Izpoved bolnice z rakom

Osebna motivacija je najbolj pomembna

Vivia Plemeniti iz Ljubljane je za rakom rodil zbolela pri petdesetih. Z Europo Donno se je seznanila po naključju kmalu po prvi operaciji in je vse od tedaj njena vsestransko aktivna članica. Kot večina onkoloških bolnic daje tudi Vivia po bolezni prednost drugim vrednotam kot pred njo.

Imate izjemno redko in nevsakdanje ime, ki vas zagotovo močno pooseblja. Po podatkih Statističnega urada RS je žensk z njim manj kot pet, morda ste celo edini, ker statističnih enot pod pet posebej ne evidentirajo. Od kod to zanimivo ime?

Vivia je krajša oblika imena Vivian. Izbrala sem ga pred leti, ko sem sodelovala z gospo Romano Pogorelčnik, znano slovensko numerologinjo, ki mi je predlagala zamenjavo osebnega imena. Res je posebno. V slovenščini pomeni živa, živahna. Precej dober opis moje nravi.

Preveč sem bila predana delu in aktivnostim, namenjenim otroku. Zdaj bolj mislim na zdravje, prehrano, redno vadbo in to, kako bi zase naredila kaj več. 

Kdaj ste zboleli in kako poteka zdravljenje?

Zbolela sem leta 2015, kmalu po srečanju z abrahamom. Torej mlada (smeh), pa saj se tudi danes še ne počutim stare. Ko sem obiskala dr. Vinka Jeričeviča v Bežigrajskem dvoru, ki je že več kot 25 let moj izbrani ginekolog in ga redno obiskujem na dobri dve leti, mi je že njegova neverbalna komunikacija dala vedeti, da z nečim ni zadovoljen. Predlagal je dodaten pregled na Ginekološki kliniki pri prim. dr. Adolfu Lukanoviču; on me je tudi operiral. Sledilo je zdravljenje s citostatiki. Deset mesecev kasneje so pri kontroli krvi ugotovili porast tumorskih markerjev in spremembe na žilju med ledvico in jetri. Ponovno sem bila operirana (operiral me je prim. dr. Branko Cvjetičanin) in zdravljena s citostatiki. Zdravljenje z biološkimi zdravili pa še traja. Naj povem, da so imeli raka rodil tudi moja mama in nekaj bližnjih sorodnikov. Da je deden, dokazujeta tudi ugotovljena gena BRCA1 in BRCA2.



Ste se spogledovali z alternativo ali zaupate predvsem uradni medicini?

Ob prvi diagnozi sem popolnoma zaupala uradni medicini, dodala sem samo nekaj prehranskih dodatkov, ki so mi jih priporočile prijateljice. Po drugi diagnozi še vedno verjamem v uradno medicino, vendar menim, da obstajajo zdravila za bolezen tudi v naravi, zato iščem tudi po njej.

Občasno obiščem ambulanto tradicionalne kitajske medicine, bioenergetika, aktivno preživljam prosti čas, vadim, hodim, spremenila sem prehranjevalne navade in povečala odmerek vitaminov. Verjetno jepoti in načinov zdravljenja toliko kot bolnikov. Živimo tako, kot je za nas prav. Delamo stvari, ki nas veselijo, ki nam napolnijo srce in pri katerih se počutimo dobro. Vse delamo zase!

Moja priljubljena terapija je peka peciva, rada pečem biskvite, torte, pite, zavitke … in vedno se najdejo tudi jedci. Vsak dan, ne samo ob praznikih.

Poskušam živeti bolj umirjeno in po sebi naravnanem tempu. Seveda moje razpoloženje občasno še niha, a se vedno pogovorim sama s sabo in izberem boj, saj gre vendar za življenje. 

Kako so vašo diagnozo sprejeli v družini, v delovnem in domačem okolju?

