Najbolj znana je bila kot avtorica pravljice z naslovom Muca Copatarica, sicer pa se je tekom svojega življenja uveljavila tudi kot pedagoginja in novinarka. Čeprav kot otrok ni bila obkrožena s pravljicami, saj doma niso imeli dovolj denarja za nakup knjig, knjižnica pa je bila precej oddaljena od njihovega bivališča, je Ela Peroci že v osnovni šoli, ko je bilo treba napisati kakšen spis, odkrila svoj dar za pisanje. Nad pisanjem pravljic se je začela navduševati po tem, ko sta se ji rodili hčeri, ki sta v njej vzbudili čustva in ji odprli vrata v svet otroške domišljije. Bila je zelo tankočutna do ljudi, ki so se znašli v stiskah, zato je tudi tovrstne tematike rada vpletala v svoja dela. Do svoje upokojitve je delala tudi kot urednica oddaje Radijska šola na Radiu Slovenija.

Pošta Slovenije je lani ob 100-letnici rojstva Ele Peroci izdala spominsko znamko. FOTO: Pošta Slovenije

Že kot šolarka se je navduševala nad pisanjem spisov

Rodila se je 11. februarja 1922 v Svetem Križu pri Rogaški Slatini. Odraščala je v revni družini, saj njeni starši niso imeli dovolj denarja niti za nakup knjig. Njen oče je delal kot državni uslužbenec, ki so ga ves čas premeščali iz kraja v kraj, zato se je družina pogosto selila. Perocijeva je tako obiskovala osnovne šole v različnih krajih; v Šmarju pri Jelšah, Rogatcu in Šentvidu pri Grobelnem. Že kot šolarka je odkrila svoj dar za pisanje, saj je pri slovenščini z navdušenjem pisala spise na dane tematike. Nekoč je dejala: »Ko je učitelj napisal na šolsko tablo naslov spisa, ki naj bi ga napisali v šoli ali doma, se je v meni utrnil trenutek pravljičnosti.« Kasneje se je vpisala na gimnazijo in na meščansko šolo v Celju in Kočevju. V najstniškem obdobju je pisala dnevnik, v katerem je izražala svoje misli in občutke. 

Nenavadno življenje Angležinje, ki je napisala zgodbo o Petru Zajcu

Izobraževanje je nato nadaljevala na Državnem učiteljišču v Ljubljani in šolanje med drugo svetovno vojno leta 1942 tudi uspešno zaključila. Konec vojne je dočakala kot interniranka v taborišču Žlebič, po koncu vojne, leta 1945 pa se je zaposlila kot osnovnošolska učiteljica najprej v Kočevju, nato v Svetem Križu, potem pa še v Domu za invalidno mladino v Kamniku. Slednje jo je pomembni zaznamovalo, saj jo je stik z invalidnimi otroki tako pretresel, da je začela pisati o izkušnjah z njimi, nekaj zapisov pa je bilo celo objavljenih v Slovenskem poročevalcu.

Pisanje Perocijeve je bilo tako srčno in prežeto s čustvi, da je zbudilo zanimanje Mladinske knjige, kjer so ji ponudili delo v uredništvu Pionirja in Cicibana. Ela je tam ostala vse do leta 1955, nekaj časa pa je delala tudi za revijo Otrok in družina.

Ela Peroci, Muca copatarica, risba Ančke Gošnik Godec. FOTO: Press Release

Njeni hčerki sta navdihnili številne pravljice 

Delo za otroške revije je Perocijevo spodbudilo k ustvarjanju za mlade, zato se je vpisala na študij pedagogike na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je diplomirala leta 1954. Na študiju je spoznala, kako pomembno je v pravljice vključiti čustva, otroško igro in jih oblikovati z domišljijo, eden izmed profesorjev Stanko Gogal pa ji je dal idejo za prvo pravljico Hišica iz kock, ki je prvič izšla v Pionirskem listu leta 1952. 

