Slovenka z idejo o bolnišnični knjižnici: S polic v UKC najpogosteje izginejo te knjige

Knjiga je odličen obliž, si je dejala, in zato bo ljudem med čakanjem na obravnavo pri zdravniku ponudila v branje knjige.

V štirih letih je s knjižnicami opremila veliko bolnišnic, odzivi so odlični, njena predanost branju je občudovanja vredna. Ljudje jih prebirajo, lahko odnesejo domov in jih potem seveda vrnejo ali pač podarijo.

Ambasadorka branja svoj program razširja z otroškimi igračami, družabnimi igrami, pletenjem, z vsem, kar pomaga človeku. A njena prva ljubezen so knjige. In njena bolnišnična knjižnica je edini primer v Evropi.

Na začetku svoje poklicne kariere, ko ste še delali na sprejemnem oddelku urgence v UKC Ljubljana, ste opazovali pacientke in paciente v čakalnici. Kaj ste ugotovili?

Zelo rada sem delala v sprejemni pisarni, rada delam z ljudmi, najraje s starejšimi, in med delom sem jih opazovala, kaj počnejo, medtem ko čakajo na sprejem. Velikokrat so prišli brez vsega, brez polnilnika za telefon, brez knjige, brez česarkoli. Dolgočasili so se, nekateri z brskanjem po telefonu ali tablici, in pomislila sem, da bi ljudem lahko ponudili v branje knjige in zanje ustvarili bolnišnično knjižnico. Sem velika ljubiteljica knjig in kamorkoli grem, je z mano praviloma vedno kakšna.

Če prav razumem, ste pred štirimi leti, tik pred izbruhom covida, vzpostavili prvo knjižnico, kar je seveda navdušujoče. Začudil me je negativni odziv nekaterih, češ da knjige ne sodijo v bolnišnice, ker so nosilke virusov. Kaj takšnim odgovarjate?

Takšna mnenja me niti ne ganejo. Kolikor vem, se je zgražal en sam posameznik, in še to zdravnik, ki je objavil sliko na twitterju. Prebirala sem komentarje pod njegovo objavo in ljudje so se odzivali pozitivno ter sprejeli knjižnico. Knjige, ki jih dobimo v donacijo, vedno izoliram vsaj za dva tedna. Vsakodnevno urejam knjižnico, čistim knjige, na vsaki polički je na voljo tudi razkužilo; trudim se, da bi bile čim manj okužene z virusi.

Kakšno ime nosi tema vaše diplomske naloge?

(smeh) Vedela se, da me boste to vprašali. Tema diplomske naloge je učinek branja knjig na paciente med čakanjem na zdravstveno obravnavo na urgenci Kliničnega centra v Ljubljani.

Hja, se mi je zdelo malo zapleteno, zato sem priročno skrajšala kar v knjižnica. Katero pomembno sporočilo nosi epilog vašega dela?

Da je branje dobro za vse. Sploh če si v stiski, če moraš premostiti čas v čakalnici, je knjiga odlična podpornica, vedno dobrodošla prijateljica. In ja, knjiga je darilo z namenom.

Barbara Miklošič, foto: Jože Suhadolnik

Vaš delovni dan se začne s pospravljanjem in urejanjem knjig, kar počnete že štiri leta, vse odkar je projekt zaživel. Medtem zagotovo srečujete tudi pacientke in paciente; nam lahko zaupate, kaj vam povedo? Imate kakšno dobro anekdoto?

Večinoma so pohvale, zahvale, prošnje, ali lahko prinesejo svoje knjige. Pohval, anekdot imam veliko, predvsem iz odzivov na družbenih omrežjih. Pred časom sem v zgodnjih jutranjih urah pred knjižnico srečala gospo in dejala mi je: »Veste, ne zdravnik, vaša knjižnica mi je rešila življenje, ker sem štiri ure prebirala roman in pozabila, da sem tukaj, da čakam na izvid.«

Pravite, da je knjiga obliž na rano in da je čakanje morda zato malce lažje. Mar se čakalnih dob res ne da skrajšati?

Seveda se jih da. Samo mislim, da ni volje. In če bi imela čarobno paličico, bi poleg knjižnice najprej uredila čakalne vrste.

