Imam čudovito ženo, ki jo ljubim, a njen nizek libido uničuje najin zakon

Poročena sva osem let. Pred tem sva hodila pet let. Stara sva okoli 35, še brez otrok, situirana. Sva precej različni osebi. Jaz sem razmišljajoč in tehničen tip, ona skače iz ene misli v drugo in se ne poglablja v zadeve. To nama ne pomeni težave, saj drugačnosti popestrijo življenje. Deliva pa mnoge skupne vrednote, tako glede religije, politike, izobraževanja kot financ. Znava biti empatična, se spoštujeva in se veliko pogovarjava. Ljubezen si izkazujeva na različne načine. Skratka, imava se rada in imava lep ter dober odnos.

Žena je močna in čudovita oseba, ima pa težave, ki izvirajo iz njenega otroštva. Bila je deležna stroge vzgoje, tudi nasilja. Zaradi posledic take vzgoje je precej anksiozna in se veliko ukvarja s sabo in svojim osebnim razvojem. Pri tem jo podpiram na različne načine. Najina težava je v njenem nizkem libidu, najverjetneje kot posledici travmatičnih dogodkov v otroštvu. Že pred mnogimi leti sem, da ne bi izvajal preveč pritiska nanjo, nehal dajati pobudo za spolne odnose in pobudo prepustil njej. Frekvenca spolnih odnosov je takrat znatno upadla. Najino spolno življenje je skoraj zamrlo. To je terjalo davek, predvsem na moji psihi. Čutil sem vse večjo frustracijo, ki je začela vplivati na moje dobro počutje, samozavest in samopodobo.

Jaz sem ji vedno na voljo, ona meni le, kadar se njej zazdi. Tudi med spolnim odnosom je tako: v središču so le njene želje in užitek. To je nepravično. Ona je v središču najine pozornosti, jaz pa sem vedno bolj frustriran. Če je ljubezen v detajlih, se jaz v njenih počutim izgubljenega, znova in znova. Na stvari, ki mi veliko pomenijo in za katere si želim, da bi jih naredila, pozabi. Mnoga dejanja, s katerimi mi izkazuje ljubezen, pa niso pisana meni in mojim potrebam na kožo.

Tako sem jezen, da razmišljam o ločitvi. Vendar tega ne želim. Želim si biti z nekom, ki bi mi izkazoval pozornost in mi dal vedeti, da si me želi. Želim si, da moja ljubezen in ves moj trud ne bi bili le neznaten drobec v polju emocij najinega odnosa. Toliko energije porabljava za njene težave, da mene v najinem zakonu preprosto ni več, in ko ji to povem, se zdi, da me sploh ne razume. Toda še vedno jo ljubim. Ko sva intimna, ko nama je v bežnih trenutkih lepo, je življenje čudovito.

Žal pa sem ujet v spiralo vedno večje zagrenjenosti in frustracije. Svoje občutke skrivam pred svetom. Moje življenje je le še služba, skrb za ženine potrebe in spoprijemanje z občutki, ki jim nisem več kos.

Kdaj veš, da tega ne zmoreš več? Moja žena je čudovita in ljubeča oseba, toda bojim se, da me bodo negativni občutki povsem preplavili, če ne bova česa spremenila. Kaj naj storim? Prosim vas za mnenje in nasvet.

Vaš bralec