Njen prvenec, z Rožančevo nagrado ovenčana zbirka esejev Krošnja z neznanimi sadeži, prepleta njene osebne spomine z dognanji, mislimi, poezijo in prozo različnih mislecev.
Pogovor z njo je umirjen, spoštljiv, vsaka beseda je premišljena. Deluje kot opomnik, da se v svetu, kjer v nas vse kriči, velja tudi ustaviti in prisluhniti.
Rekli ste, da esejev niste pisali z namenom, da bodo kdaj postali knjiga, kajne? A knjiga je nastala in bila tudi nagrajena.
Ja, čeprav, če sem iskrena, sem gotovo kdaj pomislila na to, da bi postali knjiga. In ko je bilo nekaj esejev objavljenih, mi je to tudi že kdo rekel. Ko sem bila povabljena v Mladinsko knjigo, imela sem ta privilegij in sem zanj hvaležna, sem napisala še dva eseja z mislijo, da bo to postalo knjiga. Ko se je vse sestavilo, sem videla, da to je knjiga.
Kaj vam o njej pravijo bralci?
Neka mlada ženska mi je rekla, da se ji je, ko jo je zvečer brala, zdelo, da sedim ob njej na postelji in ji jo berem. No, sicer jo poznam in ona mene, a kompliment je bil lep. Zelo vesela sem bila odzivov knjižnic in uvrstitve v kategorijo dobra knjiga. Če objaviš knjigo, želiš, da je dobra, saj niso vse. Razveselila sem se tudi odziva gospe, za katero se je izkazalo, da vodi v knjižnici v Kranjski Gori bralni krožek; rekla je, da je to knjiga, v kateri je vsaka beseda premišljena.
Pravite, da ne želite pisati o sebi. Je to v svetu, v katerem je pogosto v ospredju miselnost »jaz, jaz in jaz« in so že skoraj vse naše fotografije obrnjene k sebi, ker delamo selfije, drzno? Posebno?
Vse življenje opažam naraščanje potiskanja sebe v prvi plan. Naša generacija je ...
