Nečakinji sem posodila stanovanje in avto, zdaj, ko ju potrebujem, mi ju noče vrniti
Pozdravljeni,
stara sem 70 let in že vse življenje me spremlja nesreča v ljubezni. Nikoli se nisem poročila, večino svojega življenja sem posvetila karieri, ker enostavno z nobenim moškim nisem začutila tiste »prave« ljubezni, da bi si ustvarila družino in dom.
Vse se je spremenilo pred kratkim. Ne vem, ali sem se preprosto sprostila ali je bilo morda odločilno to, da sem spoznala, da se le enkrat živi, ampak zaljubila sem se.
Vendar imam zdaj veliko težavo. Pred leti sem nečakinji (sestrini hčerki) ponudila svoj avto in stanovanje v Ljubljani. Ona je takrat ravno začenjala s študijem v Ljubljani in zdelo se mi je, da oboje potrebuje bolj kot jaz, ki sem že v pokoju. Tako avto kot stanovanje bi mi zdaj prišla še kako prav, ker moj novi partner, prvi moški, v katerega sem se zares zaljubila, živi v Ljubljani. A moja nečakinja je zdaj pokazala zobe, pravi, da je stanovanje njeno, da sem ji ga dala, in se noče preseliti.
Prosim vas za nasvet. Kaj lahko storim, da bodo na koncu vsi zadovoljni?
Bralka
Odločno se postavite zase
Pozdravljeni,
hvala za vaše pismo. Situacija, v kateri ste se znašli, je zapletena. Niste napisali, ali ste nečakinji stanovanje in avto podarili z darilno pogodbo ali je šlo za ustni dogovor o posojilu ali morda kaj drugega. V vsakem primeru menim, da bi vam glede lastništva najbolje svetoval pravni strokovnjak. Kar se tiče dobrih družinskih odnosov, pa vam lahko ponudim svoje mnenje.
Lepo in spodbudno je prebrati zgodbe ljudi, ki se zaljubijo, čeprav so že davno obupali nad ljubeznijo. Kar se vam je zgodilo, je vredno pohvale, zlasti del, kjer opisujete, da ste spoznali, da je življenje eno samo. V vas se je očitno zgodil premik in osebna identiteta, ki ste jo gradili skozi vsa leta, se je spremenila. Prej ste zaradi razočaranj na prvo mesto postavljali kariero, odkar ste se zaljubili, pa so vaša prioriteta postali odnosi, ki nas res lahko izpopolnijo bolj kot katerakoli materialna dobrina.
To je povsem normalno, osebno identiteto ustvarjamo in spreminjamo vse svoje življenje. A čeprav ste spremembo vi že ponotranjili, je očitno še ni sprejela vaša okolica. To niti ni tako nepričakovano, v vas se je zgodil velik premik, in svetujem vam, da daste čas, da vaši bližnji sprejmejo vaš novi pogled na življenje. Pri tem pa jim lahko pomagate tako, da čim bolj jasno in vztrajno komunicirate svoje občutke. Vašim bližnjim dajte vedeti, kaj vas osrečuje, in jim razložite, kako nameravate živeti svoje življenje.
Bodite odločni v svojih odločitvah in se ne pustite prepričati v nasprotno, kot to, kar čutite in v kar verjamete globoko v sebi. Zgodi se namreč lahko, da bodo vaši bližnji sprva zavračali spremembe, ki so se zgodile v vas, in pričakovali, da se bodo stvari vrnile v stare tirnice, še posebno zato, ker so vaše pretekle vrednote, da stanovanje in avto poklonite svoji nečakinji, zanje bile ugodnejše.
Vendar pa je prav, da se v luči osebne rasti, ki se vam je zgodila, znate postaviti zase na vseh področjih, zato vam svetujem, da spora glede stanovanja in vozila ne pometete kar pod preprogo in se ne pustite manipulirati. Vsekakor v pogovor vključite vašo sestro, če tega še niste storili, kot mati nečakinje bi morala vedeti, kaj se dogaja. Morda se lahko dogovorite za začasno souporabo obojega, da se bo nečakinja laže osamosvojila. Svetujem vam potrpežljivost in prijaznost v dialogu, če ne bo šlo zlepa, pa razmislite o vključitvi pravne osebe. Srečno!