Uh, moja hčerka Lucija je bila takrat stara deset let. Njej razumljivo sem ji razložila, da sem bolna, kako me bodo zdravili in da bom zato izgubila lase. Prav ona je velik motivator, da sem ozdravela. Seveda je bil šok. Hudo je za vse bližnje, a najbolj pomembno je, da dajeta družina in okolica bolniku podporo in upanje. Moja velika opora so tudi sodelavci Javnega podjetja Energetika, kjer sem zaposlena. Vemo, da diagnoza rak še ne pomeni umreti. Diagnoza samo sporoča, da je treba nekaj spremeniti in verjeti, da je možno ozdraveti ter pomagati telesu, da zavrne negativne procese v sebi.

Ob kateri priložnosti ste se seznanili z Europo Donno (ED)?

Pravzaprav po naključju. Po prvi operaciji leta 2015 sem se odločila, da bom kupila stroj za sočenje sadja in zelenjave. To sem omenila nekaj prijateljicam, pa mi je ena omenila Darjo Rojec, prostovoljko pri ED. Dala mi je njeno telefonsko številko. Dogovorili sva se za srečanje, da se malo več pogovoriva o sočenju zelenjave in sadja. Darja mi je dala vrsto koristnih informacij, prebrala sem njeni knjigi, se včlanila v ED in ostali sva prijateljici.



Kaj vam druženje s članicami ED pomeni?

Druženje s kolegicami bolnicami mi daje moč in vero, da je bolezen mogoče pozdraviti, krepi zavedanje, da nobena noč ni nikoli tako črna, da se zjutraj ne bi zdanilo, in da je pomembno pozitivno razmišljanje. V tem času so se razvila pristna prijateljstva in številna poznanstva, predvsem pa smo si v podporo bodisi z mnenji bodisi s konkretno pomočjo, ki si jo delimo med seboj.

Katerih aktivnosti ED se najpogosteje udeležujete?

Zanima me predvsem socialno-družabni del. Zelo se veselim vsakoletnega veslanja po Ljubljanici, izletov, pohodov, spoznavanja in sodelovanja pri različnih športnih aktivnostih, kot sta kerling in lokostrelstvo. Letos sem se s skupino bolnic udeležila teka na Ljubljanskem maratonu in srečanja bolnic iz drugih krajev Slovenije. Ker živim v neposredni bližini ljubljanskih bolnišnic, rada pomagam v pisani ED, ko se pripravlja kakšen dogodek. Sodelujem seveda tudi na delavnicah Rožnatega oktobra. Načrtujem udeležbo na letošnjem seminarju ED v Portorožu, na katerem nam zdravniki in drugi strokovnjaki predstavijo novosti v zdravljenju in rehabilitaciji.

Vzorci in neprijetne izkušnje nas lahko močno obremenjujejo, zato je treba najti načine, kako popraviti vzorce in iz izkušenj potegniti modnost za prihodnost. 

Se je z boleznijo vaš pogled na življenje in svet kaj spremenil?

Ah, seveda se je! Stres, ki je bil povezan z delovnim okoljem, in moje zahteve po samouresničitvi, visoko postavljeni standardi do sebe in drugih so bili huda obremenitev za telo. Preveč sem bila predana delu in aktivnostim, namenjenim otroku. Zdaj bolj mislim na zdravje, prehrano, redno vadbo in to, kako bi zase naredila kaj več. Če me veseli joga, grem na jogo, če me veseli sestavljanje mozaika, se udeležim delavnice. Včasih sem plesala v folklorni skupini, resno razmišljam, da bi spet. To so dejavnosti za mojo dušo. Poskušam živeti bolj umirjeno in po sebi naravnanem tempu. Seveda moje razpoloženje občasno še niha, a se vedno pogovorim sama s sabo in izberem boj, saj gre vendar za življenje.

Kaj bi sporočili ženskam, ki ob srečanju z boleznijo obupujejo?

Zaupati morajo zdravniku! In sebi. Iz lastne izkušnje vem, da sta osebna motivacija pri zdravljenju bolezni in mentalna higiena najbolj pomembni. Vzorci in neprijetne izkušnje nas lahko močno obremenjujejo, zato je treba najti načine, kako popraviti vzorce in iz izkušenj potegniti modnost za prihodnost.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE