Humanitarka, ki bdi nad duševnim zdravjem naših otrok: Pripravili smo jih za svet, ki ne obstaja več

Predana športnica je morala na vrhuncu plesne poti, ki je bila vse njeno življenje, obrniti nov list in danes ve, da še kako drži rek Ko se ena vrata zaprejo, se druga odprejo.

Prelom se je zgodil, ko je srečala dr. Anico Mikuš Kos, zdravnico in predsednico Slovenske filantropije. Ema je njena naravna naslednica in danes z največjo zavzetostjo in skrbnostjo bdi nad duševnim zdravjem otrok.

Dvojna magistrica znanosti – ima magisterija iz regenerativne medicine in psihologije, ki ju je pridobila v Angliji – nam pove: »Otroke smo pripravili za svet, ki ne obstaja več.«

Začniva z vašim izjemno pomembnim projektom, ki ga z dr. Anico Mikuš Kos izvajate v Ukrajini na področju psihosocialne pomoči otrokom in družinam. Kako ste se znašli na tej poti?

Že od mladih let sem se vključevala v delo z ranljivimi skupinami, od otrok s posebnimi potrebami do prostovoljstva v migrantskih centrih, kasneje pa sem sodelovala v humanitarnih projektih v Indoneziji in Afriki. Prelomni trenutek pa je bilo srečanje z dr. Mikuš Kos. Pridružila sem se njeni ekipi pri projektu psihosocialne pomoči otrokom v vojni v Ukrajini.

Njen pristop dokazuje, da so največji premiki v duševnem zdravju otrok mogoči, ko jih vključimo v naravna okolja, predvsem šole, ki v vojnih razmerah pogosto ostanejo edina točka stabilnosti.

V Ukrajini se tako osredotočamo zlasti na usposabljanje učiteljev za prepoznavanje in obravnavo travme, krepitev prostovoljstva za opolnomočenje otrok in mladih, vključevanje staršev in skupnosti ter dolgoročno vzdržnost, saj bo potreba po duševni podpori ostala še dolgo po koncu konflikta.

Lani se je na pobudo Fundacije predsednice Nataše Pirc Musar, v partnerstvu s Slovensko filantropijo ter Zvezo Anite Ogulin in ZPM, začel postavljati projekt od Alje do Žana, čuječa srca, budni umi, katerega cilj je zagotavljanje psihosocialne pomoči otrokom v okviru šol in lokalnih okolij. Ste operativna vodja projekta, kakšni so bili vaši prvi koraki?

Najprej bi izkoristila priložnost in izrazila hvaležnost, da ima Slovenija predsednico, ki je prepoznala ključni pomen duševnega zdravja otrok ter s svojo podporo omogočila, da lahko znanje, izkušnje in modrost dr. Anice Mikuš Kos implementiramo tudi v Sloveniji. Prav tako sem neizmerno hvaležna Slovenski filantropiji in Zvezi Anite Ogulin in ZPM, da sta se pridružili projektu.

Naš prvi korak je bil prepričati šole, da se nam pridružijo. Združili smo organizacije z bogatimi izkušnjami na področju dela z otroki v stiskah in vzpostavili močno strokovno ekipo. Osrednji izziv je prilagoditev modela na nevojne razmere, saj se težave slovenskih otrok razlikujejo od težav otrok na vojnih območjih.

Medtem ko v Ukrajini obravnavamo predvsem travmo, izgube in dislokacijo, se v Sloveniji srečujemo z naraščajočo anksioznostjo, depresijo, vrstniškim nasiljem in osamljenostjo. Kljub tem razlikam pa ostaja osnovno načelo enako: trajnostna in preventivna podpora otrokom, ki mora biti dostopna vsem in tam, kjer jo najbolj potrebujejo – v šolah in lokalnih skupnostih.

Ema Rogač Randl, foto: Jože Suhadolnik

Epidemija duševnega stanja otrok in mladostnikov v Sloveniji je skrb vzbujajoča, navajate, in da so se stiske, odvisnosti, tišina in tèma doma – v šoli in družbi – lotile slovenskih otrok in mladostnikov. Ampak, zakaj se nam to dogaja?

Epidemija duševnih stisk med otroki in mladostniki je rezultat sprememb v družbi, ki so se zgodile hitreje, kot nam jih je uspelo razumeti in nanje ustrezno odgovoriti. Medtem ko v strokovni literaturi pogosto izpostavljamo spremembe v življenjskem slogu, digitalizacijo, socialne pritiske in oslabitev družinskih struktur, menim, da imamo zahodne družbe še en ključen problem. Kot družba moramo priznati, da smo otroke pripravili za svet, ki ne obstaja več, in začeti oblikovati nove vzgojne in izobraževalne pristope, ki se bodo ukvarjali s sodobnimi izzivi.

Projekt od Alje do Žana ali od A do Ž. Na kaj bi opozorili slovensko politiko, če bi vam dali na voljo samo A in Ž? Kakšen bi bil vaš apel?

Ne glede na politične delitve, ideološke razlike ali različne poglede obstaja eno dejstvo, s katerim se lahko strinjamo vsi – brez zdrave, duševno močne mladine ni prihodnosti. A pristop k duševnemu zdravju moramo spremeniti, prepogosto se ustavimo pri diagnozi in zdravilih, namesto da bi vlagali v preventivo in dolgoročno psihosocialno podporo. Sedanje strategije očitno ne delujejo dovolj učinkovito, saj se stiske mladih še naprej povečujejo. Družba, ki zanemari svoje otroke, si piše pogubo. Če želimo prihodnost, moramo poskrbeti, da bodo mladi imeli moč, znanje in podporo, da jo ustvarijo.

