Mojca Seliškar Toš: Iz Gaze ji je v Slovenijo uspelo pripeljati že 207 ranjenih otrok

Doslej ji je na zdravljenje v Slovenijo uspelo pripeljati 207 ranjenih otrok, oktobra lani pa še deset, kar je bil res svojevrsten podvig, kajti tokratna genocidna vojna je neprimerljiva z vsemi poprej.

»Ni preprosto, tudi zaradi pridobitve vseh dovoljenj, ampak največji zalogaj je vedno zbrati sredstva. A je vredno vsakega truda, ko vidimo, kako smo ranjenim otrokom življenje vendarle izboljšali,« nam pojasni. Ne more razumeti neodzivnosti mednarodne skupnosti, in ja, zakaj se iz zgodovine ne naučimo nič?

Lani, bil je oktober, vam je uspelo veliko dejanje. Ranjene otroke iz Gaze, ki so bili že v Egiptu, vam je uspelo pripeljati na rehabilitacijo v Slovenijo. Ne morem pozabiti tega prizora in kljub grozotam, v katere so bili prisiljeni, in hudim poškodbam so njihovi obrazi žareli. Kaj nam lahko poveste o dogodku, ki nas je vse pretresel?

Na pobudo bivšega predsednika Danila Türka projekt poteka že od leta 2009. Takoj ko se je začela ta vojna, smo na fundaciji obudili aktivnosti, ki so zastale v času pandemije. Prvi pogled na skupino ob prihodu je bil srce parajoč. Saj je vedno tako, ampak tokrat je bilo zaradi vsega še mnogo huje.

Najbrž ste videli nasmejani obraz malega Hamuda, štiriletnega fantka, ki je izgubil roko. Potegnili so ga izpod ruševin, v objemu mrtvega očeta, in tudi njega sprva razglasili za mrtvega. Čeprav je bilo hladno, je bil Hamud v kratkih rokavih. Za vse sem dan prej nakupila topla vrhnja oblačila, a Hamud se ni želel obleči.

Kmalu se je pokazalo, da so bili spremljevalci celo bolj travmatizirani kot otroci. Seveda so tudi oni imeli trenutke, ko so se popolnoma umirili, verjetno podoživljali strahote, a potem vedno znova pokazali svojo otroško razposajenost in mladostniški optimizem.

Kako si lahko razložimo, da so bili spremljevalci v večjem šoku ali stiski kot ranjeni otroci?

Odrasli doživljajo vojne grozote tako rekoč vse življenje. Seveda je tokratna genocidna vojna neprimerljiva z vsemi poprej. Vemo, kako pošastna je bila Nakba leta 1948, razseljenih je bil 750.000 Palestincev, pa tudi izraelska operacija Cast Lead leta 2008 in palestinski Great March of Return leta 2018 sta terjala veliko žrtev, ampak to so bili kljub vsemu kratkotrajni konflikti. Ta pa je trajal 15 mesecev in v resnici ne vemo, koliko ljudi je zares umrlo, ogromno je pogrešanih, tudi zakopanih pod ruševinami. In odrasli to dojemajo drugače. Otroci in mladostniki se morda malo hitreje prilagajajo novim okoliščinam, pri nas starejših je potreben čas.

Dan pred odhodom je ena mamica izvedela, da je bilo v Gazi tisto noč ubitih nekaj družinskih članov. Doživela je panični napad in izgubila zavest. Tokrat sem se prvič odločila, da je bil v spremstvo skupine vključen tudi zdravstveni tehnik podjetja As Medic, kar se je izkazalo za več kot dobrodošlo. Tudi zato, ker je imel fant, ki je bil najteže poškodovan, strahotne preležanine in ga je bilo treba primerno pripraviti na pot.

Kakšne poškodbe so imeli vsi ti otroci?

