Bela metlika: divja rastlina, ki ji pravijo superšpinača (zastonj jo lahko naberete povsod po Sloveniji)
Kaj imata skupnega špinača in kvinoja? Obe spadata v isto botanično družino amarantovk (Amaranthaceae). Pa veste kaj še? Obe imata zanimivo sorodnico, ki je izredno okusna in zdravilna. Govorimo o beli metliki, ki slovi tudi kot »superšpinača«.
Bela metlika (Chenopodium album) človeka spremlja že od pradavnine, saj je uspevala po vsej Evraziji. To vemo, ker so arheologi našli njene ostanke med drugim tudi v črevesju mumificiranega trupla na Danskem, znanega pod imenom Mož iz Tollunda, ki naj bi živel v 4. stoletju pred našim štetjem.
V stoletjih je njena raba povečini zamrla, in čeprav je pri nas v naravi in na vrtovih ter njivah še vedno razširjena, se je drži oznaka, da je nepotrebni plevel. To je velika škoda, saj si lahko z belo metliko obogatimo prehrano in lajšamo določene zdravstvene težave.
V nekaterih državah po svetu, denimo v Indiji, se tega zelo zavedajo, v ajurvedi velja celo za protivnetno rastlino, zato metlike ne zatirajo, ampak je našla pot v številne jedi in zdravilne pripravke.
PREBERITE ŠE -> Ne zavrzite tega plevela, rogovilček ima štirikrat več železa kot špinača
Ne sadite špinače, nabirajte raje metliko
Beli metliki in ostalim vrstam metlik, ki so vse užitne, v ljudskem izročilu pravijo tudi »gosja noga«. Tako se glasi tudi njeno ime v angleščini »goosefoot«, ki je neposredni prevod latinskega imena družine Chenopodium, za kar obstaja dober razlog, listi metlik po obliki namreč spominjajo na široka gosja stopala.
Drugo ljudsko ime za belo metliko je tudi divja špinača, to pa zato, ker je podušena tako podobna navadni špinači (Spinacia oleracea), da ju na krožniku ni mogoče razločevati niti po videzu niti po okusu.
To je tudi eden najboljših načinov priprave svežih listov te divje rastline, ki jih nabiramo od spomladi do jeseni, a samo na rastlinah, ki še niso zacvetele, potem namreč razvijejo grenak okus, ki sicer ni škodljiv, a ni najbolj prijeten za uživanje.
Liste nekateri uživajo tudi sveže v solati, a se priporoča, da so zgolj dodatek in ne glavna sestavina, saj vsebujejo oksalno kislino in določena antihranila (ta se s toplotno obdelavo uničijo), ki jih ni dobro uživati preveč, saj preprečujejo absorpcijo določenih vitaminov in mineralov v telo.
Proti slabokrvnosti, težavam v menopavzi in pikom žuželk
A bela metlika ni cenjena zgolj kot nadomestek špinače. Ta divja rastlina se namreč lahko pohvali s celo paleto dragocenih hranilnih snovi. Vsebuje veliko vitamina C in A ter precej vitaminov B-kompleksa. Bogata je tudi z minerali, kot so železo, kalcij, kalij, mangan in baker, zato je lahko dobra v boju proti slabokrvnosti. V beli metliki so tudi vlaknine, ki izboljšujejo našo prebavo ter varujejo srce in ožilje.
V zdravilstvu se uživanje svežih ali kuhanih listov bele metlike priporoča za čiščenje krvi, lajšanje težav v menopavzi, pri trdovratnem kašlju in v boju proti parazitom. Iz posušenih listov te rastline pa se lahko kuha in pije čaj, ki pomaga pri želodčnih težavah, deluje protivnetno in pomaga razstrupiti telo, saj je naravni diuretik. Sveži listi so tudi nepogrešljivi, če vas piči kakšna žuželka, saj pomirijo kožo po piku insektov ter spodbujajo celjenje ran in sončnih opeklin. Polagali so jih tudi na razbolele sklepe, ker blažijo bolečino.
Poleg listov lahko uživamo tudi socvetja in semena bele metlike. Slednja lahko dodajamo med kosmiče, v jogurte, smutije, ali pa jih potrosimo na zelenjavne juhe. S socvetji pa se da lepo popestriti domači kruh in druge pečene dobrote.
Uporabne so tudi korenine bele metlike, a ne za uživanje, saj vsebujejo antihranilne spojine saponine, ki pa so naravno sredstvo za penjenje, zato je iz metlikinih korenin mogoče narediti naravna čistila.
PREBERITE ŠE -> Plodovi tega grma vsebujejo več železa kot špinača in več kalcija kot mleko
Ali lahko belo metliko zamenjamo s strupenimi rastlinami?
Zdaj, ko ste spoznali, kako čudovita rastlina je bela metlika, je gotovo ne boste več preganjali z vrta in jo boste z veseljem nabrali, ko jo naslednjič srečate v naravi. A kako jo prepoznamo?
Bojazen, da belo metliko zamenjamo s kakšno strupeno rastlino, je odveč, pravi dr. Katja Rebolj, slovenska poznavalka in nabiralka divjih rastlin ter doktorica biokemije in molekularne biologije, v svoji knjigi Zdravilni pleveli. A ne zato, ker je tako edinstvena, ampak zato, ker so vse njej podobne rastline prav tako užitne.
Najtežje jo je razlikovati od drugih vrst metlik, ki jih v Sloveniji raste približno 16, podobne pa so ji tudi predstavnice vrste loboda (Artiplex), teh je pri nas približno osem, vendar so oboje kulinarično uporabne, zato si jih brez skrbi privoščite.
Kot smo že omenili, razčlenjeni listi metlik spominjajo na gosja stopala, značilno za vse predstavnice pa je, da imajo na površini lista bel poprh, ki je na daleč videti, kot bi liste posuli z moko. Ta poprh je najboljši razpoznavni znak, da imate pred seboj eno od vrst metlik ali lobod (nekatere lobode imajo namreč enak poprah).
Seveda ne gre za moko ali prah, ampak bel poprh na metliki ustvarjajo krhki mehurjasti laski, ki pa niso nič škodljivi ali pekoči (kot pri koprivah), saj se hitro zlomijo in nas med uživanjem ne motijo. Na otip se laske čuti kot drobne kristalčke.
Bodite pozorni tudi na vonj metlike. Večina metlik nima neprijetnega vonja, če naletite na takšno, ki smrdi, pa imate najverjetneje opravka s smrdečo metliko (Chenopodium vulvaria) ali z izrodno metliko (Chenopodium hybridum), ki nista strupeni, kot trdijo nekateri, ampak samo neprijetnega vonja in okusa, zato ju ne uživamo.