PRIPOROČAMO -> VIDEO: Ujetniki zaslonov, spletno nasilje in stiske mladih (Dan Podjed in Lucija Čevnik)

Projekt je utemeljila naša draga in cenjena dr. Anica Mikuš Kos, pediatrinja, psihiatrinja in humanitarka. Pravijo, da ste vi njena naravna naslednica. Zaupajte nam, prosim, česa vas je naučila oziroma kaj je tisto najpomembnejše, kar vam je predala, podarila?

Dr. Anica Mikuš Kos je ena in edinstvena. Sem pa neizmerno hvaležna in privilegirana, da se lahko od nje učim in delam ob njej. Najpomembnejše, kar me je naučila, je skromnost. Kljub desetletjem izkušenj ostaja odprta za nova spoznanja in vedno poudarja, da se moramo učiti in rasti. To je izjemna lekcija v svetu, v katerem mnogi hitro mislijo, da vedo vse. Druga stvar, ki mi jo je predala, je pragmatizem: če lahko pomagamo petim otrokom, potem pomagajmo petim, to je bolje kot nobenemu. Ta preprosti, a močni pristop mi daje moč, da ostanem osredotočena na bistvo: vsako konkretno pomoč, ki lahko izboljša življenje otroka.

Solidarnost je temelj skupnosti. Vendar, se vam ne zdi, da država/-e vseeno preveč računa/-jo na pomoč organizaciji, kot je vaša, in s tem socialne politike ne okrepijo, kot bi lahko?

Se popolnoma strinjam. Prava sprememba zahteva sistemske premike, a žal vlade ukrepajo šele, ko je stanje skoraj nepopravljivo. Duševno zdravje otrok ne bi smelo čakati na krizo, da postane prioriteta. Ključna težava je prepad med tistimi, ki pišejo zakone, in tistimi, ki jih morajo izvajati.

Učitelji sledijo pravilom, ki jih določajo ljudje brez izkušenj z delom v razredu, socialni delavci izvajajo politike, ki jih pišejo tisti, ki ne delajo neposredno z družinami v stiski. Dokler sistemi ne bodo odprti za glasove s terena, bodo rešitve ostale neučinkovite. Solidarnost in nevladne organizacije so nujne, a če se države preveč zanašajo nanje, namesto da bi krepile lastne socialne politike, to ni rešitev, ampak prelaganje odgovornosti.

Ema Rogač Randl, foto: Jože Suhadolnik

Kaj menite o tem, da imajo »trije« najbogatejši na svetu več kot polovica sveta in hočejo še več? Imajo in dobivajo več. Razlike so vse večje in vse več ljudi se bo opiralo na humanitarne organizacije. In, paradoksalno, samo eden od najbogatejših ima v rokah dovolj sredstev, da bi lahko korenito posegel v svetovno revščino.

Seveda me ta realnost jezi. Nepravičnost svetovne porazdelitve bogastva je očitna in kruta. A tukaj se vračam k eni najpomembnejših lekcij, ki sem se jih naučila od dr. Anice Mikuš Kos – k pragmatizmu. Namesto da se jezimo nad globalnimi neenakostmi, delujmo tam, kjer lahko. Majhni koraki in konkretna dejanja vodijo do sprememb. Če lahko pomagamo petim otrokom, je to bolje kot nobenemu. In če to naredi dovolj ljudi, se stvari začnejo premikati.

PREBERITE ŠE -> Mojca Seliškar Toš: Iz Gaze ji je v Slovenijo uspelo pripeljati že 207 ranjenih otrok

V Evropi, da o svetu sploh ne govorimo, rastejo skrajno desne, nestrpne ideologije in politike. Kako se jim upreti?

Nisem strokovnjakinja za politiko in se ne počutim kompetentne odgovoriti na to vprašanje. Pomembno je razumeti, zakaj se to sploh dogaja. Zdi se mi, da se pogosto tolažimo z mislijo, da se učimo iz zgodovine, ampak ali se res? Kolikokrat smo že videli podoben vzpon skrajnih ideologij? Kolikokrat smo rekli: Nikoli več? Pa smo danes spet tukaj. Mislim, da je ključna naloga moje generacije, da začnemo bolj iskreno preučevati preteklost in razumeti, kaj smo spregledali, namesto da samo ponavljamo, da zgodovine ne smemo ponoviti. Ker očitno jo ponavljamo – znova in znova.

Tudi vi ste imeli vsaj eno težko preizkušnjo. Pred leti se vam je življenje čez noč obrnilo na glavo. V prvem letniku gimnazije ste se na vrhuncu tekmovalne sezone poškodovali in fizioterapevt vam je tistega dne, ki ga ne boste nikoli pozabili, rekel: »Ema, ples, vsaj tekmovalni, boš morala opustiti.« Kako ste se kot najstnica spoprijeli s koncem plesa, ki je bil vaše življenje?

Ko se mi je to zgodilo, sem bila popolnoma uničena. A imela sem neverjetno srečo, saj sem se kmalu po poškodbi preselila na Bali. Šolanje tam je bilo drugačno od tistega, ki sem ga poznala. Učitelji so nas spodbujali k raziskovanju, razmišljanju in učenju zaradi radovednosti. Manj rigidnega pomnjenja podatkov in več odkrivanja tega, kar te resnično zanima. V tem okolju sem zelo hitro našla novo strast – znanost. Zato sem danes neizmerno hvaležna, da sem zgodaj v življenju prejela eno najpomembnejših lekcij: Ko se ena vrata zaprejo, se druga odprejo.