Dva sta imela poškodbe hrbtenjače, eden amputacijo rokice, štirje amputacijo nog, eden močno poškodovano roko, dva pa imata hude degenerativne spremembe od rojstva in njuno stanje se je med vojno izjemno poslabšalo. Nekateri so potrebovali tudi prehransko podporo.

Mojca Seliškar Toš, foto: Leon Vidic

Malokdo ve, da ste prvo skupino ranjenih otrok iz Gaze pripeljali v Slovenijo že leta 2009 in doslej pomagali 207 otrokom in mladostnikom. Zaupajte nam prosim, kako poteka vaše plemenito delo.

Ja, 207, dodatno še deset otrok iz zadnje skupine in zagotovili smo izobraževanje 32 zdravstvenim delavcem. Ta projekt se je začel na pobudo predsednika Danila Türka po njegovem uradnem obisku v Ramali januarja 2009.

Prva skupina 20 otrok je prispela že junija 2009, zanjo je sredstva zagotovilo naše ministrstvo za zdravje. Ta projekt se financira izključno iz donacij. Za prvo fazo (2009–2014) smo imeli več donatorjev, rehabilitiranih je bilo 106 otrok, usposabljanje je dobilo 20 zdravstvenih delavcev. Drugo fazo (2015–2018) je v celoti financirala država Katar, rehabilitiran je bil 101 otrok in izobraževanje izvedeno za deset zdravstvenih delavcev.

Potem je pandemija projekt zaustavila, leta 2023 smo ponovno začeli zbirati donacije, kar je zaradi obsega potrebnih sredstev zahteven in dolgotrajen proces, a izbruhnila je vojna. Iskanje donacij smo začasno ustavili, saj donacije nikakor ne sprejmeš, če ne veš, da jo boš lahko tudi porabil, skladno s pogodbo. Smo pa nadaljevali zbiranje medicinskih poročil in se osredotočili na paciente, ki so bili iz Gaze evakuirani v Egipt.

Ni lahko, ni preprosto, tudi zaradi pridobitve vseh dovoljenj, ampak največji zalogaj je vedno zbrati sredstva. A je vredno vsakega truda, ko vidimo, kako smo nedolžnim žrtvam življenje vendarle izboljšali.

PREBERITE ŠE -> Vika Potočnik: Vsi pritiski, grožnje in laži so mi vzeli tudi zdravje

Večkrat poudarite, da sta aktivnost in prepoznavnost nekdanjega predsednika Danila Türka pri pomoči otrokom iz Gaze ključni. Ampak vi sodelujete še z mnogimi prostovoljkami in prostovoljci. Zelo presenečena sem bila, kdo vse se vključuje v vašo aktivnost oziroma kdo jo podpira in razume. Bi morda morali koga posebej omeniti v Sloveniji?

Vsekakor. Brez predsednika Türka tega projekta ne bi bilo. Velika zahvala gre predsedniku vlade dr. Robertu Golobu, ki neomajno podpira pomoč palestinskemu narodu, da je vlada prispevala sredstva za rehabilitacijo te skupine. Tudi brez nesebične pomoči ministrstva za zunanje in evropske zadeve z ministrico Tanjo Fajon v danih razmerah prihod skupine ne bi bil mogoč. Odlično smo sodelovali s Slovensko karitas.

Ta projekt resnično združuje veliko srčnih, humanosti in spoštovanju človekovega dostojanstva predanih ljudi. Prav tako že vsa leta odlično sodelujemo s prostovoljci Islamske skupnosti v Sloveniji. Vsako popoldne preživljajo s skupino, konec tedna organiziramo izlete po Sloveniji, čeprav so hospitalizirani. Glede na okoliščine imajo, vsaj kar se dodatnih aktivnosti tiče, nekoliko poseben režim kot drugi bolniki.

»V regiji je situacija vsak dan slabša,« ste še konec decembra 2024 povedali za Sobotno prilogo Dela in takrat, torej še pred tremi meseci, izrazili optimizem, da bi poročilo Amnesty International o dogajanju v Gazi vendarle povzročilo premik in bi se morija končala. Kaj pravite danes? Kaj porečete na odločitve predsednika Trumpa, ki bi območje Gaze spremenil v »riviero Bližnjega vzhoda«?

