Odrasla hči mi je zamerila in prekinila stike, ker sem jo poslala od doma
Spoštovani!
Kot mama samohranilka, sem svoji dve deklici, zdaj že odrasli osebi, seveda vedno razvajala, pretirano, v želji, da jima dam vse tisto, kar so imeli njuni vrstniki. Njun oče ni nikoli plačeval preživnine. Preselil se je v ZDA, se tam poročil in se izognil izterjavi. Po desetih letih sem izgubila službo. To je bil zame velik šok, saj se je moja neodvisnost močno zamajala. Kljub univerzitetni izobrazbi sem morala poprijeti za vsa dela, da smo lahko preživeli. Mama mi je umrla, ko sem bila še zelo mlada, z očetom pa si nisva bila blizu in mi ni priskočil na pomoč.
Pišem vam pa predvsem zaradi odnosa, ki ga imava s starejšo hčerko. Kljub dolgoletni brezposelnosti mi je uspelo izšolati obe hčerki. Starejša, po duši umetnica, ni nikoli sama od sebe poprijela za hišna opravila. Nasprotno, otepala se je kakršnega koli dela v stanovanju. Njena soba je bila vseskozi pravo smetišče. Nekaj časa sem jo opozarjala, naj pospravi, nato sem obupala. Vem: njena soba, njen svet. Vendar so stvari eskalirale do te mere, da se je v sobi začela razkrajati hrana, ki jo je občasno puščala tam. Takrat sem vedela, da je čas, da odločno ukrepam.
Po diplomi se nikakor ni potrudila, da bi si našla delo. Sama sem garala, medtem ko je ona bivala v svoji sobi in večino časa preživela za računalnikom. V želji, da se nauči vsaj nekaj koristnega za življenje, sem jo poslala na »delovne počitnice« k prijateljici na kmetijo. Rekla sem ji, da si mora v tem času poiskati službo, sicer naj se ne vrača domov. Tam ni zdržala dolgo in se je skregala s prijateljico, ki jo je želela česa naučiti. Potem je odšla v tujino, kjer dela toliko, da komaj preživi. V nekaj letih, odkar je zdoma, si ni ustvarila ničesar, nobenih prihrankov.
Z mano je popolnoma prekinila stike: nobenih čestitk več za rojstni dan, za praznike ... nobenih pozdravov. Ničesar. Napisala sem ji, da tako brutalnega odnosa od nje nisem pričakovala. Saj si ga tudi nisem zaslužila. Rekla je samo, naj jo pustim pri miru. S sestro se slišita, vendar je tudi do nje nesramna.
Verjamem, da jo je moj ultimat popolnoma vrgel iz cone ugodja, vendar nikakor nisem pričakovala tako surovega in hladnega odnosa. Naučila sem se živeti s to bolečino. Trpi seveda tudi mlajša hčerka.
Kaj mi lahko svetujete? Hvala za vaš odgovor vnaprej.
Bralka
Ravnali ste prav in odziv je bil pričakovan
Odgovarja:
Samo Babuder
Psihoanalitični psihoterapevt.
Za brezplačen nasvet nam pišite na info@onaplus.si
Naslov vašega vprašanja vsebuje dve dejstvi: prvo je, da ste vi poslali hčer od doma, in drugo, da je – očitno kot posledica prvega dejstva – prekinila vse stike z vami, kar vas boli. Vmes pa je tisoč podrobnosti. Potek posameznikovega življenja v naši kulturi naj bi bil takšen, da otrok zapusti dom staršev in si ustvari svojega. Ker hči ni zmogla tega narediti sama, ste ji pri tem pomagali. Za vašo pomoč bi vam torej morala biti hvaležna. Zgodilo pa se je ravno obratno. Zameri vam. Narobe svet bi rekli. Vendar, če ne vztrajamo togo pri stališču, kaj in kako bi »moralo« biti, ampak poskušamo pogledati širše in razumeti, kaj se je dogajalo v duši vaše hčerke in se vprašati, zakaj se dogodki niso zgodili v takšnem vrstnem redu, kot jih predvideva naša kultura, bomo odkrili mnoge, izjemno pomembne podrobnosti, ki odločilno vplivajo na to, da se omenjeni kulturno pogojeni vrstni red dogodkov sploh lahko zgodi.
Začnimo z razvajanjem. Naše otroke največkrat razvajamo zaradi sebe – zaradi občutkov krivde in svojih otroških frustracij. Radi bi jim dali tisto, česar sami nismo imeli. Ne vprašamo pa se, ali otroci to potrebujejo in ali si sploh želijo. Mi mislimo, da je to zanje dobro. Če pa jim tega ne omogočimo, mislimo, da smo slabi starši in nas preganjajo občutki krivde. Da bi se izognili tem občutkom, naredimo vse, da jim nekako vseeno kupimo kakšno drago reč, ali namesto njih pospravimo sobo. Skratka, to naredimo zaradi sebe in ne zaradi naših otrok. Ko torej otroke razvajamo, delamo to zaradi sebe. Ob tem pa se celo dostikrat zavedamo, da ne delamo prav in da otrokom s tem škodimo. Toda, pogosto je težje ubežati lastnim občutkom krivde, kot pa narediti tisto, kar je prav in dobro za naše otroke.
S tem ko otroke razvajamo, jim odvzemamo priložnost za tiste nujne izkušnje, ki jih potrebujejo za samostojno življenje. Ko otroci odrastejo in začutimo, da je čas, da se podajo na samostojno pot, se zato pogosto pojavijo težave. Hvalevredno je, da ste hčerko poslali k prijateljici in ji zagrozili, da naj se ne vrača domov, če si ne najde službe. Verjamem, da vam je bilo takrat zelo težko.
Hčerka očitno vaše geste ni razumela kot nekaj dobronamernega. Zagotovo jo je vrglo iz cone udobja in pristanek na realnih tleh je bil trd. To vam je zamerila. Toda, če med vama ne obstajajo še kakšni drugi, pomembnejši konflikti, o katerih niste spregovorili, bo hčerka prej ali slej spoznala, da drugače niste mogli ravnati. Upate lahko, da bo takrat spremenila odnos do vas. Vam pa preostane, da počakate na ta trenutek. Do takrat ji lahko napišete kakšno pismo, v katerem ji iskreno razložite motive za svoj ultimat. Pri tem pišite o svojem doživljanju in čustvih ter se izogibajte kritiki na hčerkin račun. Ko bo hčerka dojela, da drugače niste mogli ravnati in da ste to naredili iz ljubezni do nje ter v iskreni želji, da ji pomagate, bo njena zamera zbledela. Če vam ne bo odgovorila na prvo pismo, vam bo morda na kakšnega izmed naslednjih. Potem se lahko nadejate otoplitve odnosov. Želim vam, da bi vam uspelo.