Še večji navdih za pisanje pravljic je Perocijeva dobila, ko je postala mama. V zakonu s pravnikom Milanom Perocijem (s katerim sta se poročila leta 1948) je rodila dve hčerki; starejšo Jelko in mlajšo Anko. Ko sta bili deklici mlajši, jima je pogosto pripovedovala pravljice, ki si jih je sama izmislila. Nekatere od njih so bile kasneje tudi izdane v knjižni obliki.

Njena najbolj znana pravljica je Muca Copatarica. Navdih zanjo je Perocijeva dobila zelo spontano. »Muco Copatarico je Jelka izsilila. Ko sva v vozičku vozili na sprehod mlajšo sestrico, se je Jelka nekega dne uprla in sestrice ni hotela več voziti. Sedla je na cesto in ni hotela naprej. Čez čas pa se je odločila. Šla bom, če mi boš kaj lepega povedala. Začela sem pripovedovati o muci,« je razložila Ela Peroci. 

Hči Jelka je bila pisateljici navdih še za eno zelo znano pravljico, Moj dežnik je lahko balon. Elina najstarejša hčerka je namreč imela navado, da je vedno zaprla oči, ko jo je kdo karal, njeni najljubši igrači pa sta bili dežnik in žoga. Perocijeva je te lastnosti povezala v pravljico o deklici, ki izgubi žogo ter s pomočjo dežnika odleti v svoj svet, kjer je nihče ne ošteva.

PREBERITE ŠE --> Izjemno življenje Marie Montessori, ženske, ki je revolucionirala šolstvo

Perocijeva se je kasneje zaposlila na RTV Slovenija kot sodelavka pri mladinskem izobraževalnem programu na Radiu Slovenija. Do upokojitve je delala kot urednica oddaje Radijska šola. Po upokojitvi se je v celoti posvetila pisanju. Umrla je 18. novembra 2001.

»Ne pišem za otroke, pišem otrokom in tako se z njimi pogovarjam«

Ideje za pisanje so se Perocijevi pogosto utrnile na podlagi opazovanja sodobnega mestnega otroka. Osredotočala se je na položaj otroka v družini in opisovala stiske, s katerimi se ta sooča. Imela je dober posluh za otroški svet domišljije, bila pa je zelo občutljiva tudi za socialne stiske, v katerih se znajdejo ljudje. Tako je pisala tudi o tovrstnih tematikah. V pravljice je znala vpletati čustva ter zgodbe zasnovala na način, da se preko njih spodbuja otroke k pogovoru o tem, kako doživljajo določeno situacijo. Pomemben del njenih pravljic so tudi izjemne ilustracije. V nekaterih pravljicah se kot glavni liki pojavljata tako njeni hčerki kot sosedovi otroci. V kasnejših pravljicah nastopajo tudi njeni vnuki. Ni pa pisala zgolj za otroke. Odraslim je posvetila pesniški zbirki Rišem dan in Ko živim ter roman Po šoli me počakaj.

PREBERITE ŠE --> Presunljiva življenjska zgodba Lili Novy – ene naših najboljših pesnic vseh časov

Poleg Muce Copatarice, Hišice iz kock in pravljice Moj dežnik je lahko balon, so znane otroške zgodbe Ele Peroci še: Tisočkratlepa, Majhno kot mezinec, Breskve, Tacek, Kje so stezice?, Ptičke so odletele, Zato, ker je na nebu oblak, Na oni strani srebrne črte in Za lahko noč. Njena dela so bila prevedena v več svetovnih jezikov, kot so češki, finski, francoski, italijanski, madžarski, nemški, poljski in slovaški jezik. Za najbolj priljubljeno pravljico Perocijeve še danes velja Muca Copatarica, ki je izšla leta 1957 in je do leta 2007 dočakala kar 15 ponatisov ter naklado nad 150.000 izvodov. Tako pri nas kot v tujini so jo večkrat uprizorili kot lutkovno predstavo. Perocijeva je nekoč dejala: »Ne pišem za otroke, pišem otrokom in tako se z njimi pogovarjam.«