Odziv na pismo: Želim videti svoji hčerki

V svojem pismu med drugim piše, da v njegovem primeru institucije in organizacije nismo dobro opravile svojega dela.

Ker v Društvu za nenasilno komunikacijo primer dobro poznamo, nas ta in podobni zapisi postavljajo v zelo težek položaj. Ne smemo namreč javno komentirati neposrednih izjav iz pisma, čeprav poznamo dejstva o odločitvah sodišča v tem primeru in smo aktivno sodelovali pri zaščiti odrasle žrtve in mladoletnih žrtev.

V takšnem odgovoru bi namreč bralke/-ci lahko prepoznale/-i identiteto otrok in njihove mame. To bi bilo neetično in pravno sporno, vseeno pa želimo opozoriti na problematičnost tovrstnih zapisov. V zadnjem času namreč srečamo vse več povzročiteljev, ki se združujejo v interesne skupine, kjer drug drugega podpihujejo v prepričanju, da se jim dogaja krivica, nasilje pa minimalizirajo, povsem zanikajo ali odgovornost zanj prenesejo na svoje žrtve. Žrtve si jim javno ne upajo nasprotovati, saj bi jih to lahko dodatno ogrozilo, kar je seveda treba za vsako ceno preprečiti.

***

Razpad partnerskega odnosa je za večino oseb, ki ga doživijo, ena izmed najbolj bolečih življenjskih izkušenj. Posebej težko je, ko imata partnerja skupne otroke in je bil odnos dolgotrajen. Če je bilo v družini prisotno nasilje, pa razhod ni le psihično in finančno zahteven, temveč lahko predstavlja tudi obdobje povečane ogroženosti za žrtev nasilja.

Povzročitelji nasilja v partnerskem odnosu so v veliki večini moški, čeprav so možni tudi obratni primeri. Ob razhodu nasilje pogosto stopnjujejo, da bi ohranili nadzor in premoč nad žrtvijo, ki ju z razhodom izgubljajo. Pri tem zaradi spremenjenih okoliščin, ko nimajo več toliko neposrednega dostopa do žrtev, pogosto spremenijo oblike nasilja. Neredko v ta namen zlorabijo otroke.

Ženske, žrtve nasilja, govorijo o tem, da oče otroka na stiku zaslišuje, s kom se mama druži in kaj počne; da zahteva, da je otrok ves čas dosegljiv na telefon, ali pa ga nenehno kliče in preverja, kje sta z mamo; zavlačuje sodne postopke z nenehnimi pritožbami; zahteva skupno starševstvo, da bi ohranil stalen stik s partnerico, tudi če pred tem za otroka ni skrbel ali zanj kazal zanimanja.

Ženske povedo, da povzročitelji ne plačujejo preživnine, da otroku govorijo grdo o njegovi mami, da napadajo mame, ko pridejo po otroka, ne skrbijo za otrokove potrebe (hrana, spanje, šolsko delo, jemanje zdravil …). Veliko žrtev govori o tem, da se njihovi (bivši) partnerji obračajo na različne organizacije in tudi medije, kjer se želijo prikazati kot žrtve institucij in/ali bivše partnerice; radi govorijo o sindromu odtujevanja, znanstveno že zdavnaj ovrženi in nikoli dokazani teoriji.

»Izpovedi« teh povzročiteljev se že na prvi pogled bistveno razlikujejo od izpovedi resničnih žrtev, saj ne izpovedujejo o doživetem nasilju ali o sebi, temveč predvsem obtožujejo druge, zahtevajo veliko stikov z žrtvami, ne čutijo nikakršne odgovornosti za nasilje ter iščejo zunanje krivce za nastalo situacijo.

Govorijo o »ženski zaroti«, tem, da centri za socialno delo ne opravijo svojega dela, da sodišča pristransko obravnavajo očete, da socialne delavke »nasedajo lažem« (bivše) partnerice in podobno. Gre za škodljivo vedenje in retoriko, ki ne le spodkopava zaupanje v institucije in strokovnost zaposlenih na njih, temveč pripomore k neustreznemu odzivanju na nasilje in tako povečuje ogroženost žensk in otrok, žrtev nasilja.

Pri tovrstnih zgodbah gre lahko za povsem zamegljen pogled na situacijo, v kateri povzročitelj nasilja resnično ne prepoznava svojih nasilnih vedenj, še večkrat pa gre za zavestno manipulacijo, s katero želi povzročitelj na nedopusten način vplivati na sodne ali administrativne postopke, v katerih je udeležen, ter nadaljevati nadzorovanje bivše partnerice.

Na naše društvo se letno obrnejo po pomoč približno trije moški, ki so žrtve nasilja svojih partneric, ter več kot tisoč žensk, ki doživljajo nasilje svojih (bivših) partnerjev. Kar nekaj povzročiteljev nasilja vsako leto zahteva, da jih vključimo kot žrtve, pa tega seveda ne storimo.

Zaradi velikega števila ljudi, s katerimi delamo (leta 2022 je skupno število vseh 1882), imamo dober vpogled v problematiko nasilja v družini in nasilja v intimnopartnerskih odnosih. To nam omogoča, da si resnično prizadevamo za zmanjševanje in ustavljanje nasilja, kar je naše osnovno poslanstvo.

Pri tem so nam v veliko pomoč mediji, ki o nasilju poročajo na ustrezen način ter ponudijo prostor zlasti žrtvam nasilja, ki imajo premalo moči, da spregovorijo o svoji izkušnji, če to želijo. Nevarno pa je ponujati prostor za gaslighting in manipulacije povzročiteljem, saj jim tako dajemo dodatno moč, ki jo lahko še naprej zlorabljajo ter povzročajo nasilje, ki ima za otroke in odrasle žrtve hude, prevečkrat tudi nepopravljive posledice.

Tjaša Hrovat, v imenu Društva za nenasilno komunikacijo, Ljubljana