Z možem preživljala hčerko in njenega fanta, ker sta oba brez službe
Pozdravljeni,
v družini imamo problem, ki naju z možem tare že nekaj časa. Pred kratkim sva se upokojila. Sin se je poročil, hči je še doma. Diplomirala je, manjka ji le še naloga pri podiplomi. Že nekaj časa išče službo, a je ne dobi. Ker nima več študentskega statusa, tudi kot študentka ne dela.
Očitno je izgubila še voljo do študija, saj se že pol leta ni spravila k nalogi. Ima fanta, ki je tudi izgubil službo, in stanujeta malo pri nas, malo pri njih. Materialno sicer nismo ogroženi, vendar z možem meniva, da bi bilo prav, da bi prijela za kakršno koli delo, se intenzivno lotila dokončanja študija ali se vsaj kakor koli izobraževala prek zavoda, kjer je prijavljena.
Doslej sva čakala, malo sva nakazala svoja pričakovanja, a noče nič slišati. Veva, da je v težkem položaju, ampak tako tudi ne gre, nekaj mora storiti sama. Ali razmišljava prav, sama ne veva več?
Ne bi ji rada delala krivice ali še oteževala položaja, v katerem se je znašla. Kako naj ravnava?
Bralka
Čas je za resen pogovor in postavitev mej
Odgovarja:
Alenka Berlot Košiček
Svetovalka za partnerske odnose, za brezplačen nasvet nam pišite na info@onaplus.si
Razumem, da vam ni lahko in ste kot starši zaskrbljeni za hčerko. Strinjam se z vajinim razmišljanjem, seveda pa razumem tudi stisko hčerke in njenega fanta. Vsekakor potrebujeta oba vaše razumevanje in podporo. To ne pomeni, da ju boste podpirali pri vdajanju v trenutne okoliščine in pasivnem čakanju na to, da bo bolje. To je najslabša možna izbira, ki ne vodi nikamor. Zgolj v resignacijo in obup. Pomeni beg in predajo, odtujevanje sebi in realnemu svetu. Tega se kot starša zavedata, zato vaju skrbijo hčerino vedenje in njeni odzivi na vajine pobude.
Razumljivo je, da lahko mladi ljudje v takih in podobnih okoliščinah izgubijo motivacijo za študij, ker ne vidijo jasne poti pred seboj, ker so možnosti zaposlitve majhne. Tako se jim tudi življenjski cilji, kot so osamosvojitev, lastno stanovanje in družina, odmikajo v negotovo prihodnost. Tudi želje po karieri in njeni cilji so za mnoge nedosegljivi.
Vse našteto pa prav gotovo vpliva na posameznikovo samopodobo. Pojavljajo se dvomi o lastnih sposobnostih in znanju. Nekateri se neutemeljeno čutijo krive, če jim ne uspe v doglednem času najti zaposlitve. Pasivnost in umik vse skupaj le še poslabšata. Družabni stiki oseb, ki se pasivizirajo, se krčijo, pogosto izgubijo tudi stik s svojo stroko. Lahko se zgodi, da zaidejo v različne oblike zasvojenosti, pojavljajo se težave z duševnim zdravjem. Zaradi vsega omenjenega je najpomembneje, da se ne predajo in vse svoje moči usmerijo v lastno aktivnost, ki jim bo omogočila vztrajati in vedno znova iskati možnosti zaposlitve.
Čeprav dokončanje študija ne pomeni, da bo hčerka jutri dobila zaposlitev, se mora zavedati, da v tem ni edini smisel. Smisel je tudi v zavedanju, da je naredila nekaj za osebnostni razvoj in ji je začeto delo uspelo dokončati. Kot pravite, je edino smiselno, da izkoristi vse možnosti izobraževanja in usposabljanja, ki so ji na voljo. Le tako bo osebnostno napredovala in si povečala možnost za zaposlitev.
Mislim, da bi hčerka kot odraslo dekle morala poprijeti tudi za delo, ki morda ne ustreza njeni izobrazbi in željam, ne pa da vso skrb za preživetje pričakuje od vas. Zelo skrbni in uvidevni ste do nje, a brez njenega aktivnega odnosa do življenja se ne bo spremenilo nič. Poskušali ste jo spodbuditi nevsiljivo, a ni pravega odziva. Morda je nekoliko razvajena in so zdaj vaša pričakovanja zanjo nerazumljiva. Mislim, da se boste morali z njo resno pogovoriti in ji postaviti jasne meje vedenja, ki jih mora upoštevati, dokler še živi pri vas in uživa vso vašo moralno in materialno podporo.
Vem, da bo to za vas naporno, zavedajte pa se, da ji le tako lahko pomagate. Samo tako lahko resnično odraste in prevzame vajeti življenja v svoje roke. Saj je to tisto, kar si tudi vi želite, ali ne?
