Navdihujoče življenje Slovenke, ki je napisala slavno Muco Copatarico
Najbolj znana je bila kot avtorica pravljice z naslovom Muca Copatarica, sicer pa se je tekom svojega življenja uveljavila tudi kot pedagoginja in novinarka. Čeprav kot otrok ni bila obkrožena s pravljicami, saj doma niso imeli dovolj denarja za nakup knjig, knjižnica pa je bila precej oddaljena od njihovega bivališča, je Ela Peroci že v osnovni šoli, ko je bilo treba napisati kakšen spis, odkrila svoj dar za pisanje. Nad pisanjem pravljic se je začela navduševati po tem, ko sta se ji rodili hčeri, ki sta v njej vzbudili čustva in ji odprli vrata v svet otroške domišljije. Bila je zelo tankočutna do ljudi, ki so se znašli v stiskah, zato je tudi tovrstne tematike rada vpletala v svoja dela. Do svoje upokojitve je delala tudi kot urednica oddaje Radijska šola na Radiu Slovenija.
Že kot šolarka se je navduševala nad pisanjem spisov
Rodila se je 11. februarja 1922 v Svetem Križu pri Rogaški Slatini. Odraščala je v revni družini, saj njeni starši niso imeli dovolj denarja niti za nakup knjig. Njen oče je delal kot državni uslužbenec, ki so ga ves čas premeščali iz kraja v kraj, zato se je družina pogosto selila. Perocijeva je tako obiskovala osnovne šole v različnih krajih; v Šmarju pri Jelšah, Rogatcu in Šentvidu pri Grobelnem. Že kot šolarka je odkrila svoj dar za pisanje, saj je pri slovenščini z navdušenjem pisala spise na dane tematike. Nekoč je dejala: »Ko je učitelj napisal na šolsko tablo naslov spisa, ki naj bi ga napisali v šoli ali doma, se je v meni utrnil trenutek pravljičnosti.« Kasneje se je vpisala na gimnazijo in na meščansko šolo v Celju in Kočevju. V najstniškem obdobju je pisala dnevnik, v katerem je izražala svoje misli in občutke.
Izobraževanje je nato nadaljevala na Državnem učiteljišču v Ljubljani in šolanje leta 1942 tudi uspešno zaključila. Leta 1945, ob koncu druge svetovne vojne, se je lotila poučevanja na osnovnih šolah ter v Domu za invalidno mladino v Kamniku. Tamkajšnji stik z invalidnimi otroki jo je precej pretresel. Na podlagi tega je začela pisati o izkušnjah z njimi. Ti zapisi so bili tako srčni in prežeti s čustvi, da so ji kasneje ponudili delo pri Mladinski knjigi. Tako je postala odgovorna urednica revije Pionir, kasneje pa je delala tudi kot tehnična urednica Pionirja in Cicibana. Nekaj časa je delala tudi za revijo Otrok in družina.
Pravljice začela pisati, ko je postala mama
Poročila se je leta 1948. V naslednjih letih je rodila dve hčeri; starejšo Jelko in mlajšo Anko. Ko sta bili deklici mlajši, jima je pogosto pripovedovala pravljice, ki si jih je sama izmislila. Nekatere od njih so bile kasneje tudi izdane v knjižni obliki. Njena najbolj znana pravljica je Muca Copatarica. Navdih zanjo je Perocijeva dobila zelo spontano. »Muco Copatarico je Jelka izsilila. Ko sva v vozičku vozili na sprehod mlajšo sestrico, se je Jelka nekega dne uprla in sestrice ni hotela več voziti. Sedla je na cesto in ni hotela naprej. Čez čas pa se je odločila. Šla bom, če mi boš kaj lepega povedala. Začela sem pripovedovati o muci,« je razložila Ela Peroci.
PREBERITE ŠE --> Izjemno življenje Marie Montessori, ženske, ki je revolucionirala šolstvo
Ela Peroci se je kasneje vpisala na Filozofsko fakulteto in leta 1954 diplomirala iz pedagogike. Tudi študij jo je navdihnil pri tem, da se je lotila pisanja pravljic, v katere je vpletala čustva, in zgodbe zasnovala na način, da se preko njih spodbuja otroke k pogovoru o tem, kako doživljajo določeno situacijo. Perocijeva se je kasneje zaposlila na RTV Slovenija kot sodelavka pri mladinskem izobraževalnem programu na Radiu Slovenija. Do upokojitve je delala kot urednica oddaje Radijska šola. Po upokojitvi se je v celoti posvetila pisanju. Umrla je 18. novembra 2001.
»Ne pišem za otroke, pišem otrokom in tako se z njimi pogovarjam«
Ideje za pisanje so se ji pogosto utrnile na podlagi opazovanja sodobnega mestnega otroka. Osredotočala se je na položaj otroka v družini in opisovala stiske, s katerimi se ta sooča. Imela je dober posluh za otroški svet domišljije, bila pa je zelo občutljiva tudi za socialne stiske, v katerih se znajdejo ljudje. Tako je pisala tudi o tovrstnih tematikah. Pomemben del njenih pravljic so tudi izjemne ilustracije. V nekaterih pravljicah se kot glavni liki pojavljata tako njeni hčerki kot sosedovi otroci. V kasnejših pravljicah nastopajo tudi njeni vnuki. Ni pa pisala zgolj za otroke. Odraslim je posvetila pesniški zbirki Rišem dan in Ko živim ter roman Po šoli me počakaj.
PREBERITE ŠE --> Presunljiva življenjska zgodba Lili Novy – ene naših najboljših pesnic vseh časov
Prva pravljica, ki jo je objavila, nosi naslov Moj dežnik je lahko balon; ta je poleg Muce Copatarice najbolj prepoznavna med ljudmi. Kasneje so ji sledile še druge, kot na primer: Hišica iz kock, Majhno kot mezinec, Na oni strani srebrne črte, Za lahko noč in Ptičke so odletele. Njena dela so bila prevedena v več svetovnih jezikov, kot so češki, finski, francoski, italijanski, madžarski, nemški, poljski in slovaški jezik. Muca Copatarica je izšla leta 1957 in je do leta 2007 dočakala kar 15 ponatisov in naklado nad 150.000 izvodov. Tako pri nas kot v tujini so jo večkrat uprizorili kot lutkovno predstavo. Perocijeva je nekoč dejala: »Ne pišem za otroke, pišem otrokom in tako se z njimi pogovarjam.«
