Skrbi naju za hčerko, po maturi je šla v tujino in se zdaj noče vrniti
Pozdravljeni,
z ženo imava dvajsetletno hčerko, edinko. Rodila se nama je po desetih letih zakona, ko skoraj nisva več upala, da bova imela otroka. Kljub temu da sva je bila neizmerno vesela in je prinesla v najino življenje nov smisel, sva se trudila, da je ne bi preveč razvajala.
Lahko rečem, da nama je uspelo in da imamo zaupen odnos. Hčerka ve, da ji bova vedno stala ob strani in ji pomagala, če naju bo potrebovala.
Po maturi predlani se je odločila za leto dni oditi v tujino, da bi se naučila jezika, pa tudi za smer študija se nikakor ni mogla odločiti. Z ženo sva se z njenimi načrti strinjala. Lani jeseni naj bi se vrnila domov in začela študirati, vendar si je premislila.
Njena odločitev naju je z ženo presenetila in navdala z mešanimi občutki. Upala sva, da bo vsaj še nekaj let živela z nama. Želiva si, da bi se vrnila in študirala. Resno naju skrbi njena prihodnost.
Imate kakšen nasvet za naju?
Hvala že vnaprej,
Bralec
Podprite hčerko in ji zaupajte
Odgovarja:
Alenka Berlot Košiček
Svetovalka za partnerske odnose, za brezplačen nasvet nam pišite na info@onaplus.si
Odraščanje, osamosvajanje in odhajanje otrok od doma so prelomnice za vse družinske člane. Pred otroki je preizkus njihove odraslosti in sposobnosti, ki jih prinaša vsakdanje življenje. Starši pa praznino, ki je ostala, zapolnjujejo vsak po svoje. Težko je predvsem za tiste, kjer sta oba zgledno skrbela za dobro otrok, med seboj pa sta se odtujila, in za tiste, ki so živeli samo z otroki, brez partnerja.
Vaju je hči z odločitvijo, da za nedoločen čas ostane v tujini, presenetila. Vsa leta oziroma do mature se vama ni upirala. Vajini cilji so bili tudi njeni. Bila je vzoren otrok in živela je tudi vajine sanje. V obdobju adolescence pa se je v njej razvijal tudi njen pogled na svet in življenje, razvijale so se njene želje, upanje in hrepenenje, njene lastne sanje. To dejstvo in odhod v tujino, v drugo okolje pa tudi izkušnje, ki si jih je ob tem pridobila, so dozorele, da zdaj vidi svojo prihodnost drugače kot pred odhodom.
V tem ni nič nenavadnega. Je dokaz vaše trditve, da ni razvajena. Ko se je sama znašla v tujini, je spoznala, da je dovolj močna, samostojna in odgovorna, da bo zmogla. Njena odločitev govori o zdravem, kreativnem odnosu do življenja, ki od posameznika vedno zahteva tudi nekaj tveganja. To je njena izbira. Ponudili ste ji varno življenje doma, a ga je zavrnila. Vaša hčerka je pravo nasprotje tistih mladih, ki danes v nedogled izkoriščajo gostoljubje staršev in ne odidejo, čeprav bi se marsikdaj našla tudi kakšna druga možnost, a je zanje to prenaporno.
Mladi imajo možnost, da resnično odrastejo šele, ko se osamosvojijo in sami prevzamejo odgovornost za lastno življenje. Za vašo hčerko je življenje izziv. Ne obremenjujte se z vprašanjem, zakaj se ni odločila za študij. Morda potrebuje še leto ali dve, da bo prepričana, kaj si sploh želi. Mlada je še in za študij se bo odločila, ko bo čas za to. Največ, kar lahko storita za hčerko, je, da jo v njenih prizadevanjih podpreta in ji zaupata.
Zavedajta se, da ni vajina kopija, je samosvoja osebnost in živi svojo mladost v drugem času in prostoru kot vidva. Sprijaznite se z njenimi odločitvami in videli boste, da se močna čustvena vez med vami tremi ni pretrgala. Otroci se vedno radi vračajo k staršem, ki so jih z ljubeznijo dobro pripravili na življenje. Verjemite, da bo tako tudi v vašem primeru.
