Vse sem naredil namesto žene, a ostal sam, izčrpan sem od dobrih del za druge
Pozdravljeni,
že od malega sta me starša učila, da je treba pomagati drugim. Mama je imela težke okvare hrbtenice in je bila invalid, oče pa je tudi bolehal in kmalu preminil. Brez obeh sem ostal že zgodaj. Izbral sem si poklic v zdravstvu, kjer sem prav tako našel poslanstvo v pomoči potrebnim in bolnim. A ne glede na to, koliko dobrega naredim za druge, sebi ne znam pomagati.
Imel sem težave z alkoholom, a sta me od njega odtrgali žena in najina skupna hči, ki je moj sonček. Vendar pa zakonska sreča ni dolgo trajala in z ženo sva se ločila. V najinem odnosu sem vse naredil namesto nje in ugotavljam, da je bila očitno to napaka. Vpisal sem se na tečaje osebne rasti in prečistil te vzorce.
Danes pijem ne več, kadim pa veliko. Vesel sem, da imam delo, osnovni standard, a sem v sebi prazen. Vmes sem bil na zdravilih. Večkrat berem odgovore in zato pišem. Ne razumem, kaj se mi je zgodilo, da sem tako brezupen, ne vem, ali bom še kdaj našel veselje. Bral sem neko knjigo, kjer piše, da se človek mora naučiti biti srečen. Ali to drži?
Prosim za vaše mnenje.
Bralec
V vašem srcu je prostor tudi za vas
Odgovarja:
izr. prof. dr. Lucija Mulej
Izredna profesorica in doktorica sociologije znanosti, poslovna antropologinja, svetovalka in avtorica uspešnic Skrivnost – zakaj ne deluje pri vas, OnKraj RazKritja ter Heroji, Pogovori z Erosom. Odgovarja tudi na vprašanja bralk in bralcev o odnosih v rubriki Svetovalnica.
Za brezplačen nasvet nam pišite na info@onaplus.si
Dragi g bralec.
Vsak od nas se največ nauči iz lastnih napak. Vzgoja, ki smo je deležni, deluje kot kompas ali kazalo, po katerem oblikujemo svoje misli, sklepe in zatem delujemo. In ko se odpravimo v svet, počasi preizkušamo, kateri naši sklepi so pravi, kateri pa ne. In začnemo se učiti. Razvijati življenjsko inteligenco, kjer je ključna »zdrava kmečka pamet«.
Sami prepoznavate, da ste imeli ljubeča in dobra starša, ki sta trpela zaradi zdravstvenih težav, zato sta verjetno razvila višjo empatijo, saj sta živela z omejitvami, ki jih slabše zdravje prinaša. Sami ste opazovali, kako dobra dela in toplina pripomorejo k lajšanju bolečin duše in telesa. In tako ste se naučili biti dobri do ljudi in vsega, kar vas obdaja.
Nihče pa vam ni pokazal, kako postaviti zdrav odnos do sebe, do lastnih potreb. Sama rada rečem, da imajo egoisti le pravice, altruisti pa le dolžnosti. Seveda ni nič črno-belo, nihče le egoist ali altruist, a brez dvoma se razlikujemo po tem, kako znamo poskrbeti tudi zase.
Prav je, da ste se odločili za osebno rast, ki mora biti trezna in prizemljema. Vse več je patoloških nasvetov v teh smereh in prav je, da ste pozorni, kdo vas uči o vas samih.
Kar lahko iz zapisanega ocenim, je brez dvoma pomanjkljiv odnos do samega sebe, lastnih želja in potreb. Vi ste človek odrekanja in askeza je pomembna smer samorasti. A askeza brez miline in topline ni nič drugega kot mazohizem.
Svetujem vam, da se lotite terapije. Da vam izkušena oseba pomaga prepoznati osnovne pojme samovrednotenja in vas začne nežno voditi po korakih do sebe. To bo edinstvena pustolovščina s številnimi presenečenji. In nemalo terapevtov trpi za podobnimi težavami, saj ko se trudimo le za srečo drugih, kaj hitro pozabimo na lastno. Nujno je ravnovesje in spoznanja subtilnih ravni duševnosti, o čemer pišem tudi v svojih knjigah. Srečno!
http://lucijabooks.eu/
