo dogodkov, na tem področju še ni bilo veliko konkurence. Zdaj je drugače. Veliko več ljudi vidi potencial v tem poklicu, trg je bolj zasičen in je zato težje izstopati. V bistvu moraš biti nenehno korak pred samim seboj.
Je pa tudi Celje zelo posebno v svoji mentaliteti. Tu ni lahko vztrajati, saj se zaradi majhnosti mesta več ljudi pozna med seboj, zato je občutiti več zavisti, ki ljudi zavira pri tem, da bi podprli drug drugega. Počasi se prebuja zavest, a ima mesto še veliko neizkoriščenega potenciala, da bi resnično zaživelo. Prebivalci namreč potrebujejo življenjski utrip tudi izven službenih obveznosti.
Organizirali ste že dogodke za znana slovenska podjetja, lotevate pa se tudi bolj butičnih doživetij, kot so ustvarjalne delavnice, umetniški in modni sejmi ter ženska druženja, ki jih pod imenom Kreativni market(ing) snujeta skupaj z oblikovalko pokrival Špelo Strašek. Česa se najraje lotevate?
Res sem imela priložnost delati že z nekaj znanimi imeni. Trgovinica Hajdi mi je zaupala okraševanje svoje izložbe, ustvarila pa sem tudi vizualno podobo ob otvoritvi njihove ljubljanske poslovalnice. Vsakič znova se veselim butičnih dogodkov z naravno kozmetiko Natcosmetics. Pa trgovinica Sisley v Celju, nad katero sem navdušena že od srednješolskih let, je sodelovala z mano. Predvsem pa moji kreativnosti zaupajo v Tehnoparku Celje, kjer se zavedajo, kako pomembno vlogo imata dekoracija in detajli in so jih zaradi tega opazili tudi na Hrvaškem.
Kar se tiče platforme Kreativni market(ing), pa sva se je s Špelo Strašek domislili, ker sva želeli povezati stil in okus. Spoznali sva se zaradi Špelinih pokrival, saj sama obožujem tovrstne modne kose, odkar vem zase, in hitro začutili, da naju povezujeta drugačnost in gostoljubnost. Oboje je najino vodilo, ko ustvarjava delavnice, okrogle mize in modne sejme za širšo javnost. Želiva povezati ljudi in spodbujati druženja.
Ko sem začela organizirati kulinarične dogodke, za katere so bile navdih jugoslovanske »gozbe« – to so druženja ljudi za veliko obloženo mizo, nekaj, s čimer sem zrasla v moji družini – sem naletela na članek Mance Košir, ki je dejala: »Doma naj diši, diši po slastnih jedeh, tega spomina nikoli nihče ne pozabi.« Še danes se držim te misli.
Na kateri projekt pa ste doslej najbolj ponosni?
Kar nekaj jih je, a morda bi izpostavila svoje samostojne kulinarične razstave.
Z Zavodom Celeia že kar nekaj let sodelujete tudi pri praznični okrasitvi Celja. Katero ulico so vam zaupali letos in kakšne ideje bi radi uresničili? Nam lahko zaupate, kaj bo presenetilo decembrske obiskovalce Celja?
Z Zavodom Celeia sem pred leti začela sodelovati prav s prazničnim projektom Snežna hiška in od takrat smo skupaj nanizali že kar nekaj lepih zgodb. Letos bom že tretjič praznično okrasila Lilekovo in Gubčevo ulico. Priznam, imam precej velike ideje in želje glede tega projekta, saj sta ti dve ulici prenovljeni in zelo pravljični, a žal še vedno premalo obiskani in premalo živahni. To bi rada spremenila, zato želim pritegniti obiskovalce z vizualnimi elementi, ki imajo »wow« efekt, pa tudi z dobro glasbo in slastno ponudbo. Rada bi, da jih že sprehod po okrašeni ulici spravi v dobro voljo in jim nariše nasmeh na obraz.
Kako pa se soočate s finančnimi omejitvami pri projektih okrasitve ulic ali izložb? Verjetno vsak ustvarjalec pozna dilemo, ko mora svoje ideje prilagoditi budžetu. Kakšne materiale uporabljate za okraševanje in ali za vse poskrbite sami ali vam kdo pomaga pri realizaciji?
Ideje se v meni vrtinčijo ves čas. Še preden dobim naročnika, že razmišljam, kaj vse bi rada ustvarila, sanjarim o praznih prostorih in izložbah. Nato se pojavi naročnik in njegove želje. Dekor ni pinterest in instagram, je mnogo več. Pomembno je znati stvar umestiti, izpostaviti, začutiti naročnikovo potrebo, pa tudi iz vizualne podobe sestaviti finančno konstrukcijo. To lahko pomeni, da se moramo potem prilagoditi zmožnostim, a vodilo, ki se ga držim že od svojega začetka, ostaja enako – ustvarjati nepozabna doživetja.
Materiale za okrasitev iščem povsod, sem pa zaradi nepredvidljivih vremenskih razmer vedno pozorna na to, da niso zgolj za enkratno uporabo, ampak da jih lahko tudi preoblikujemo in uporabimo za nove projekte. Pri izvedbi pa mi seveda pomaga ekipa zunanjih izvajalcev, ki jim zaupam.
