Partner sovraži mojo družino in mi omejuje stike z njo
Sem v težkem položaju. S fantom hodiva šest let in on bi se rad poročil. Zelo ga imam rada, toda imam pomisleke, zlasti zaradi njegovega vedenja. Med nama je skoraj deset let razlike. Jaz še študiram, ona pa je že zaposlen.
Pri njem me moti nekaj resnih stvari. Sovraži mojo družino, ker meni, da mi starši ne nudijo dovolj finančne pomoči oziroma ne toliko, kot so mu je njegovi. Zato noče, da bi najini otroci (ko jih bova imela) kadar koli imeli stike z njimi.
Ko je moja mama nenadoma zbolela za covidom-19 in je bila hospitalizirana, sem želela konec tedna preživeti ob njej. On pa je takrat že načrtoval vikend izlet z mano. Postavil mi je ultimat: ali on in najina zveza ali moja mama. Bilo je nezaslišano. Odločila sem se, da obiščem mamo. Naslednji konec tedna, ko sem »morala« priti k njemu, je imel silen izbruh jeze. Spravil me je v jok.
Poleg tega ima veliko potrebo po nadzoru. Vse mora biti po njegovo. On se bo odločil, kje bova živela. On izbere restavracijo, on odloči, kam bova šla konec tedna. Včasih izbruhne med vožnjo v avtomobilu. Vpije nad drugimi vozniki in vozi skrajno agresivno. To me zelo prestraši in ko ga prosim, naj neha, začne vpiti še name. Groza!
Nikoli me ni udaril, toda ko ga popade jeza, se ga bojim in kar otrpnem. Toda, zna biti tudi zelo prijazen, nežen in ljubeč. Zna skuhati odlično kosilo in imava veliko skupnih interesov. Skupaj se rekreirava, se crkljava pred televizijo, se zanimava za novosti in obiskujeva tečaje. V službi je zelo uspešen in nisem še videla tako pametnega in motiviranega človeka. Veliko se pogovarjava o moji bodoči karieri in odprl mi je oči v marsikaterem pogledu.
Težko si predstavljam življenje brez njega in sanjam o najinem bodočem domu. Vse svoje odraslo življenje sem preživela z njim in zdi se mi skoraj nepredstavljivo, da bi ga zapustila. Toda zadnje čase se ob njem res ne počutim varno. Vsak trenutek se me lahko odkriža ali me globoko poniža. Ko sem mu v prepiru zabrusila, da ga bom zapustila, mi je pokazal na vrata in še zagrozil, da mu bom v tem primeru morala vrniti ves denar, ki ga je porabil za naju.
Kadar se skregava, vedno obvelja njegova in pri tem ne izbira besed. Pogosto se počutim ponižano in osramočeno. Napovedal je tudi, da bova po poroki imela skupni denar. Temu ne nasprotujem, toda bojim se, da bo hotel imeti popoln nadzor nad najinimi financami.
Še enkrat, zelo ga imam rada, a bojim se skupne prihodnosti. Kaj mi svetujete?
Bralka
Zaupajte svoji intuiciji, prisluhnite pa tudi psihološki teoriji
Odgovarja:
Samo Babuder
Psihoanalitični psihoterapevt.
Za brezplačen nasvet nam pišite na info@onaplus.si
Pritrjujem vaši ugotovitvi, da ste v težkem položaju: vleče vas k moškemu, ki ne samo da zna biti prijazen, nežen in ljubeč, ampak vam s svojimi kompetencami daje občutek, da bo znal poskrbeti za vas; na drugi strani pa se bojite, da se boste izgubili v njegovem svetu popolnega nadzora, kjer boste izgubili svojo individualnost in vam bodo dovoljene le stvari, ki jih bo on odobril, in samo v obsegu, ki si ga bo sam zamislil.
Socialna psihologija kot znanstvena disciplina izpostavlja dva ključna koncepta: težnjo po bližini in navezanosti na eni strani ter težnjo po distanci, separaciji in avtonomiji na drugi. Naša identiteta in osebnost se porajata v nenehnem dialektičnem procesu med tema dvema težnjama.
Če boste popustili udobju, ki ga ponujata bližina in navezanost, pričakujte, da boste trpeli, ko vas bodo gnale notranje težnje k svobodi, neodvisnosti in samouresničitvi, kajti takrat boste naleteli na nepremostljive meje, ki vam jih bo postavil partner. Frustracije, ki jih boste ob tem doživljali, utegnejo biti tako velike, da se boste bridko kesali, da ste popustili njegovemu šarmu in zahtevam. In morda bo za vas takrat prepozno.
Rezultat omenjenega dialektičnega procesa, ki ga poimenujemo tudi proces separacije in individuacije, je, da se osebek nazadnje loči od svojega skrbnika – tako kot se mora otrok ločiti od svoje matere, ki jo neizmerno ljubi – in zaživi svobodno, samostojno in odgovorno življenje.
Zdi se mi, da ste se zataknili v tem procesu, a vam intuicija pravi, da morate narediti korak naprej in se osvoboditi verig, s katerimi vas fant privezuje nase – tako kot se otrok nekoč loči od toplega gnezda, na katero ga vežejo mnoge spone, in se nikoli več ne vrne vanj. Vez je pretrgana, a hkrati se odpre nov svet, z nešteto možnosti in vabljivih priložnosti. Tam si otrok poišče mesto zase, običajno s partnerjem, s katerim si v medsebojnem spoštovanju in sodelovanju, svobodno ter enakopravno, delita tako bremena kot veselje, lepoto in srečo.
