Predvsem zato, ker še vedno ne morem oprostiti državi, da mu je dala Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Do takrat je čisto premalo naredil, da bi bil upravičen do nje, morda celo do navadne ne. Estetski okus posameznika je njegova osebna stvar, popolnoma vseeno je, kaj ljudje obešajo po svojih stenah, glavno, da je všeč njim samim. Tako tudi pri umetnostnih kritikih odloča njihov intimni čut za lepoto, pa naj se še tako izgovarjajo na stroko. Zato menim, da kritika ni bila nikoli v zgodovini zveličavno merilo za vrednotenje katerekoli zvrsti umetnosti, saj gre večinoma za individualen vtis ali pa za snobovsko šopirjenje s strokovnostjo. Glavno merilo sta čas, in nezavedno v nas, ki v videnem, slišanem ali prebranem nekaj prepozna.
Morda se je nekoliko lažje vzdržati v izolaciji samostanov, toda videli smo, kako se je uboga nuna zatreskala v p. Rupnika. Vsak, ki je kdaj ljubil in umiral zaradi spolne privlačnosti do nekoga, jo razume. Težko pa smo na strani patra, ki je to nedolžno zaljubljenost izkoristil, čeprav se je tudi sam spopadal z demoni skušnjave.
Tisto, kar sem doslej videla od p. Rupnika, sem doživela kot kič, brez osnovnega znanja anatomije in perspektive. Ima pa igriv občutek za igranje z razkošnimi barvami, kar je vsekakor všečno očem. Kljub temu da nisem ne vem kakšna poznavalka, ostaja dejstvo, da je pred davnimi leti čisto premalo pokazal za veliko Prešernovo in da je dejansko šlo za politično odločitev.
