Po hčerkini poroki so se začele moje težave z možem
Stara sem 60 let in pred dvema letoma sem se upokojila. Mož je še zaposlen na vodilnem delovnem položaju. Imava odrasli hčeri. Prva se je osamosvojila pred tremi leti, druga se je lani poročila. Ko sem ostala doma, sem sproščeno zadihala. Posvetila sem se gospodinjstvu pa tudi stvarem, ki me veselijo – urejanju vrta, branju. Nikoli se nisem dolgočasila in dnevi so mi tekli v zadovoljstvu.
S hčerko, ki je bila še doma, sva se dobro razumeli, bili sva prijateljici in zaupnici. Po njeni poroki so se začele moje težave. Naenkrat sem se čutila nepotrebno in odveč. Nič več ni pomembno, ali skuham kosilo ali ne, ker mož pride domov šele proti večeru.
Zavedam se, da sva se z možem v letih, ko sem bila preobremenjena s službo, skrbjo za hčeri in gospodinjstvom, on pa s svojim delom, odtujila. Malo se pogovarjava, včasih kam skupaj greva, to je vse. Čutim, da je vse skupaj le še navada, in skrbi me, kaj bo, ko se bo upokojil še on. Morda imava pred sabo nekaj let življenja in težko si predstavljam, kako bova živela v praznem odnosu.
Bralka
Imata še možnost, da odnos polno zaživi
Odgovarja:
Alenka Berlot Košiček
Svetovalka za partnerske odnose, za brezplačen nasvet nam pišite na info@onaplus.si
Mislim, da je vaše pismo prvi korak dejavnega reševanja okoliščin, v katerih ste. Stiska, v kateri ste se znašli po hčerinem odhodu od doma, vam je pomagala, da ste ozavestili tudi odnos z možem. Izpraznjenost odnosa ste verjetno že dlje poskušali nadomestiti z odnosom do ene ali obeh hčera. Tega seveda niste mogli opaziti, dokler sta živeli doma. Vso energijo ste usmerili v skrb zanju in v zadovoljevanje njunih potreb. Oba z možem pa sta zanemarila partnerski odnos. To se zgodi mnogo parom v srednjih letih in je pogosto posledica neozaveščenosti o tem, da je za odnos med dvema življenjsko pomembno, da ga nenehno negujeta in razvijata. To pomeni, da najdeta skupni čas, se o odnosu pogovarjata, sproti rešujeta morebitna nestrinjanja in delita svoja doživetja v prostem času.
S tem, kar se vama je zgodilo, se ne obremenjujte in ne tehtajte pomena odgovornosti sebe in moža. Odgovorna sta oba. Dobro je, da to veste, pomembno pa je le toliko, da razumete preteklost. Vprašanje je, kaj lahko zdaj naredite. Prva možnost je, da se prepustite apatiji in živite v stiski naprej, se mučite in upate, da se bo že spremenilo na bolje, da bo čas naredil svoje. Čas sam po sebi, brez naše zavestne dejavnosti, ne reši ničesar. Velikokrat se vse le še poslabša. Zgodi se vam lahko, da zdrsnete v depresijo, da se vam pojavijo simptomi telesnih bolezni, pa zdravniki ne bodo odkrili ničesar, sčasoma pa lahko tudi zares zbolite. Srčno upam, da boste šli po drugi poti.
Če sta se z možem v mladosti ljubila in se v vama v letih skupnega življenja ni nabralo preveč hudih zamer, občutkov prikrajšanosti, prizadetosti in očitkov, ki si jih nista nikoli razkrila, imata še možnost, da odnos polno zaživi. Da prebudita čustva ljubezni pa tudi spolnost, ki v odnosu, kot ga imata zdaj, ne more biti osrečujoča. Vaša naloga je, da o tem ozavestite moža in ga pritegnete v pogovor. Če se o svojem odnosu nista nikoli pogovarjala, bo težko, zanj verjetno še težje kot za vas. Začnita počasi z majhnimi koraki in ne preveč naenkrat. Morda bi bilo dobro, da poiščeta strokovno pomoč, človeka, ki vama bo pomagal, da bo dialog med vama stekel in da bosta postopoma spremenila tudi odnos in vedenje.
Vajina naloga je zelo zahtevna, vendar bo trud, ki ga bosta vložila, bogato poplačan. Tako je, kakor pravite, pred vama je lahko še precej let skupnega življenja. Preživita ga lahko nezadovoljna, odtujena, zagrenjena, lahko pa si ustvarita čustveno toplo, ljubeče sožitje in skupaj doživita še marsikaj lepega, česar morda v mladosti zaradi življenjskih okoliščin nista mogla. Želim vama mnogo uspeha.