PREBERITE ŠE -> Prof. dr. Samo Zver: Ko pomislim na to obdobje, mi je zelo zelo hudo

V UKC Ljubljana ste zaposleni kot koordinatorica IT-tehnologij, ob svojem rednem delu pa ste bolnišnična knjižničarka, tako vas bom na kratko poimenovala. Ko sem prebirala vaš življenjepis, sem ugotovila, da ste najboljša ambasadorka knjig in branja v državi. Knjige pobirate po vsej Sloveniji, zdaj jih že razvažate tudi v druge bolnišnice po Sloveniji; lani ste z njimi obdarili tudi letovišče v Ankaranu, kjer ste dopustovali. Čestitam vam za izjemno pomembno delo. Kakšni so vaši kratkoročni načrti?

Moj načrt je bil, da s knjižnicami opremim celotni Univerzitetni klinični center Ljubljana. Za to sem tudi ves čas prosjačila, tako za knjige kot knjižne omare in vse drugo, kar je pač potrebno. Morate vedeti, da je bilo z vsem tem veliko dela. Žalosti pa me, da določeni oddelki oziroma bolnišnice ne izkazujejo zanimanja za knjižnico. Želela bi si, da bi s knjigami opremili vse, nazadnje smo bolnišnico dr. Petra Držaja.

S knjižnicami pa želite prodreti iz Ljubljane, zdaj jih dopolnjujete tudi z igračami in poučnimi oziroma družabnimi igrami.

Tako je, na pediatrično kliniko v Ljubljani sem že prej nosila knjige, zdaj pa smo z donacijo dobili dve novi omari in tjakaj nosim tudi igrače in družabne igre. Uspešen je bil tudi knjižni projekt za Porodnišnico Kranj in v prednovoletnem času sem organizirala še pletenje otroških copatkov in ustvarili smo jih res veliko, dodali še igračke ... Iskreno medosebno povezovanje rodi neverjetne sadove.

Ponovno vam čestitam, ampak neki notranji vzgib vendarle morate imeti, da vse to počnete?

Jaz ljubim knjige in to ljubezen sem prenesla tudi na hčeri. V zadovoljstvo mi je videti ljudi, ki berejo, ki iz naše knjižnice odnašajo knjige domov in med njimi najdejo tudi tisto, ki so jo iskali več let. To počnem za dušo. S knjigoljubstvom ne služim, da se razumemo, kvečjemu imam stroške, ampak domov grem s polnim srcem, kar pa je meni najbolj pomembno.

Kaj trenutno prebirate?

Trenutno nič, ker nimam nič prostega časa; ukvarjanje s knjigami mi ga vzame več, kot sem sprva mislila in načrtovala. Poleg tega sem mati samohranilka, imam dve najstnici, s katerima želim biti čim več. In če mi le ostane trenutek, zelo rada ustvarjam nakit.

Dobro, ampak zagotovo obstaja knjiga, ki je najbolj vaša in z vami?

Ja, to pa je knjiga z naslovom Kavarna na koncu sveta. Govori o smislu življenja; med drugim pravi, da si moraš postaviti tri ključna vprašanja in nanje pridobiti odgovor. Zadnjič sem jo še enkrat prebrala in si rekla, ta je pa res dobra. (smeh)

Barbara Miklošič, foto: Jože Suhadolnik

Pravite, da lahko vsak/-a pacient/-ka ali njegovi/njeni spremljajoči na knjižni polici najdejo knjigo zase. Imate pa tudi interno šalo, da če kje, potem je na urgenci čas, da prebereš Tolstojev roman Vojna in mir. Imate še kakšno dobro šalo, ki nam jo lahko zaupate?

Fascinantno je, da s polic UKC Ljubljana najpogosteje izginejo zdravstveni vodniki in priročniki ... Ne vem, morda si jih izposoja zdravstveno osebje. Zanimivo se mi je zdelo tudi to, ko sem v istem paketu od darovalca dobila Sveto pismo in 50 odtenkov sive. Najprej je izginilo Sveto pismo. (smeh)

Zadnjič smo dobili Vojno in mir v cirilici. Jaz se cirilice nisem učila, ker je v šoli niso več poučevali, naučil pa me jo je moj pokojni dedi. Na družbenih omrežjih sem se šalila, češ, res imamo dolge čakalne vrste, ampak če imate samo osnovno znanje cirilice, imam za vas knjigo. (smeh) Dobila sem veliko zanimivih, tudi poučnih povratnih komentarjev.