Urban Magušar: V beli svetlobi sem videl pokojno mamo, ki mi je rekla: "Pridi!"

Urban Magušar se je veliko posvečal izobraževalnemu delu in tako pripomogel k višji kakovosti lončarske ponudbe pri nas. Za seboj ima burno življenjsko pot. Pred šestnajstimi leti so mu diagnosticirali parkinsonovo bolezen, ki je močno vplivala na njegovo telesno in duševno zdravje. O svojih vzponih in padcih govori neposredno, razorožujoče iskreno in pronicljivo.

Kakšni ste bili kot otrok?

Zelo občutljiv. Nihal sem v razpoloženju, nisem dokončal stvari, težko sem se vključil med vrstnike. Počutil sem se samega in zapuščenega. Pri 15 letih sem šel v Amsterdam in tam ostal tri mesece, a starša skoraj nista opazila, da me ni. Danes to težko razumem, takrat pa je bilo precej normalno. Bila sta preveč zaposlena sama s sabo. Zgodaj sem začel hoditi po zabavah, veliko je bilo alkohola in tudi droge. Tako sem se iskal. Seveda pa so se z zasvojenostjo problemi večali.