Da resnično grozne reči, ki se dogajajo okoli nas, ostajajo neopažene. Oziroma da glede njih obstaja popolna javna indiferenca. Da nikogar ne zanimajo. Vsaj ne do te mere, da bi prišlo do kakšnih javnih aktivnosti. Ali pobud. Do javnih debat. Ali celo javnih pritiskov. Do javnih zahtev, da naj se očitne zlorabe razrešijo skladno s pravili in splošno sprejetimi minimalnimi moralno etičnimi standardi. Ki veljajo za vse. In ki jih ni dopustno zlorabljati.
Zdi se, kakor da nikomur več ni kaj prida mar za tovrstne standarde in aktivnosti, ki bi javno razpoznane kršilce teh standardov izpostavili javni odgovornosti. Ne. Kakor da se uresničuje modrost nekega mojega univerzitetnega kolega, da sta morala in etika za otroke. Da je treba odrasti. In da v odraslem življenju zmagajo tisti najbolj pokvarjeni. Kot v Igri prestolov.
Kar je morda celo res. A obstaja razlika med situacijo, v kateri se zmagovanje najbolj pokvarjenih postavlja pod vprašaj. Preizprašuje. Celo obsoja. In stanjem, ko se tovrstne zmagovalce vidi že skoraj kot heroje. Če ne kot heroje, pa vsaj kot ljudi, ki se jih ceni. Občuduje. In zato tudi posnema. Kot sprejemljive vzore torej. Kot ljudi, ki se jih občuduje zaradi njihove spretnosti igrati družbeno igro v svojo korist na način, da jim ni niti najmanj mar za to, koga vse morajo na poti do svojih ciljev uničiti. Tako. Ali drugače. Zgaziti. Onemogočiti. In kar je še tovrstnih aktivnosti, ki očitno postajajo vse bolj sprejemljive.
Obstaja seveda tudi pesimistični scenarij Rupnikove zgodbe. Da se Rupniku tudi na sodišču krivde ne bo dokazalo. Iz sodne dvorane bo, čeprav krivec, odkorakal kot zmagovalec. Osmešile pa se bodo redovnice. Ne pa Rupnik. Model tovrstnega poteka sodnih dogodkov: primer odrezana roka.
Zdi se, da smo kot družba pristali v tem drugem stanju. V stanju, kjer so moralno nesprejemljiva dejanja postala sprejemljiva. Celo normalna. In kjer s(m)o čudaki tisti, ki si še drznemo protestirati zoper takšno stanje. Zoper socialno nagrajevanje tovrstnih sprijencev. Ki, pardon, niso sprijenci. Ampak občudovanja vredni posamezniki, ki vedo, kako z vsemi sredstvi priti do tistega, kar hočejo. Tudi preko trupel. Če je treba. In treba je.
Naj navedem le dve ilustraciji v prid te teze. Prvi je primer patra Rupnika. Ki se mu po obtožbah o spolnih zlorabah mladih redovnic seveda ni zgodilo nič. No, nekateri bodo rekli, da je bil kaznovan. Saj so ga izključili iz jezuitov. Kar je res. A je res tudi, da, kolikor vemo, njegovo podjetje za izdelavo mozaikov deluje naprej. Pater Marko za svoje mozaike še naprej mastno služi. Poleg tega pa je spolno zlorabljanje redovnic preživel tudi sicer brez večjih prask. Škof Bizjak ga je, kolikor je bilo mogoče, na skrivaj sprejel v koprsko škofijo. In ga, za nagrado, celo inkardiniral.
PREBERITE ŠE -> Desa Muck: Rupnikovi grehi ali mračna perverznost celibata
Ta dih jemajoča predrznost je bila utemeljena z dejstvom, da so obtožbe zoper Rupnika zastarale. Da mu zato sodišče ni moglo dokazati krivde. Da zato posledično zoper njega ni bila izrečena nobena kazen. In da ima zato kot nekaznovan vse pravice, ki nekaznovanim v katoliški cerkvi gredo. Škof je torej ravnal po birokratski logiki, ki jo je sparil s sodno logiko in iz obojega povlekel sklep, da Rupnik ni kriv.
Ta na videz korektna in sodno pravilna logika pa je – to vemo vsi – neposredno javno zasmehovanje minimalnih moralnih in etičnih standardov. Standardov, ki jih pridiga tudi katoliška cerkev. A cerkve to očitno ne moti. Dejanja so zastarana. Rupnik ni kriv. Ker ni kriv, ima vse pravice. Enako kot nekdo, ki ni nikoli spolno zlorabljal redovnic.
Ta v nebo vpijoč cinizem pa je očitno takšnih razsežnosti, da je vanj moral poseči celo sam papež ...
