Tragična usoda najboljše pisateljice vseh časov: Življenje ji ni prizanašalo
Življenje ji ni prizanašalo s težkimi preizkušnjami. Že v otroštvu se je morala soočiti s smrtjo več družinskih članov. Ob mamini smrti je doživela prvo epizodo depresije. Z duševnimi težavami se je sicer občasno borila celo življenje, zaradi česar ji je bilo velikokrat zelo težko. Romanopiska, kritičarka in esejistka Virginia Woolf sicer velja za eno najvidnejših literarnih predstavnic 20. stoletja, ki je hkrati ena od začetnic literarnega postopka toka zavesti. Je tudi klasična predstavnica feminističnega pisanja.
Prvi roman Izlet na odprto morje, ki je izšel leta 1915, ji je vzel kar šest let. Njen opus sicer zajema približno 15 knjig. Med najbolj znane romane spadajo Gospa Dalloway (1925), K svetilniku (1927), Orlando (1928) in Valovi (1931). Njen stil pisanja zaznamuje edinstvena raba jezika, stavčne strukture in sloga. Zaradi vsega tega se smatra za osebo, ki je na novo definirala umetnost fikcije. Posvečala se je esejem o umetniški teoriji, literarni zgodovini ter tematikam, ki se navezujejo na žensko vprašanje.
Njeno otroštvo zaznamovale smrti več družinskih članov
Virginia Woolf se je rodila 25. januarja 1882 v Londonu. Njen oče Lesie Stephen je bil znan kot ugledna literarna osebnost, filozof in prvi urednik slovarja nacionalne biografije. Njena mama Julia Jackson je slovela kot zelo lepa ženska, ki pa je bila hkrati tudi zelo požrtvovalna in dobra po srcu. Virginijina starša sta se poročila leta 1878. Spoznala sta se po tem, ko sta oba ovdovela. Iz prejšnjih zakonov sta imela že štiri otroke, v njunem zakonu pa so se jima nato rodili še dodatni štirje; Vanessa, Thoby, Virginia in Adrian. Slednji je bil mamin ljubljenec. Ker mu je mama posvečala največ pozornosti, je bila Virginia nanj pogosto ljubosumna.
Virginia in Vanessa sta se izobraževali doma v očetovi knjižnici in Virginio je svet literature že zgodaj zelo prevzel. Družina je sicer živela na dveh lokacijah. Medtem ko so hladnejši del leta preživeli v središču Londona, so se v času poletja preselili v podeželsko hišo na obali Cornwalla. Leto 1895 je bilo za Virginio zelo grenko, saj je takrat umrla njena mama. Po tem dogodku je prvič zapadla v depresijo. Kot da to ni bilo dovolj, se je morala dve leti kasneje soočiti s podobno tragedijo; takrat je umrla njena polsestra Stella. Sledili sta še smrti očeta (1905) in brata Thobyja (1906), ki je preminil zaradi tifusne vročice. Vse to je pomembno vplivalo na Virginijino duševno stanje.
Bila je članica slavne bloomsburyjske skupine
Po očetovi smrti se je Woolfova skupaj s sestro in bratoma preselila v londonsko četrt Bloomsburry. Tam se je povezala s skupino ljudi; z mladimi intelektualci, uglednimi pisci, slikarji in kritiki, katerih skupina se je imenovala po omenjeni četrti. Njihova srečanja so se odvila enkrat na teden, na njih pa se niso pogovarjali le o umetnosti, temveč so se dotikali tudi bolj osebnih tem, vezanih na ljubezen in seksualnost. Virginia je bila v začetku večinoma v vlogi poslušalke, kasneje pa se je začela v pogovore vključevati v večji meri.
Woolfova je zvesto, od leta 1897 dalje, pisala dnevnik, v katerem je razkrivala drobce svojega življenja. Za dnevnik so kritiki dejali, da z zaznavanjem, poštenostjo in humorjem razkriva pisateljičino nenehno spreminjajočo se osebnost.
Zakon z Leonardom je bil poln ljubezni in podpore
Woolfova je svojega bodočega moža Leonarda Woolfa, briljantnega mladega pisatelja in kritika iz angleškega Cambridgea, prvič videla, ko je prišel k njeni družini na obisk na večerjo. Poročila sta se leta 1912. Njun zakon je bil poln ljubezni in medsebojne podpore. Leonard je za svojo ženo po njeni smrti dejal, da je bila ena najbolj genialnih oseb, kar jih je spoznal. Kljub temu da je imela kompleksno osebnost, ji je vedno stal ob strani in jo je imel od srca rad. Virginia je v poslovilnem pismu, ki ga je možu napisala tik pred smrtjo, dejala, da bi bil kakšen par težko tako srečen kot sta bila onadva.
Virginijino življenje je bilo med letoma 1910 in 1915 zelo negotovo, saj so se pri njej ves čas izmenjavala obdobja manije in depresije. Leta 1913 je prišlo do ponovnega poskusa samomora. Leta 1917 sta Woolfova ustanovila založbo Hogarth Press, preko katere sta izdala veliko udarnih knjig. Izbirala sta čim bolj izvirna dela, pri čemer sta prednost dajala mladim in manj znanim avtorjem. Dve leti po ustanovitvi založbe sta na podeželju kupila hišo, kamor je Virginia redno zahajala in kjer se je lahko umaknila od vrveža, kar je dobro vplivalo na njeno literarno ustvarjalnost.
Na začetku druge svetovne vojne, leta 1941, je Virginia živela v strahu pred bombardiranjem, novice o pretresljivem dogajanju po vsem svetu pa so jo navdajale s strahom. Njena depresija se je začela vračati. Glede na navedbe nekaterih virov naj bi bilo vse skupaj preveč zanjo, zato si je istega leta vzela življenje. Utopila se je v reki Ouse v bližini svojega doma v Rodmellu v Sussexu. Umrla je v starosti 59 let.
Njeni odmevni citati
»Miru ne moreš najti s tem, da se izogibaš življenju.«
»Da bi lahko uživali v svobodi, moramo znati v prvi vrsti nadzirati sebe.«
»Miselni boj se pojavi, ko razmišljamo proti toku življenja namesto skladno z njim. Naše poslanstvo je, da odkrivamo semena resnice.«
»Ko prevladuje um, imajo srce, čutila, velikodušnost, dobrodelnost, prijaznost in strpnost komaj kaj prostora za dihanje.«
»V vsakem od nas je njegova preteklost zaprta kot listi v knjigi. Medtem ko jo mi sami poznamo do potankosti, je našim prijateljem znana le naslovnica.«
»Če ne zmoreš povedati resnice o sebi, je ne moreš povedati niti o drugih ljudeh.«
»Duša skozi življenje doživlja spremembe. Ne verjamem v staranje. Verjamem v večno spreminjanje pogleda na sonce. Od tod moj optimizem.«
»Zakaj so ženske moškim toliko bolj zanimive, kot so moški ženskam?«
»Vsaka skrivnost pisateljeve duše, vsaka njegova življenjska izkušnja in vsaka kakovost njegovega uma je v veliki meri zaznana v njegovih delih.«
»Neverjetno je, kako moč kreativnosti v trenutku spravi v red celotno vesolje.«
»Da, res je; vsaka poezija je okusna. Najboljša proza je tista, v kateri je največ poezije.«
»Nekdo mora umreti z namenom, da lahko začnemo vsi mi, ki ostanemo, bolj ceniti življenje.«