To je neverjetna aroganca, ignoranca ter pravzaprav nesramnost in podlost brez primere. To je poziv k etničnemu čiščenju, ne glede na razlage, ki se pojavljajo zdaj, da je pravzaprav mislil samo na začasno preselitev, da bi Gazo očistili. Če bi se to res zgodilo, je lahko vsakomur jasno, da se Palestinci nikoli več ne bi smeli vrniti na svojo zemljo.

Očistili česa?

Ruševin je v Gazi po ocenah OZN 50 milijonov ton in zato bo potrebnih deset let ali več, da bi vse očistili. Seveda obstaja nevarnost, da je vmes veliko neeksplodiranih bomb in vsega drugega, kar so Izraelci odvrgli na enklavo. Pa na žalost tudi pokojnih.

Po eni strani sem se razveselila trenutka, ko je bilo razglašeno premirje. Ampak ko bereš o treh fazah premirja, je hitro jasno, da sta drugi dve nedorečeni. In to je skrb vzbujajoče. Namen Netanjahujevega obiska v ZDA naj bi bil dogovor o drugi fazi. Vendar če bo mednarodna skupnost dopustila izvedbo Trumpovih dobesedno navrženih (in zavržnih) načrtov, potem je to konec že tako grobo kršenega mednarodnega in humanitarnega prava, dokončno konec vsakršne človečnosti in pravičnosti, konec vloge in vpliva ključnih mednarodnih organizacij.

Tudi to, da v času tega premirja Izraelci nadaljujejo zasedbo Zahodnega brega, ki ga želijo aneksirati s pomočjo in pravzaprav soglasjem ameriškega predsednika, je še en očiten primer izraelskega prepričanja, da smejo vse. Ker za svoje nezakonito, nehumano početje nikoli ne odgovarjajo. Pri tem pa imajo ves čas podporo, vemo, katerih držav, in to je grozljivo. Če bodo pri tej retoriki vztrajali, bodo nastali samo večji konflikti, ker Palestinci, ne glede na vse grozote, ki se jim dogajajo desetletja, želijo ostati na svoji zemlji. Iskreno upam na enoten, jasen in neomajen odziv Arabske lige.

PREBERITE ŠE -> Sonja Lokar: Polovični delovni čas je skrb vzbujajoč trend

Razmere v Gazi in ljudi, ki bivajo tam, poznate bolje kot vsi mi. Tudi sami postavljate veliko vprašanj, ki se začno z zakaj? Zakaj svet gleda ta genocid, zakaj nihče nič ne ukrene, zakaj? Ste morda našli odgovor?

Ne, nisem. Nisem in ne morem razumeti, da se mednarodna skupnost ne premakne. V vseh teh 15 mesecih spopadov je bilo cel kup floskul, tudi obsojanja dejanj Izraela, ponavljanja pozivov k rešitvi dveh držav, ampak vse je ostalo samo pri besedah. Zasledila sem izjavo visokega častnika izraelskih letalskih sil, da bi se napadi že zdavnaj morali nehati, če ne bi dobivali toliko pomoči ZDA. In podpora Nemčije zaradi zgodovinske krivde … Zdaj podpirajo popolnoma enako stvar, podpirajo genocid.

Torej se iz zgodovine nič ne naučimo? Zgodovina se venomer ponavlja, mar ne?

Žal vse kaže tako. Kje je zdaj obljuba »nikoli več«?

Zaupajte nam prosim, kaj so vas otroci iz Gaze naučili.

Tega, da lahko cenim življenje, ki ga imam v Sloveniji, in sem hvaležna zanj. Eden od otrok je rekel: »Vi gledate ptice na nebu, mi pa letala, ki nas bombardirajo.« To pove vse.