Jelena je namreč že od rojstva gluha, a ne pusti, da bi jo to ustavilo. Ukvarja se z gledališčem, se uči tuje jezike in potuje, vrsto let pa je pri nas delala kot dostavljavka na kolesu in bila pravzaprav prva gluha dostavljavka pri Woltu Slovenija (danes pa je pri njih zaposlena kot pomočnica v pisarni). Zelo je ponosna, da je lahko tako samostojna, saj kot pravi, je najti službo tako v Estoniji kot pri nas za gluhe osebe zelo težko.
A Jelena ne obupava in vsem invalidnim osebam polaga na srce: »Vsi smo ljudje, nič ni narobe z našimi napakami, samo najti moramo pot, da se povežemo z drugimi. Naše omejitve nas delajo posebne in to je dobro. Zato bodite pogumni in verjemite, da ste sposobni marsičesa ter da se lahko vključite, kamor želite.«
Jelena, nam lahko zaupate, kaj vas je prineslo v Slovenijo?
Oktobra leta 2010 je v Sloveniji potekal mednarodni gledališki festival Salvia, na katerem sem kot igralka sodelovala z estonsko gledališko skupino. Na festivalu sem spoznala svojega sedanjega partnerja, ki je fotografiral ta dogodek. V Slovenijo sem se tako preselila zaradi ljubezni.
Ko smo v vrtcu nekega dne imeli nastop za starše in sem med hojo do odra nekoliko zaostala za skupino, me je vzgojiteljica na silo potegnila k njim, da sem zajokala. Temu je bila priča moja mama in takrat je počasi razvozlala, da tako pogosto jokam, ker me nihče ne razume, jaz pa ne njih. Počutila sem se osamljeno in odrinjeno, ker med nami ni bilo prave komunikacije.
Govorite tudi slovensko. Tujci pogosto povedo, da se je učiti naš jezik težko. Kako pa ste se tega lotili vi, ki ne samo da berete slovensko iz besedil in z ustnic, ampak uporabljate tudi znakovni jezik? Se znakovna govorica v različnih jezikih zelo razlikuje? Vam je učenje tujih jezikov izziv?
Rada se učim novih jezikov, a drži, da je slovenščina zelo zahtevna, saj ima poleg ednine in množine še dvojino. K sreči znam rusko in lahko iz tega slovanskega jezika potegnem nekatere vzporednice. Zelo podobna je na primer uporaba ženske in moške oblike glagola, toda pri dvojini si ne morem pomagati niti z ruskim jezikom, tako da mi včasih še predstavlja težave. A se trudim in izpopolnjujem znanje vsak dan.
Znakovni jeziki se med seboj seveda razlikujejo. Tako kot ima vsaka država svoj govorjeni jezik, ima tudi vsaka država svoj znakovni jezik. Na svetu jih je več kot 200, a priznanih le 41. (Med njimi je tudi slovenski znakovni jezik, kateremu je 14. novembra posvečen dan slovenskega znakovnega jezika.) Če grem na primer na Japonsko, je znakovni jezik izredno drugačen, tako da ne razumem skoraj ničesar, čeprav se novega znakovnega jezika lažje in hitreje naučim kot govorjenega in pisanega.
V takšnem primeru uporabljamo gluhi in naglušni mednarodni znakovni jezik, ki je neke vrste esperanto in je mešanica različnih znakovnih jezikov. Ker rada potujem in obiskujem različne mednarodne dogodke gluhih (olimpijske igre gluhih, festivale), tam večinoma komuniciramo v mednarodnem znakovnem jeziku.
Prav mi pride tudi ruski znakovni jezik, v njem se lahko pogovarjam predvsem z gluhimi iz nekdanje Sovjetske zveze (Belorusi, Ukrajinci, Kazahstanci …). Ni sicer popolnoma enako, ampak se razumemo, nekako podobno, kot se Slovenci sporazumevate z državljani bivše Jugoslavije. Če to zataji, pa preklopimo nazaj na mednarodni znakovni jezik.
Jelena Bolšedonova: "Rada se učim novih jezikov, a drži, da je slovenščina zelo zahtevna, saj ima poleg ednine in množine še dvojino." Foto: Wolt
V Sloveniji živite torej že več kot desetletje in ste dobro spoznali življenje pri nas. Kako se razlikuje od življenja v Estoniji? Ste opazili posebne kulturne razlike državama?
Če primerjam Slovenijo in Estonijo, lahko rečem, da gre res za dve zelo različni državi. Estonija leži na severu, in tako kot imamo hladnejše podnebje, so tudi ljudje in odnosi hladnejši. Slovenci ste v tem pogledu bolj odprti in topli ljudje. V Estoniji se pozimi hitro znoči, poleti pa dnevi trajajo dlje. To v Sloveniji ni tako izrazito.
Tudi hrana je drugačna pri vas, v Estoniji denimo vedno jemo črni kruh, v Sloveniji pa prevladuje beli. Estonci obožujejo savno, vsi jo obiskujejo, v Sloveniji le nekateri. Prav tako se v Estoniji močno ceni umetnost, imamo zelo dolgo umetniško tradicijo in veliko umetnikov. Posluh za umetnost v Sloveniji sicer je, a ga je manj v primerjavi z mojo domovino. Kljub vsemu mi je Slovenija, predvsem zaradi svoje domačnosti, zelo prirasla k srcu.
PREBERITE ŠE -> Gluha planinka Maja Kuzma: Vse je mogoče
Gluhi ste že od rojstva, kajne? Kako je gluhost vplivala na vaše otroštvo?
Drži, od rojstva sem gluha, in ko pogledam nazaj, lahko rečem, da življenje res ni bilo vedno enostavno. Imam sicer še dva brata, in je prvi prav tako gluh, drugi pa sliši, a sta oba precej starejša od mene. Tako je bilo že to, da sem bila gluha, precejšnja stigma in kot otrok sem večkrat čutila, da sem zaradi tega tarča posmeha sosedov in drugih otrok, ki so pogosto name kazali s prstom.
V mojem otroštvu so se v Estoniji zgodile tudi velike družbene spremembe, povezane z razpadom Sovjetske zveze, kar je zelo vplivalo na naša življenja.
Kot deklica sem obiskovala vrtec, v katerem so bili sami slišeči otroci. Spomnim se, da sem velikokrat jokala, mama pa ni vedela zakaj. Ko smo nekega dne imeli nastop za starše in sem med hojo do odra nekoliko zaostala za skupino, me je vzgojiteljica na silo potegnila k njim, da sem zajokala. Temu je bila priča moja mama in takrat je počasi razvozlala, da tako pogosto jokam, ker me nihče ne razume, jaz pa ne njih. Počutila sem se osamljeno in odrinjeno, ker med nami ni bilo prave komunikacije.
Kasneje sem sicer začela obiskovati šolo za slišeče otroke. To je bila ruska šola v Talinu in pouk je potekal v ruskem jeziku. Gluhi smo bili združeni v posebnem razredu, bilo nas je okrog devet otrok in drugi učenci so nas pogosto pretepali, izkoriščali, šikanirali, nam tudi kradli. Ko je po osamosvojitvi država hotela izbrisati vse ruske sledi in so ...