PREBERITE ŠE -> Takšni naj bodo adventni venčki (nasveti slovenskih cvetličarskih mojstric)
Omenili ste, da ste okrasili že nekaj izložb trgovin, kar predvidevam, da je danes vse bolj redkost. Sanjske zastekljene razstave so bile nekoč glavni način, da so trgovine v svojo notranjost zvabile kupce in jih tako spodbudile k nakupu, a v prevladi spletne prodaje se zdi, da fizične trgovine izgubljajo svoj čar. Vsaj pri nas v Sloveniji (in Celje je dober primer tega) jih veliko zapira svoja vrata in se jih le še malo trudi z izložbami pričarati magijo, kot to še vedno počnejo prestižne veleblagovnice v svetovnih prestolnicah, kot so Pariz, London, Milano in New York. Kaj si o vsem skupaj mislite vi?
Močno si želim, da se ta kultura vrne med ljudi. Pa ne samo zato, da bi več kupovali, ampak predvsem zato, ker se šele preko opazovanja v ljudeh rojevajo nove ideje. Zato menim, da znamke, ki dajejo poudarek na fizično prisotnost, na izložbe, imajo prihodnost. Spletna trgovina nam bo vzela to, česar se jaz osebno najbolj bojim – družabnost, toplino, občudovanje, druženje, pogovore ...
Celje je zelo dober primer tega, da je v mestu vse preveč zaprtih vrat in praznih prostorov brez duše. Na papirju oziroma po spletu se dogajajo stvari, prostori pa samevajo. A prostori, stavbe v mestu imajo svojo dušo, zgodovino, zgodbe, ki so se v preteklosti zgodile in sedaj čakajo na nova poglavja. Moje vodilo in ideje prihajajo iz velikih prestolnic, a hkrati tudi iz majhnih italijanskih mestec, kjer je vse živahno in privlačno očem. Če pri nas praznim hišam ne bomo dali življenja, se vrvež in ljudje ne bodo vrnili.
Med vašimi naročniki pa so tudi navadni ljudje, ki vas najamejo, da jim okrasite dom za praznike ali rojstnodnevna slavja. Kdaj prejmete največ tovrstnih naročil in kako se to delo razlikuje od načrtovanja komercialnih dogodkov?
Veseli december oziroma že cel november je namenjen večjim naročnikom, saj večji dogodki za seboj potegnejo več priprav in dela. Se pa kljub temu najbolj veselim klica, vrste »Na večerjo dobim krasne goste, jaz bom kuhala, ti pa mi boš postavila praznično mizo, lahko?« Takšna naročila me najbolj osrečijo, še bolj, če gre za presenečenja, kjer mi stranka zaupa organizacijo od A do Ž. Od komercialnih projektov se razlikujejo predvsem v tem, da lahko vanje dam več sebe, medtem ko se je pri javnih dogodkih potrebno prilagoditi željam širše publike, a me oboje izpolnjuje. Dokaz, da so ljudje zadovoljni in da delam prav, pa je tudi dejstvo, da sem s projekti zasedena že za prihodnje leto.
Veseli december je pred vrati, trgovine so že polne božične dekoracije. Bi nam lahko ponudili nekaj smernic, kakšen praznični okras je aktualen letos?
Ah, trgovine so te, ki nam s svojo (pre)hitro ponudbo kradejo veselje, pričakovanja in radost. Vsekakor bo tudi letošnji december zaznamovan s klasično rdečo in zeleno. Mene osebno privlači skandinavski stil, saj Skandinavci kljub mrazu znajo ustvariti toplino v domu. Pred skoraj petimi leti sva s prijateljico obiskali Kopenhagen in med sprehodom po naselju hiš občudovali, kako razsvetlijo domove in velika božična drevesa okrasijo z drobnimi okraski, ki imajo vsak svojo zgodbo. Sama decembra prisegam na toplino in domačnost. Ni nam treba pretiravati z okraski, ampak je bolj pomembno, da napolnimo dom s prijatelji in družino.
Imate kakšne trike za okraševanje, ki nam lahko v tem času pridejo prav? Kako lahko na preprost način ustvarimo praznično vzdušje?
Preprostost je prava beseda. Že lep enostaven prt (lahko je tudi z vezenino v stilu naših babic, ki je letos spet zelo modna), velika bela vaza, v katero postavimo vejico iglavca ter nanjo zavežemo rdečo pentljo (znak ljubezni in upanja), nekaj svečk in sladica lahko pričarajo čudovito praznično mizo. Ko sem začela organizirati kulinarične dogodke, za katere so bile navdih jugoslovanske »gozbe« – to so druženja ljudi za veliko obloženo mizo, nekaj, s čimer sem zrasla v moji družini – sem naletela na članek Mance Košir, ki je dejala: »Doma naj diši, diši po slastnih jedeh, tega spomina nikoli nihče ne pozabi.« Še danes se držim te misli.
Pravijo, da je kovačeva kobila bosa, a verjamem, da je vaš dom videti tako ljubko kot dogodki, ki jih organizirate. Kako ga boste ali pa ste ga morda že okrasili za prihajajoče praznike?
To s kovačevo kobilo drži kot pribito. Imam namreč dva majhna otroka in pred dvema letoma sem bila tako obremenjena z delom, da sem preprosto izgubila sebe in na koncu mi ni uspelo decembrsko okrasiti našega doma. Vendar to, ko mi čas dopušča, res počnem z velikim veseljem in rada razvajam svoje goste. Takrat poskrbim, da kuhinja diši po dobrotah, da je miza vedno pripravljena za nenapovedane obiske in da smrekica vsako leto dobi novo podobo. Ob krašenju se z domačimi pogovarjamo o decembrskih dobrih možeh, dobroti, sreči. Moj december je popoln, če mi ob druženju s prijatelji in družino uspe obiskati še gledališča in idilična mala mesteca.
