Mojemu partnerju pri 44 starši še vedno perejo možgane in ga ščuvajo proti meni
Pozdravljeni,
stara sem 37 let in imam sedem let starejšega partnerja. Poznava se osem mesecev. Moja težava je v tem, da on živi v svojem svetu in ne želi ali pa si ne upa prevzeti odgovornosti in sprejeti odločitev za naju, ampak vedno podleže svojim staršem. Čeprav so zelo ljubosumni in so me v preteklosti že celo žalili in mi grozili, se moj partner ne potegne zame.
V vasi, kjer živijo starši, ima nekaj zemlje, v katero je zaljubljen. Delo na zemlji ga zelo veseli in si tega ne pusti vzeti. Pogosto preživi vse dneve tam, vmes zavije še k staršem, ki mu perejo možgane.
Vsa situacija me zelo boli. Partnerja doživljam kot odraslega otroka. Ker sem nanj zelo navezana, a v takšnem položaju zelo trpim, vas prosim za nasvet, kaj naj storim.
Hvala že vnaprej,
Bralka
Nekaj bo potrebno spremeniti
Odgovarja:
Samo Babuder
Psihoanalitični psihoterapevt.
Za brezplačen nasvet nam pišite na info@onaplus.si
Minilo je osem mesecev, kar se poznata. Obdobje začetne zaljubljenosti in navdušenja nad partnerjem izzveneva. Začenja se obdobje realnosti vsakdanjika, ko vas partnerjeve slabosti vse bolj motijo. Namesto da bi bili središče njegove pozornosti, se morate zanjo boriti. Če ste si še pred nekaj časa dopovedovali, da je to morda le trenutna težava in se bo partner sčasoma spremenil, zdaj spoznavate, da so bile to le iluzije. Znašli ste se v nezavidljivem položaju, v katerem se počutite ujeti.
Odvisnost vašega partnerja od staršev ni nekaj trenutnega. Gre za vedenjski vzorec, ki ga je usvojil in utrjeval vse od ranega otroštva. Zlasti matere pogosto priklepajo svoje sinove nase in večkrat lahko slišimo ali beremo o maminih sinčkih. V strokovnem jeziku govorimo o osebah, ki niso uspešno izpeljale separacije od staršev oziroma skrbnikov.
Starši vcepljajo vašemu partnerju občutke krivde, zaradi katerih se ne more v celoti posvetiti vam. Ne upa se potegniti za vas, ker se boji, da jih bo prizadel. Pri tem ne gre za to, da bi starše oboževal, ampak za nedoločljiv občutek prisile, da jim mora ustreči. V resnici tudi vaš partner trpi v tej situaciji, a si ne zna pomagati.
Kako pa je nastal konflikt med vami? Kaj je njegove starše prignalo tako daleč, da so vas žalili in vam celo grozili? Lahko prisežete, da ste povsem nedolžni in je krivda izključno njihova? Kakor koli, nikoli se ne bi smeli toliko spozabiti, da so bili odkrito agresivni do vas. Strah, ki ju je prignal tako daleč, verjetno izvira tudi iz dejstva, da se starata in se bojita, kdo bo zanju skrbel, ko bosta ostarela. V vas vidita nekoga, s katerim bosta morala deliti pozornost svojega sina, in zato zanju predstavljate grožnjo.
Kaj vam je storiti? Obstajajo tri možnosti: lahko se sprijaznite s trenutnim položajem, partnerja lahko tudi zapustite ali poiščete način za znosno sobivanje, ki bo vsem trem stranem prinesel mir in večji občutek varnosti, vama s partnerjem pa srečno partnerstvo. Zadnja možnost, ki je najbolj zaželena, zahteva največji vložek. Če se boste odločili zanjo, boste morali najprej izprašati svojo vest in si naliti čistega vina. Poiskati boste morali odgovor na vprašanje, kolikšen je vaš delež v nastalem konfliktu in kaj ste morda naredili narobe ter čemu se boste v prihodnje morali izogibati ali celo odpovedati.
Naslednji korak je morda še težji in se tiče spremembe vašega partnerja. On mora prehoditi še zadnjo etapo separacije od staršev. Verjetnost, da mu bo uspelo, je odvisna od moči njegovega odpora do spremembe. Lahko ste prepričani, da v njem poteka boj med čustvom ljubezni, ki ga čuti do vas, in prisilnimi občutki skrbi za starše. Ta boj je vedno neodločen. Kako mu torej pomagati, da bi ga izbojeval v vajino korist? Morda mu lahko sporočite, da tvega, da bo doživel popoln poraz in izgubil – vas. Najbolje bi pravzaprav bilo, da mu postavite ultimat: da se takšnega partnerskega življenja enostavno ne morete iti več in naj se odloči. Je že tako, da se ljudje upiramo spremembi, vse dokler pritisk ne postane prevelik. Da boste pregnali vse njegove dvome, pa mu iskreno priznajte svoje napake in pokažite trdno odločenost, da jih ne boste več ponavljali. S tem ga boste postavili ob zid.
Ne obupajte, dokler niste izčrpali vseh možnosti. Toplo vam priporočam, da si poiščeta strokovnjaka za partnerske odnose in skupaj pretreseta različne vidike vašega položaja ter poiščete poti do zaželenega cilja.
Sicer vam preostaneta še prvi dve možnosti. Če se boste sprijaznili s trenutnim položajem, potem vas čaka naporna in boleča prihodnost. Zato vam izbiro te možnosti odsvetujem. Glede na to, da otrok, vsaj tako sklepam, nimata, vam bo pri tem toliko laže.
Če pa vam bo uspelo zbrati dovolj moči, da ga zapustite, vam bo to prineslo hude začetne čustvene bolečine, a bodo sčasoma popustile in srčne rane se bodo zacelile. Takrat si boste lahko našli novega partnerja. Relativno kratka doba vajinega poznanstva je pri tem olajševalna okoliščina.
Upam, da sem vam predstavil nekaj iztočnic za prihodnje delovanje. Srečno!
