Navdihujoče življenje slovenske podjetnice, ki je razdajala svoje premoženje

Josipina Hočevar je bila uspešna slovenska podjetnica, ki se je rodila v premožni družini. Med ljudmi, ki so jo poznali, je veljala za skromno, preudarno in delavno osebo širokega srca, saj sta z možem velik del prisluženega bogastva poklonila v dobrodelne namene. Josipina je tudi po moževi smrti nadaljevala dobrodelne aktivnosti. Da bi lahko poklonila čim več denarja, je s trdim delom celo podvojila vrednost njunega premoženja.

Z možem sta najprej prevzela vodenje gostilne, nato pa še hotela

Rodila se je 6. aprila 1824 v Radovljici kot Josipina Mulej. Odraščala je v premožni družini, ki je imela v lasti gostilno, tovarno sukna in veliko posestvo. Starši so Josipini privzgojili varčnost, skromnost in delavnost. Velik del otroštva je preživela tudi na obisku pri starih starših, ki so živeli v Stažišču pri Kranju. V tem mestu je začela obiskovati osnovno šolo, nato pa so jo pri njenih 12 letih vpisali v šolo k uršulinkam v Škofjo Loko. Bila je bistra učenka, ki je kazala zanimanje za različne predmete, bila pa je tudi priljubljena med sošolci.

PREBERITE ŠE -> Življenje Duše Počkaj, ene naših največjih igralk: Na odru je doživela srčni infarkt

Ko je zaključila s šolanjem, je nekaj časa delala v družinski gostilni, kjer je dobila dragocene izkušnje iz gostinstva, poleg tega pa je prevzela skrb za svojo babico. Ko je dopolnila 18 let, se je poročila z Martinom Hočevarjem. Mladi par si je domovanje ustvaril v Krškem, v kraju, v katerega se je Josipina takoj zaljubila. Vselila sta se v hišo s hlevom, vrtom in njivo, ki pa je bila sprva v precej slabem stanju.

Zakonca sta leta 1843 v Krškem odprla gostilno in prevzela njeno vodstvo, pri čemer so jima bile v veliko pomoč izkušnje, ki jih je Josipina pridobila z delom v gostilni svojih staršev. Sedemnajst let kasneje sta se lotila še enega podviga; Začela sta s prenovo Hotela zur Stadt Triest v Gradcu, nato pa sta prevzela upravljanje z njim, kar jima je šlo dobro od rok. Vseeno sta se odločila kasneje vrniti v Krško.

Po moževi smrti je podvojila vrednost njunega premoženja

Martin Hočevar je bil sicer uspešen poslovnež, ki je med drugim trgoval z vinom ter se ukvarjal z vinogradništvom in gradbeništvom. Skupaj z ženo sta opravljala tudi poštno službo. Ker sta se lotevala več dejavnosti in so jima šle vse odlično od rok, sta kaj kmalu obogatela. Kljub temu da bi lahko svoje imetje zadržala zase in si z njim omogočila udobno in razkošno življenje, pa sta imela z njim drugačne načrte. Odločila sta se, da bosta z njim doprinašala v skupno dobro in ga darovali tistim, ki so ga potrebovali. Svojih otrok nista imela, sta pa zato pomagala številnim drugim.

Josipina je bila zelo navezana na dve mesti: na Radovljico, kjer se je rodila in preživela otroška leta, ter na Krško, kjer sta si z možem kasneje ustvarila življenje. Finančna sredstva sta tako namenila krškim šolam, hiralnicam in sirotišnicam, pri delovanju pa sta podprla tudi zasebno dekliško šolo ter pomagala pri gradnji bolnišnice. Josipina je med drugim ustanovila sklad za podporo radovljiškim učencem, zaradi česar so ji kasneje dali naziv častne meščanke Radovljice. V Ljubljani je ustanovila tudi zavod Josephinum, ki je bil namenjen tamkajšnjim služkinjam.

Hočevarjevo so ljudje zaradi njenih dobrosrčnih dejanj zelo cenili. Bila je tudi izobražena ženska, ki je veliko časa namenila branju, obvladala pa je tudi nemški in slovenski jezik. Leta 1886 je ovdovela, vendar pa je to ni odvrnilo od tega, da bi še naprej pomagala drugim. Po moževi smrti je namreč vrednost skupnega premoženja s trdim delom podvojila, kar pomeni, da je lahko tudi več namenila drugim.

Finančno podprla tudi daljnega sorodnika Ivana Zajca, avtorja Prešernovega spomenika

Nekaj denarja je tako namenila gradnji nove cerkve v Krškem, finančno pa je podprla tudi daljnega sorodnika Ivana Zajca, avtorja Prešernovega spomenika, ki danes predstavlja osrednjo točko centra Ljubljane, s čimer mu je omogočila, da se je vpisal na študij kiparstva. Nekaj finančnih sredstev je namenila tudi krški bolnišnici in gradnji mestnega vodovoda v Radovljici.

Umrla je 16. marca 1911 v Krškem, pokopana pa je bila ob možu v razkošnem mavzoleju. Priredili so ji veličasten pogreb, pri čemer je njeno krsto na okrašenem vozu peljalo šest konjev. Sledilo je branje njene oporoke. Največji delež premoženja je Josipina namenila svojemu nečaku Karlu Mulerju, veliko denarja pa je zapustila tudi svoji in moževi družini. Del premoženja je namenila domu za otroke v Radovljici in številnim skladom.

Nekaj njenega premoženja se je steklo tudi v Sklad Martina in Josipine Hočevar, zaradi česar je 15 študentov lahko prejemalo štipendijo. Del sredstev so prejele tudi zdravstvene ustanove, ženska društva in služkinje.

Sto let po smrti Josipine je bil v njeno čast na glavnem trgu v Radovljici postavljen spomenik. Ta predstavlja šolarja, ki v eni roki drži knjigo, z drugo roko pa podpira medaljon s podobo Hočevarjeve. Ko se je ob uvedbi slovenskega tolarja pri nas odločalo, podobe katerih znanih Slovencev bodo krasile posamezne vrednosti bankovcev, so razmišljali tudi o Josipini, vendar na koncu kljub vsemu ni bila izbrana.